uGani po švedsko

Med optimizmom in rasizmom, med črnogledostjo in strici iz ozadja, med laboratorijem in ekobio solato

221 besed o Sloveniji, o Gani 395 in o Švedski 336

Piše Katarina Koruza

»Kako bi primerjala Švedsko in Gano?« Oziroma, »Kje ti je bolj všeč, na Švedskem ali v Gani?« Eeeeeem … Ne vem? Se ne da primerjati? Na Švedskem? V Gani? V Sloveniji? Doma je najlepše? Vreme je lepše v Gani? No, ne bom o vremenu … Pojma nimam kako primerjati te tri države!

Gremo lepo po vrsti, ker sem že večkrat v življenjepis in prošnje za delo napisala, da imam analitične sposobnosti, ne vem pa, kaj to točno pomeni, in če je sploh povezano s tem, kar sledi v naslednjih vrsticah.

V Sloveniji po vsem poznanih izjemnih družbenih standardih zaenkrat nimam skoraj nič. Imam 26 let. Nimam prihodkov, nimam službe, imam fanta (s trebuhom za kruhom je šel na delo v Anglijo), nimam psa, nimam avta, nimam fancy hobijev ali konjičkov (verjetno sem čudna). Vrstni red naštetih idealov ne sledi prioriteti, ampak trenutnem navdihu. Aja, pa nimam otrok. In moj računalnik je navadna 8 let stara kripa. Wifi mi lovi samo na tleh, nekje med pisalno mizo in radiatorjem, poleg tega se čez ekran vije šest črt neodzivnih pikslov. Imam pa tukaj dom. Najboljše starše na svetu, ki se še niso naveličali skrbeti zame, imam mojo družino, glasne sorodnike, zakon prijatelje in znance, poznane hribe, lokalni časopis, prijatelje v Ljubljani, Mariboru in Kopru in povsod vmes. Imam dva bara, kjer bom vedno koga poznala in izvedela vse ultimativne lokalne novice. Če je dober dan – vse to ob deci belega, pivu ali špricu in pelinkovcu za presekat. Zdaj, ko sem to napisala, se vse skupaj sliši dokaj bedno … V Sloveniji se jezim – nase, na brezbrižnost ljudstva, na brezobzirnost politike, na propad, na pesimizem, na vdanost v usodo, na žalost in pesimizem mladih. Na črnogledost, na notranje razprtije, strice iz ozadja in razvaline včasih veselih ljudi. Se sliši kot kakšen Gospodar prstanov …

Kaj sem imela v Gani?

V Gani sem bila za tri mesece ena izmed prostovoljcev Zavoda Voluntariat. V Gani sem imela veliko več kot vsi ostali. Imela sem službo, bila sem učiteljica, bila sem zgled, madam. Otroci, starši in učitelji so me spoštovali, skrbeli zame. Imela sem ljudi, ki so si želeli biti moji najboljši prijatelji, celo četico oboževalcev, ki so se želeli poročiti z mano (ker sem blond). Otroci so bili vsako minuto v Gani moj največji navdih, motivacija, moji zvesti spremljevalci na vsakem koraku, in če želim, takoj v ušesih slišim njihov klic »Obruni, how are you?« V njihovih očeh sem videla svetlo in manj svetlo prihodnost te čudovite države. Zaljubila sem se v njihove široko odprte oči, radovedna vprašanja in slikovite razlage. V Gani sem imela super telefon, in to s krediti, ker sem si skoraj vsak teden kupila novo kartico za 5 cedijev. Ta isti kripa – računalnik je žel odobravajoče poglede in cel razred učencev je na njem gledal BBC-jeve dokumentarce  –  v smrtni tišini. Nepozabno. Znala sem odgovoriti skoraj na vsa vprašanja otrok. Abu mi je naredil verižico. Suzi mi je podarila kokos. Emanuel ga je z mačeto odprl. Zvečer smo na žaru obrnili kilogramsko tuno. Clement in Kojo sta z bobni naredila cel žur. Drugi Emanuel mi je naslednje jutro zrihtal posušen kokos, ta mali Datsoni so mi pokazali rastlino, s katero si lahko narišeš tatuje, peljali so me pogledat njihovo farmo, kjer gojijo banane, kasavo, palme, jam, kokojam, kuhajo oglje … Malo sem se odklopila – priznam. Plaža v Busui je magično delovala name. Valove bi lahko gledala ure in ure, prav tako ladjice v daljavi, pa surfarje … Odklopila sem Slovenijo. Malo sem razmišljala o moji prihodnosti, ampak z nogami sem bila precej v peščeni plaži … nekje med morjem in soncem direktno nad mano. V Gani sem se veliko jezila. Sama nase, na belce, na druge, na globalizacijo, na šolski sistem, na plastiko, na smeti, na vudu, na ribiče, ki pobijajo želve, na parazite, mikrobe in komarje, ki so vzrok vseh možnih bolezni in okužb, na zahodni svet, na izkoriščanje in izprijenost belih judi. Jezila sem se nad pomanjkanjem, neenakopravnostjo, revščino in vdanostjo v usodo, na fanatičnost. Sprijazniti sem se hotela z rasizmom in neokolonializmom. Zelo veliko sem se jezila, vidim. Pa tudi uživala in z veseljem sprejemala pozitivno energijo, ta pravi vibe. Občudovala sem in še vedno občudujem: smeh, preprostost, voljo, optimizem, ples, glasbo, radost, veselje, navdušenje in razigranost tam daleč na jugu Gane … Spremenila sem se.

In že sem na jugu Švedske. Kaj imam v Lundu in predvsem česa nimam?

Kot prvo, v Lundu nisem doživela tako velikega kulturnega šoka kot v Gani. Kar brez veze. Malo sem pozabila, da se spodobi na Švedskem preklopiti na pravilno angleščino in se ne uporablja več dolgih ahaaaaa in tleskov z jezikom kot znak strinjanja. Hitro sem se unesla. Ob strani so mi stali najboljši profesorji in odlične mentorice in kmalu sem se spomnila, kako je po svoje zabavno in zanimivo v laboratoriju. Ko gre vse stokrat narobe in enkrat prav, ko zapraviš ure in ure za brez veze, in potem iznenada dobiš želen rezultat, slučajno v petek zvečer in potem si tam še cel vikend … ja saj vem. Težko je razumeti znanstvenike. Po dolgem letu brez prihodkov imam na Švedskem prihodek. Mi je všeč ta beseda, prihodek … ker pride in gre … Tako kot še marsikaj. Spet sem na Švedskem, lahko bi rekla, osamljena, ampak mi to ni tak problem. Vem da je Grega blizu, da se bova videla slej ali prej. Da bom dobila slikico od mame na Viberju in z lahkoto preverila email tudi na vlaku ali avtobusu. Se čez most zapeljala z vlakom na popoldanski izlet do Kobenhavna. V lekarni bom dobila vsa zdravila, čakala bom na vrsto tako kot vsi ostali, v etično mešanem okolju ne bom popolnoma nič posebna, več ljudi me bo celo vprašalo, če sem Švedinja (ker sem blond). Ni se mi potrebno jeziti na neenakopravnost, pesimizem in vdanostjo v usodo. Če se čutim, se lahko jezim na preplačano zelenjavo in sadje, ki sta prepotovala pol sveta zato, da ju jaz zbašem v plastično vrečko in ponesem v topel, izbrano opremljen dom. Vsaj vem, da bo plastična vrečka zreciklirana in ne bo pristala v odprti kanalizaciji. Lahko se jezim tudi nad izjemno ponudbo ekoloških in bio in ekobio in ne vem kako vse certificiranih izdelkov. Ko lahko kupim, vse kar hočem, preplačam; si lažem, da sem naredila nekaj za naravo, sem fancy in fit in zdrava. Ljubek potrošniški ideal. Opravičujem svoja dejanja … ampak se vsaj sprašujem in jezim.

Vidim, da še kar nisem odgovorila na vprašanje … Pa sem mislila, da bo pisanje pomagalo. Word mi pravi, da sem o Sloveniji napisala 221 besed, o Gani 395 in o Švedski 336. Lahko bi naredila tabelico in ocenjevala prednosti in slabosti. Ali pa samo povzela … V Sloveniji sem doma in tu se, kljub vsem problemom, sitnostim in neprijetnostim, počutim doma. Na Švedskem mi je všeč, ker lahko delam, kar mi je všeč in vidim mojo kariero in prihodnost dokaj jasno – mogoče celo dobim ponudbo za delo. V Gani pa … v Gani pa sem spoznala, kaj imam in kaj nimam. Dobila sem bolečo klofuto in začela sem močno dvomiti v svet, ki ga živimo. Zmedla me je, ta Gana, in mi v glavi naredila pravi vihar. Za ta neopisljiv občutek sem neskončno hvaležna. Sicer pa mi je lepo povsod. In srečna sem.