Arhitektura kot žrtveno jagnje krize

Piše: MATIC BRDNIK
večni absolvent arhitekture, kritični pisec in neusahljiv vir idej. Ker mu je bila Slovenija prevelika in preveč urbana, je leto dni preživel na izmenjavi v Lihtenštajnu. Je urednik Portala PITA in vodja skupine Arhitekturni nasvet, s katero namerava končati arhitekturno krizo v državi.

t: @Matbrd

w: brdnik.si

 

Mesec ali dva brez plačila še gre, leto ali več pa ne

Kultura naj bi bila višek človeštva, entiteta nad objektivno znanostjo in pokazatelj naše pestrosti ter zmožnosti dojemanja in interpretiranja sveta. Je pa tudi prva stvar, ki se je ‘losamo’ ob grožnji naše eksistence. Leta 2008 se je v veliki meri zgodilo ravno to in arhitekturo (kot del kulture) je večina, tudi po zaslugi nepremičninskih špekulacij, izbrisala iz svoje percepcije. Po poročanju arhitekturnih birojev je posel upadel do 70 %, če pa potegnemo črto, lahko z gotovostjo rečemo, da se je v povprečju vsaj razpolovil. Prav nasprotno se je vpis na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo čez leta konstantno večal. Za naslednje študijsko leto je razpisanih 133 rednih in 25 izrednih mest na enovitem magistrskem študiju arhitekture, dodatno je na mariborski Fakulteti za gradbeništvo tako na prvi kot drugi stopnji programa arhitekture razpisanih 40 mest, kar pomeni, da z upoštevanjem osipa v Sloveniji letno diplomira okoli 150 arhitektov. Čeprav je v državi registriranih okoli 1.500 arhitektov, ki so včlanjeni v Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije in so odgovorni projektanti, je vseh arhitektov približno 5.000. Se pravi eden na vsakih 400 prebivalcev.

Nekateri so zamenjali poklic oz. se preživljajo z drugim delom, eni pa še vedno vztrajamo bodisi s samostojnimi projekti bodisi s honorarnim delom ali ustanovitvijo s. p.-jev, ki predstavljajo vstopnico v prekariat, neobstoječo socialno varnost in životarjenje iz meseca v mesec.

Kriza in presežek arhitektov sta botrovala trenutni situaciji pripravništev, ki v državi velja za eno manj rožnatih. Če smo še do leta 2008 skoraj vsi že od začetka študija opravljali prakso v arhitekturnih birojih, je trenutna slika ravno obratna. Pripravništev praktično ni, ker tudi dela na splošno za arhitekte ni. Obstajajo redke izjeme, ki še dokaj varno plujejo po razburkanem morju zaradi naročil iz tujine, a delati zanje se smatra za prestiž in edini plačili, ki ju lahko pripravnik pričakuje, so izkušnje ter reference. Zaradi tega se je veliko kolegov izselilo v tujino, kjer poskušajo uspeti; večinoma v zahodne in severne države, na Balkanu, v Italiji in Španiji pa je zgodba podobna naši. Nekateri so zamenjali poklic oz. se preživljajo z drugim delom, eni pa še vedno vztrajamo bodisi s samostojnimi projekti bodisi s honorarnim delom ali ustanovitvijo s. p.-jev, ki predstavljajo vstopnico v prekariat, neobstoječo socialno varnost in životarjenje iz meseca v mesec.

Večinoma se pripravniki izkoriščajo za dolgočasno risanje načrtov, ki je vsem odveč, ali pa za bolj tehnološko napredne stvari, kot sta organsko modeliranje in izdelovanje vizualizacij, ker starejši arhitekti sami tega večinoma ne znajo.

Ne glede na neljubo situacijo pa je praksa v stroki še vedno obvezna – en mesec v okviru študija in vsaj tri leta po diplomi za pridobitev licence za samostojno opravljanje arhitekturnega poklica. Če je enomesečna praksa brez plačila med študijem zaradi neizkušenosti kandidatov in potrebnega mentorstva še opravičljiva, pa ne moremo enako trditi za pripravništva. Mesec ali dva brez plačila zaradi uvajanja je še pogojno sprejemljivo, leto ali več pa že drastično ogroža eksistenco pripravnikov, ki si morajo za preživetje najti drug vir zaslužka ali pa se še naprej napajati skozi starševske pipice. Ob tem je treba poudariti, da je delo v arhitekturi zaradi rokov in natečajev izjemno naporno in deset urni ali še daljši delovniki niso izjema. Večinoma se pripravniki izkoriščajo za dolgočasno risanje načrtov, ki je vsem odveč, ali pa za bolj tehnološko napredne stvari, kot sta organsko modeliranje in izdelovanje vizualizacij, ker starejši arhitekti sami tega večinoma ne znajo. Načeloma bi lahko to znanje izkoristili pri pogajanjih za plačilo, a je delovne sile toliko, da se bo vedno našel nekdo, ki bo delo iz obupa ali v upanju na kasnejšo zaposlitev opravil zastonj.

Najboljši primer za to je e-pošta svetovno znanega japonskega arhitekturnega biroja SANAA, ki je pred kratkim završala po medmrežju. Na povpraševanje za pripravništvo so odpisali, da je neplačana pozicija brez možnosti za kasnejšo zaposlitev, kjer se pričakuje vsaj 12 urni delavnik šest krat na teden, vedno na razpolago. Kandidat mora poskrbeti tudi za svoj računalnik in programe, kar predstavlja minimalno investicijo desetih tisočakov (če želimo vse legalno seveda). Svetovno znani biro si lahko kaj takega brez težav privošči, saj kandidatov, ki želijo ‘pozvezditi’ svoj CV, ne bo nikoli zmanjkalo. Pri nas do takšnih absurdov še ni prišlo, situacijo pa dobro oriše sledeči anonimni komentar: »Naravnost ogabno je, da biroji služijo na zastonj delovni sili. Študentom ne plačajo nič, ker ‘rabijo reference’, oni pa potem poberejo ves denar. Najbolj grdo je, ko to počnejo prav profesorji FA (op. a.: Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani). Vejo, kaj se dogaja, se delajo, da so na strani študentov, ko v bistvu izkoriščajo prav te študente, ki jim solijo pamet.« Država, fakultete, ZAPS in druge ustanove pa vse to le nemo opazujejo in na svojih stolčkih čakajo na lepše čase, medtem ko smo se mi primorani znajti v nastalem ‘zosu’.

Počutil sem se, kot da sem nesposoben, neuporaben, spraševal sem se o smiselnosti dela v arhitekturni stroki, dvomil sem o sebi in svojih sposobnostih ter konstantno razmišljal, da nisem dovolj dober, da sem ‘luzer’.

Kot mnogi drugi sem tudi sam iskal pripravništvo in kmalu izkusil neprijetno grenkobo. Od približno 50 poslanih prošenj si je čas za odgovor vzelo ducat birojev. Od tega je prispela le ena ponudba, pa še to za neplačano pripravništvo, ostalo so bile zavrnitve. Po vseh letih študija, mednarodnih delavnicah, obštudijskih dejavnostih, izkušnjah v praksi in enoletni študijski izmenjavi je vsak molk ali zavrnitev pomenil močno klofuto v obraz. Počutil sem se, kot da sem nesposoben, neuporaben, spraševal sem se o smiselnosti dela v arhitekturni stroki, dvomil sem o sebi in svojih sposobnostih ter konstantno razmišljal, da nisem dovolj dober, da sem ‘luzer’. Cmok v grlu je postajal večji in trši tudi zaradi pritiskov okolice in staršev, zaradi nedosegljive želje po osamosvojitvi in rednem prihodku.
Verjamem, da je imelo podobne občutke veliko kolegov in da so slabe izkušnje negativno vplivale na njihovo psiho ter celotno življenje. Nekateri takšne stvari prenesejo bolje, nekateri slabše, a trenutna situacija je nedvomno zelo slaba za celotno generacijo bodočih arhitektov. Kdo bo čez 20 let skrbel za kvaliteten prostor, če bo večina arhitektov že zdavnaj obupala ali pa bodo depresivneži brez izkušenj? Ali se bodo vrnili tisti, ki so zbežali v tujino? Bomo morali uvoziti tuje strokovnjake? Vprašanj je ogromno, pametnih odgovorov malo. Sem pa prepričan, da če je na videz že ves svet proti nam, si moramo kot špartanska falanga trdno stati ob strani in vztrajati tudi do bridkega konca, če je treba. Vse drugo ni vredno delovanja v imenu arhitekture.

Članek lahko preberete tudi v tiskani izdaji Replike, ki jo dobite pri prodajalcih časopisov.

---

 Foto: Matic Brdnik