Polno zaposleni, nič plačani: pripravništva

Nekdanji vajenec je bil bolje plačan kot današnji pripravnik

Foto Miha Koron

Tudi izkušnje ne pomagajo na mrtvem trgu dela

Piše Daniel Fazlić

Priprávništvo:  -a s (ȃ)

1. knjiž. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica

Volontêrstvo  -a s (ȇ):

1. knjiž. delovno prostovoljstvo, navadno neplačano

2. nekdaj neplačano pripravništvo

V starih dobrih časih avstroogrske monarhije so poznali vajence kot mlade fante in punce, ki so se pri mojstru nekaj let usposabljali in učili za svoj poklic, kakršen koli je že bil. Mojster je svoje znanje in predvsem izkušnje prenašal na vajenca in ta je bil po koncu vajeništva usposobljen za delo. Včasih je mojster vajenca tudi zadržal, ker ga je rabil. Vajenci so bili plačani, sicer redko v denarni obliki, praviloma pa z nastanitvijo in hrano, kar je tedaj tudi nekaj pomenilo. Mojster je z vajencem delal resno in strogo, ker je vedel, da bo nosil njegovo ime in njegovo znanje naprej v svet ter nadaljeval panogo. V današnjem času je to urejeno, vsaj v Sloveniji, z učno pogodbo, ki jo podpišeta vajenec in mojster in je komplementarna uradni izobrazbi, ki jo vajenec prav tako pridobiva. Razmeroma nizka finančna nagrada, ki se giblje med 5 – 20 %, odvisna od letnika izobraževanja, vajencu ne omogoča nakupa avtomobila in potovanj na Ibizo, a ima ta ponavadi urejeno bivanje in prehranjevanje na drugačne načine, tako da mu teh 10 % predstavlja nekakšno štipendijo.

V času organiziranega izobraževanja in dostopnostjo le-tega vsem se pripravništvo nekako umakne v zaledje in obstane v redkih poklicih. V času presežka služb in delovnih mest pravzaprav pripravništva niso bila tako pomembna, ker so te že nekako naučili uporabljati teorije z znano ‘znajdi se’ metodo.

Danes je služb manj, izobraženih ljudi, ki poznajo najbolj obskurne teorije in teoretske modele, a ne znajo osnov poštevanke, pa veliko več. Včasih je mojstrova roka pomagala, da je hitro popravila vajeniške neumnosti in sanjaška načela. V moderni dobi se to seveda ne sme početi, kajti generacija, vzgojena s permisivno vzgojo, tega enostavno ne bi dopustila, oziroma, ne bi vedela kako naj na to reagira. Le nekateri najbolj zagrizeni so iskali delo, četudi neplačano, da so si zapolnili popoldneve, če že niso marali športnih aktivnosti in so počeli kaj bolj koristnega kot pa 6 ur igrati košarko.

Danes je situacija seveda težja. Tako težka, da se za delovno mesto, ki je plačano manj kot tri evre na uro, prijavi nekaj deset ljudi, ki bi radi jedli. Magistri ekonomije, politologije, kemije … ki dejalo za tri evre na uro. Pa ne v svoji branži, ampak pri prodaji kruha ali čiščenju pisarn.

To ne počnejo, ker jim je dolgčas, ampak ker enostavno morajo. Pa še srečni so lahko, da so plačani, saj na pol urejenemu in napol šamanskemu prostem trgu podjetja hitro izvohajo, da imajo na kupu na tisoče obupanih, ki jih lahko relativno hitro naučijo opravljati pisarniška dela. Na tisoče ‘iskalcev izkušenj’ torej’ , toda te izkušnje spet plačamo mi, mladi – ker so seveda pripravništva zastonj, če ti pa podjetje ponuja prosto pot na ‘trg’!

Je pa to dvoplastna taktika – prvič, za večino ponujenih del bi bil srednje trenirani atlantski ligenj prav tako uspešen – in drugič, zakaj bi nekoga plačeval, če ga ni treba. Res ni treba: tudi za neplačana pripravništva se stoji v vrsti. Ha, in podjetje se lahko pohvali z visoko izobraženim tajnikom, administratorjem, telefonistom in popoldan še dežurnim električarjem. Nič bolje ni z državo samo, saj prepoved zaposlovanja še vedno velja, trume pravnikov, ki ‘iščejo izkušnje’, pa čakajo pred vrati. In plače mu seveda ne more dati. Malico? Lepo vas prosim, današnja mladina se tako ali tako napačno prehranjuje in tudi poje preveč kalorij! Saj mu vendar dajemo tako iskane izkušnje (ki jih bo potem lahko ponudil mrtvemu trgu dela!) – socialna država, ki izkorišča ekonomsko situacijo, da si na merkantilističen način olajša tarnanje dosmrtno zaposlenih birokratov.

Ta praksa je prišla iz tujine. Slovenci zelo radi uvažamo prakse, ki so koristne nekaterim in zavračamo prakse, ki so potrebne večini. Tujina je s temi praksami začela že pred leti in v času konjukture je to še šlo, kajti večina je imela dovolj finančne podpore od doma. Tedaj so nekajmesečne prakse tudi dejansko veliko pripomogle k zaposlitvi.

Danes je stanje že absurdno. Velike korporacije kot so Sony, Harrods, The New Yorker, Bank of America, državne uprave večine EU držav, farmacevtska podjetja, medijske hiše … so namreč hitro zagrabile ponujene priložnosti zmanjševanja stroškov. Pripravniki so delali polni delovni čas zastonj ali pa še tudi več od zahtevanih 8 ur, ker so se bali, da bodo izgubili ‘zlato priložnost’. Slovenija je te prakse iz tujine rada vpeljala in naši zatirani, obubožani in v kot stisnjeni, socialno ogroženi podjetniki z mercedesi še rajši. Naši mediji so polni posnetkov s kitajskih in vietnamskih ‘švic kmetij’, kjer delajo Nike copate za dolar na uro. To pa je še vedno cel dolar več, kot dobijo naši mladi na ministrstvih, pa tudi državnih podjetjih, ki se hvalijo z rekordnimi dobički … in mi se imamo za superiorno družbo?

Tujina se je tega problema zavedla – padale so tožbe, nekatera podjetja morala celo plačati pripravnikom za nazaj. Uradi v ZDA, Veliki Britaniji in drugod so začeli loviti kršitelje (nenadoma so spregledali). In glej čudo – dve leti po pojavu prvih tožb se naša država odloči, da vpelje neplačana pripravništva! Če se ozira po tujini, naj pobere dobre prakse, ne pa potrjeno slabih. Ali pa vsaj čaka, da se ekonomska slika sama od sebe popravi (da se lahko politiki potem okličejo za rešitelje.

Kakorkoli, veš da je v tvoji državi nekaj hudo narobe, ko mlad zdravnik službe ne dobi, starejši pa ima lahko dve in je za to še dodatno nagrajen. Če hočete plačana pripravništva, dragi bralci, pojdite v tujino, kjer se stvari počasi obračajo na boljše. Pripravništva v Bruslju so v večini plačana, ne preveč, a vsekakor več kot doma v hotelu Mama. Konkurenca je tudi izven Slovenije velika, boste pa vseeno veliko hitreje dobili delo – in s tem neprecenljivo nagrado v obliki samostojnosti in osebnem zadovoljstvu.