Zakaj je Parada ponosa še vedno potrebna

Zaradi izrečene besede gej še nisi gej

 

Piše Lana Gobec

Leto je naokrog in Parada ponosa je spet tu. Komentarji v stilu: ”Nič nimam proti njim, ampak paradirati jim pa tudi ni potrebno …”, bodo kot leta poprej verjetno velik del vseh izjav zagretih bralcev spletnih novic.

Prva zadeva, ki me v takšnem stavku zmoti … Proti komu? Istospolno usmerjenim? Gejem? Homoseksualcem? Lezbijkam? Vedno znova se sprašujem, kaj je na teh besedah tako zelo groznega, da gredo določenim tako težko z jezika. Ali jih je sram izgovoriti besedo samo? Bo njihova lastna spolna usmerjenost postala dvomljiva samo zaradi tega, ker bodo izrekli besedo gej? Mar mislijo, da jih bo družba avtomatsko uvrščala k ‘tej’ populaciji le zaradi izrečene besede? Strahovi družbe mi v tem primeru resnično niso jasni, vendar se sedaj globlje v njih ne bom spuščala.

Nazaj k temi, ki me je sploh pripeljala do pisanja. Zakaj Parada ponosa. No, pa poglejmo kam sploh segajo začetki.

28. junija 1969 ob 1:20 zjutraj so policisti v Newyorškem lokalu Stonewall Inn izvedli racijo, ki pa se ni končala kot vse do takrat. Standardni postopek je bil, da so lokal zaprli, postavili obiskovalce v vrsto, preverili identifikacijo ter nato aretirali tiste moške, ki so bili oblečeni v ženska oblačila. Obiskovalci so se temu uprli. Počasi se je začela množica zbirati tudi pred samim lokalom. Napeto ozračje je kmalu pripeljalo do ene izmed prvih vstaj homoseksualcev proti policijskemu nasilju.

Leto pozneje se je v spomin na te dogodke skupina aktivistov s transparenti odpravila na pot od Christoper Streeta do Central parka. V naslednjih letih je število mest in število aktivistov, ki so obeležili spomin na te dogodke, raslo.

Stonewallški upori so zato pomemben mejnik v gejevsko-lezbičnem gibanju. Tako kot Rose Parks ni hotela odstopiti sedeža belcu, tako obiskovalci Stonewall Inna niso več trpeli ponižanj in nasilja s strani policije. V naslednji letih so se gejevsko lezbična gibanja oblikovala v večjih mestih in hitro rasla ter pridobivala na moči. Da, homoseksualnost je bila odstranjena s spiska duševnih bolezni. Da, v večini razvitih držav tudi ni več kriminalizirana. In res je, ponekod so pravice že skoraj popolnoma izenačene. 44 let pozneje tudi ni več toliko odkritega policijskega nasilja, sploh v razvitih državah. Nasilje nad ‘drugačnimi’ pa še obstaja in je vse preveč pogosto. Tudi pri nas. Najbolj odmeven je zagotovo napad na gay-friendly lokal Open leta 2009, ko je skupina zamaskiranih ‘frajerjev’ pretepla Mitjo Blažiča in v lokal vrgla goreče bakle. Vendar pa to ni osamljen primer.

Poglejmo malo številke … Po raziskavi iz leta 2008 o homofobnem nasilju (Legebitra, raziskava Povej naprej) je 79,8 % LGBT oseb deležno zmerjanja samo zaradi svoje spolne usmerjenosti ali identitete. 67 % oseb pa je že bilo diskriminiranih – v ‘razviti’ državi, imenovani Slovenija, kjer tudi pravice LGBT oseb še zdaleč niso enake. Poroka. Dedovanje. Posvojitev … Ja, družinski zakonik bi zakonsko izboljšal položaj LGBT oseb, vendar, ali bi v praksi zaradi zakonika družba postala bolj strpna, odprta? Dvomim. Dokler družba ne bo odrasla in se prenehala deliti na ‘naše’ in ‘vaše’, dokler ta družba ne bo dovolj razvita in dovolj zrela, da bo sprejela vse državljane, ne glede na barvo kože, vero, spol in spolno usmerjenost, dokler bodo komentarji v stilu ”ne vidim razloga, zakaj jim je potrebno paradirati”, je vsakomur, ki mu je mar za sočloveka, ne glede na usmerjenost ali pa pripadnost manjšini, potrebno pomagati tej družbi odrasti. Pa če je to le, da prekineš nestrpen ali šovinističen komentar prijatelja, ali pa tako, da se udeležiš parade in tako podpreš osebe, ki se za enake pravice borijo na drugačne načine.

 

Morda se je res dandanes v večini primerov izgubil pomen, kaj sploh Parada predstavlja, kako se je začela. Tudi, kako se je z Obvoznico mimo nestrpnosti začela pred 13-imi leti v Sloveniji, po tem ko so prepovedali vstop dvema pesnikoma v ljubljanski lokal Galerija.

Dejstvo je, da na vseh podobnih dogodkih mediji vse preveč radi izbrskajo osebe, ki ponazarjajo stereotipe LGBT družbe, ki kontroverzno iščejo pozornost s svojo obleko, obnašanjem, gesli.

Prav tako dvomim, da polovica udeležencev, kaj šele ostalih oseb, ki o paradi ponosa izvedo samo iz medijev, ve, kako se je vse skupaj začelo in da to ni samo mavrično paradiranje in zabava.

Smo pa v tisti skupini ljudi, ki ‘paradira’ po Ljubljanskih ulicah tudi takšni, ki se zavedamo ozadja in pomena. Nekateri posamezno zaradi osebnih prepričanj, spet drugi kot člani organizacije. ‘Straight’ in ‘homo’. Skupno pa je vsem to, da si želimo strpne in tolerantne družbe, ki ne deli, temveč se zaveda, da različnost bogati.

Torej, da zaključim in vse te misli strnem skupaj … Parada ponosa bo potrebna, dokler pravice ne bodo izenačene, dokler ne bo več nasilja nad ‘drugače živečimi’ in dokler ne bodo osebe, ki niso pogojene vsem trenutnim družbenim standardom, več pojmovane kot ‘druge’ in ‘vaše’.

Ampak tudi takrat bo Parada ponosa še vedno pomembna in potrebna. V spomin in v čast tistim osebam, ki so se leta 1969 prvič uprle sistemu, ki jih je poniževal in teptal. Tistim osebam, ki so takrat začele nekaj, kar je pripeljalo do sprememb za boljšo, strpnejšo družbo in bo tako še naprej. In tistima pesnikoma, ki sta med čakanjem na reakcijo pristojnih državnih organov na očitno diskriminacijo, Parado ponosa posledično pripeljala tudi v Slovenijo.

Ja, res je, situacija je mnogo boljša, kot je bila v začetku sedemdesetih let, vendar še zdaleč ni idealna. In ne glede na to ali si straight ali LGBT, zagovarjanje enakih pravic in udeležba na paradi ne pomenita nič drugega kot to, da ti ni vseeno, v kakšni družbi živimo, da ti ni vseeno za soljudi. Tako kot te izrečena beseda ne napravi geja ali lezbijke, tako te tudi udeležba na paradi ne.