Sladoled na volilnem listku
Država kot povprečen triindvajsetletnik
Grenko-kisla dolžnost oz. pravica
Piše Simon Habjan
diplomirani filozof, novinar, predavetelj in doktorand na FF. Verjame, da se spreminjanje družbe začne na subjektivni ravni
Nastopilo je poletje, čas dopustov, zabav in predvsem oddiha. Ne samo za delovno ljudstvo, v veliki meri tudi za tiste brez zaposlitve, saj se tudi v njihovem primeru brezciljno iskanje zaposlitve nekako umiri v luči toplejših dni in kolektivne brezskrbnosti, četudi skrbi kako nahraniti družino in preživeti še en dan z nekaj evri, ne izginejo kar tako.
V Sloveniji je tudi leto volitev – da, tiste grenko-kisle dolžnosti oz. pravice, ki nas ob misli nanjo že vnaprej prav posebej dregne med rebri. Pa da ne bo pomote; sam akt voliti ali biti voljen je ništrc v primerjavi z nadčloveško sposobnostjo tolerirati neskončne obljube, neiskrene nasmehe in mukotrpna predvolilna srečanja prav tistih, ki so najbolj odgovorni za stanje v naši mladi državi.
Ja, pravkar smo kolektivno dopolnili 23 let. Najstniki že dolgo nismo več, sposobnost odločanja o pomembnih zadevah pa nam tudi ne gre najbolje od rok. Dejansko je naša država zelo podobna povprečnemu triindvajsetletniku – sredi študija, brez pretiranih želja po zaposlitvi in z negotovo prihodnostjo.
Pa se vrnimo k letu volitev, letu super-volilnega obdobja (štirikrat do volilne skrinjice v enem letu je gotovo svojevrsten rekord), kjer nam je vlada prav sredi poletja zagotovila, da bomo odločali o najpomembnejših volitvah zadnjih (verjetno tudi prihodnjih) let, ne meneč se za neprimernost letnega časa za tovrstno početje, za nameček pa je še pravosodna veja oblasti, poskrbela, da je glavni frontman opozicije za zapahi (o primernosti tega početja mogoče kdaj drugič). Da, zares smo unikum v več pogledih.
Kljub očitni diskrepanci med demokratičnostjo in primernostjo situacije, je akt voliti v Sloveniji na pomebni prelomnici. Volina abstinenca je postala a mode, kar pa abstinentov ne odrešuje odgovornosti. Čas poletja in čas, ko je modro biti odgovoren, se vsekakor ne srečujeta pogosto, vendar že zavoljo kančka kolektivne odgovornosti se je vredno nameniti do voline skrinjice, pa čeprav pri 30+ stopinjah. Churchil je ob podpisu mirovnega sporazuma Atlee – Hitler dejal, da je Anglija izbirala med vojno in sramoto, izbrala slednjo, vendar ji prva ne bo prihranjena. Nekaj podobnega lahko svetujem (morebitnim bodočim) volinim abstinentom. Volilna (ne) udeležba se ne začne in konča pri volitvah; začne in konča se pri posamezniku, ki je sam odgovoren za svojo srečo in prav tisti pri katerem se začne in konča kritična masa sprememb.
Mogoče drži tista Twainova, da če bi volitve karkoli dejansko spremenile, bi jih že davno prepovedali, vendar dokler imamo možnost soodločanja, je modro in koristno, da jo izkoristimo. Pa čeprav s cmokom v grlu. Pa čeprav v času krize in z malo (ali skoraj nič) izbire. Pa čeprav v kratkih hlačah in s sladoledom v roki. Bolje, da vam kapljica čokoladne zmrzline umaže volilni listek, kot da vam ‘kapne’ obžalovanje nad pravico, ki je niste izkoristili – saj veste, stvari pogrešamo šele takrat, ko jih nimamo več. Naj se z volitvami ne zgodi tako (državnimi, lokalnimi ali bog-ve-o-čem-že referendumu).
Pa lep in miren oddih vsem skupaj!
Vse kolumne na temo volitev in druge zanimive prispevke, potopise in glasbene utrinke lahko preberete v tiskani izdaji 5. številke Replike, ki je luč sveta ugledala prav danes!

