Vseeno pa študentom ni vseeno

Ekonomija ostaja primarno orodje politike

Je v trenutno izrazito rigidni družbeni strukturi sprememba sploh možna?

Piše Tej Gonza

študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, študij pa bo nadaljeval na Erasmus univerzi v Rotterdamu. V ekonomiji mu je  blizu heterodoksna smer, natančneje stara institucionalan šola. Kot iniciator Gibanja za Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega prostora.

Študentske iniciative, ki so opozarjale na problematiko poučevanja ekonomije na ekonomskih fakultetah po svetu, so luč ugledale že pred petnajstimi leti v Franciji, z začetkom v gibanju Post-autistic economics. Zakaj je potrebna refleksija ekonomske paradigme in kje začeti? Študenti so nedvomno tisti, ki so najmanj vpeti v sistem in imajo posledično največ manevrskega prostora. Vseeno se poraja vprašanje, ali je znotraj trenutne izrazito rigidne družbene strukture sprememba sploh možna? Študentje pravijo: Je!

»I don’t know where the stock market is going, but I will say this, that if it continues higher, this will do more to stimulate the economy than anything we’ve been talking about today or anything anybody else was talking about.« A. Greenspan

Obdobje deregulacije špekulativnih finančnih trgov in širjenje tveganih inštrumentov (junk bonds) je v letih pred krizo bančni sektor še dodatno distancirala od njegove primarne vloge v gospodarstvu – redistribucijo denarja od posojilodajalcev (varčevanje) k posojilojemalcem (investicije). Priznani ekonomisti z različnih univerz so z analizami bančnega sistema ugotavljali potrebo po sprostitvi vsega, kar ne diši po prosti roki trga. Z zaledjem strokovnosti (predvsem) Čikaške palete ekonomistov politiki z implementacijo zakonov niso odlašali. Tako imenovan Gramm-Leach-Bliley zakon je v letu 1999 odstranil vso (ne)potrebno birokracijo in regulacijo centralnega organa (Securities and Exchange Commission).

Veliko je bilo govora o usmerjanju raziskovalne in izobraževalne dejavnosti, še posebej v primeru močnih privatnih univerz, financiranih neposredno s strani političnih in korporacijskih interesov. Profesor Frederic Mishkin z univerze Columbia je leta 2006 kot soavtor izdal poročilo o finančni stabilnosti islandskih bank, za katerega je dobil neskromnih 124.000 $ (FTAlphaville, 2010). Višina plačila vseeno ni pripomogla k verodostojnosti poročila, ki se je kmalu izkazalo za popolnoma nesmiselno; leta 2008 se je sesul islandski bančni sektor. Interes je tako posegel še v zadnjo neodvisno in nepristransko institucijo, akademsko sfero, ki je v zagotavljanju neodvisnega mnenja popolnoma pogorela. Ekonomske in poslovne fakultete so v veliki meri izkoristile svoj intelektualni položaj v zasledovanju (navidezne) objektivnosti znanosti. Vsekakor največji greh pa je manipulacija v poučevanju prihodnjih generacij ekonomistov, ki je bila v veliki meri podvržena zadnjih 150 let prevladujoči ekonomski paradigmi neoklasične ekonomike.

Navkljub intelektualni veličini in močnemu zgodovinskem ozadju politične ekonomije je ekonomska politika v letih krize pospešeno pridobila na slabem glasu. Čeprav so posledice povečevanja monopola nad marginaliziranimi družbenimi vedami očitne, ekonomija ostaja primarno orodje politike. Razlog je očiten; možnost spodkopavanja družbenega dobrega v prid manjših in močnejših skupin, ki s pomočjo evra (dolarja) nad glasom večine danes dosežejo praktično vse. Trend Ameriške dolarkracije tudi v Evropi (= Sloveniji?) demokracijo zamenjuje z evrokracijo.

Politična ekonomija (political economy) je v letih pred marginalistično revolucijo v veliki meri izhajala iz moralne filozofije. Šele v začetku 19. stol so C. Menger, W. S. Jevons in L. Walras s prenovljenim pogledom na teorijo vrednosti in pozitivističnim načinom analize gospodarstva ustvarili inženirske temelje za Marshallovo ekonomiko (economics), na kateri sloni današnja konvencionalna ekonomija. Z matematizacijo ekonomije je ekonomika marginalistov in teoretikov splošnega ravnotežja (navidezno) izgubila ideološki naboj in s tem pridobila na objektivnosti. Danes je z orodji neoklasične ekonomike vsem, ki s pomočjo izrazito ekonomsko naravnane družbene strukture usmerjajo ‘razvoj’ naše civilizacije, omogočen odmik od osebne odgovornosti in moralne presoje k dokaj preprosti optimizaciji proizvodnje.

Študenti ekonomskih fakultet so dogajanje na področju izobraževanja spregledali že pred petnajstimi leti. V Franciji (Post-autistic economics) so prvi opozorili na problematiko predmetnika, ki je neoklasični ekonomiki zagotavljal popolno prevlado nad celotno paleto preostalih ekonomskih šol (Post-Keynesianizem, Marksistična kritika, Institucionalna ekonomska šola, Avstrijska šola in preostale alternative). Na žalost so bili s pobudo prezgodnji in pretihi. Preglasila jih je glasnost dolžniško – napihnjenega gospodarskega napredka, ki je ekonomski politiki omogočil neovirano zasledovanje umetne rasti. Pred dobrim letom so razmere krize prvi izkoristili študenti Manchasterjeve ekonomske fakultete, ki so s pomočjo ostalih iniciativ po svetu organizirali mednarodni študentski sporazum za prenovo poučevanja ekonomije. V času pisanja prispevka je mednarodni sporazum podpisalo 65 združenj iz 30 držav sveta, med njimi tudi Gibanje za Ekonomsko Pluralnost (GEP) na Ekonomski fakulteti. Močna svetovna akademska podpora iniciativi kaže na to, da slednja ni zgolj prehodna muha študentarije, temveč strukturirana in konstruktivna kritika na razmere, ki v trenutni apatičnosti ogrožajo uspešno in etično nadaljevanje evolucije razvoja družbe.

Gibanje za Ekonomsko Pluralnost ni gibanje s političnim ozadjem in tako ni gibanje specifičnega, omejenega interesa. Iniciativa izvira iz problematike zapiranja okvirjev in s tem ustvarjanja ideoloških krogov, ki brez skupnih presečišč na eni strani omogočajo koncentracijo moči, na drugi pa marginalizacijo alternativnega. Zato se ne zavzema za umik neoklasične ekonomike in ni zaprta za različnost mnenj posameznikov, temveč spodbuja odprtost akademskega, političnega in raziskovalnega prostora tako v pluralizmu kot v interdisciplinarnosti. Prihodnost delovanja GEP na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je negotova, veliko stoji na mlajših generacijah študentov, ki se bodo prej ali slej primorani soočiti s trenutno situacijo in omogočiti iniciativi, da se razvija naprej.

Morda pa današnja kriza ni dovolj globoka ali dolgotrajna in bo tako že čez nekaj let pozabljena, s tem pa pozabljeno tudi prizadevanje za refleksijo. Morda kritična masa za možnost spremembe ne bo vzpostavljena, statičnost družbene ureditve pa se bo ponovno ohranila s pomočjo lahkotnosti vsakodnevne rutine posameznikov, ki uživajo sadove gospodarskega razvoja. Vsekakor ne gre pozabiti opozorila Minskya, ki pravi, da je prav pozabljivost in ignoranca človeške narave tista, ki skozi optimizem seje semena naslednjega gospodarskega cikla. Če bo temu tako, bo potrebno počakati na naslednjo krizo, s katero bo morala študentska ideja ponovno zaživeti.