Kapital v 21. stoletju in ZVIS-1

Nujnost učinkovite redistribucije bogastva

Foto Bernarda Tajnšek

Populizem ni izključno orodje avtoritativnih organov

Piše Tej Gonza

študent Ekonomske fakultete v Ljubljani, študij pa bo nadaljeval na Erasmus univerzi v Rotterdamu. V ekonomiji mu je blizu heterodoksna smer, natančneje stara institucionalna šola. Kot iniciator Gibanja za Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega prostora.

“Public schools were designed as the great equalizers of our society – the place where all children could have access to educational opportunities to make something of themselves in adulthood.’’
Janet Napolitano

Kljub običajni statičnosti konvencionalne ekonomske politike njen konzervativen odnos ni pravilo. Thomas Piketty je s knjigo Kapital 21. Stoletja (Capital of the Twenty-First Century) nedavno dokazal nasprotno in spodbudil pripadnike različnih ekonomskih šol za ponovno vzpostavitev dialoga. Potrebno se je zavedati, da avtor ni ponudil nič novega, o podobnih vprašanjih se je ekonomska heterodoksija ukvarjala že precej časa. Vseeno pomanjkanje idejne ekskluzivnosti na tem mestu ni ključno, pomembna je znatna pozornost tradicionalne neoklasične paradigme nasproti obravnavani problematiki poglabljanja premoženjske neenakosti. Vpadljiva kontroverznost in izrazita relevantnost tematike bosta avtorju nedvomno prislužila status nesmrtnosti.

T. Piketty veliko prostora nameni ključnim elementom, ki znotraj trenutne ekonomske ureditve vplivajo na proces premoženjskega, in posledično statusnega, razhajanja – tako imenovane družbene divergence. Kot pomembnejši dejavnik je omenjena stopnja donosa na kapital, ki presega stopnjo rasti BDP-ja (r > g). Avtor prikaže, da so v zadnjih letih v Združenih državah Amerike dosegli raven premoženjske neenakosti, enake kot ob koncu devetnajstega stoletja (Belle Epoque), medtem ko se temu v Evropi hitro približujemo.

V okviru ukrepov proti divergenci Piketty poudarja nujnost učinkovite redistribucije bogastva in s tem vzpodbujanje medgeneracijske mobilnosti v obstoječi, izrazito rigidni družbeni hierarhiji. Prav nasprotno pa so trenutne direktive na državni ravni vse prej kot korak k statusni konvergenci. Odličen primer je aktualen zakon o visokem šolstvu, ZVIS-1, ki skozi določene člene uvaja delno plačljivost visokošolskega študija.

Veliko je bilo govora o upravičenosti polemike glede novega zakona o visokem šolstvu. Upravičena ali ne, alternativa misli v demokratični ureditvi nosi izredno težo, ki pa je s širjenjem politične apatije razvitega sveta vse prevečkrat spregledana. Oblika pred vsebino postaja redna praksa, kar dopušča prostor subjektivnim interpretacijam v manipulaciji javnega mnenja. Populizem vsekakor ni izključno orodje avtoritativnih organov, vsakršno zapiranje ideoloških krogov je nevarno. Sindrom internetnih komentarjev, kjer so na levem bregu vse prepogosti vzkliki a priori proti ter na desnem rutinski odgovori a priori proti proti.

Podoben problem je bilo zaslediti v dialogu o zgoraj omenjenem zakonu o visokem šolstvu. Na strani zagovornikov vztrajnost v mnenju glede nepomembnosti spremembe v plačljivosti šolstva. Nasprotniki s trmastim kontra udarcem in absolutno kritiko zakona puščajo vtis, da pozabljajo na upravičenost in potrebnost reforme. Igra pridobivanja na kritični masi javnega mnenja, v kateri pa običajno zmaga ‘mainstream’ perspektiva.

Sam v zapisanem ne bom vsiljeval osebnega mnenja ali podajal lastne interpretacije zakona. Bralce pozivam, naj si preberejo člene 110, 112 in 137 ZVIS-1, ki obravnavajo vprašanja plačljivosti študija. Vseeno bi zapisal, da bi z morebitno uvedbo trenutne verzije zakona postala meja javnega zabrisana, s tem pa bi se tudi v Sloveniji pridružili svetovnemu trendu postopnega ukinjanja brezplačnega šolstva.

Za konec je potrebno omeniti, da je bila plačljivost izobrazbe področje nestrinjanja intelektualnih velikanov z različnih ideoloških vetrov. John Rawls, vodilni teoretik liberalistične politične filozofije dvajsetega stoletja, je s Teorijo Pravičnosti (A Theory of Justice), podobno kot je pred kratkim storil Thomas Piketty, razburkal akademske vode različnih ideoloških polov. Navkljub splošnemu nasprotovanju državni regulaciji je eksplicitno poudaril nujnost subvencioniranega šolstva, ki je eden izmed fundamentalnih dejavnikov za zagotavljanje pravične enakosti v možnosti za vse akterje v družbi.