Toxine – glasbeno presenečenje, ki igra na polno

Za toksičnost, ki preveva družbo, je razstrupitev implicitna

 

Foto Jani Turk

Piše Lucija Rojko

Alternativa = Toxine. Modus operandi Toxine je ukoreninjen v neprestanem razgibanem ustvarjalnem toku izključno avtorske glasbe, družbenega komentarja in želje po širjenju kanala, skozi katerega komunicira in se izraža.

Če bi prevedli v slovenščino; toksin. V SSKJ: biološki strup nekaterih mikroorganizmov ali nekaterih drugih rastlin in živali, ki v organizmu povzroča nastajanje protiteles: bakterije izločajo toksine / rastlinski, živalski toksin. Glasba Toxine kljub svoji nasičenosti, ki navidez zastruplja, proizvaja antitoxine, torej imunost oz. protitelesa. Opozarjajo na to, da je za toksičnost, ki preveva družbo, razstrupitev implicitna.

Proizvajajo gost, večplasten zvok, kjer se zlivajo funk, progresivni rock, drum n`bass, jazz, house, pop in občasno ščepci metalskih ritmov. Je glasbeno presenečenje, ki igra na polno: dopušča si melanholijo in cepetavo razigranost. Svojo glasbo poganja med ljudi pulzirajoče in brezkompromisno, zvrsti meša polnokrvno, kot nekakšno veliko srce ali poživljajoče opojilo.

Toxine predstavljajo Tomi Toth (vokal), Samo Turk (kitara,vokal), Gregor Brajkovič (bobni, vokal), Jaša Hedžet (bas kitara).

Foto Aleksandra Dorošenko

Kaj je vaše sporočilo?

Tomi: Če bi Toxine mogla v nekaj besed strniti nekaj, kar bi služilo kot sporočilo, bi rekla: »Kaj?« In potem bi tisti, ki sprašuje, ponovil/a: »Sprašujem te, kaj je tvoje sporočilo?« In Toxine bi odvrnila: »Ja, ja, razumem, in moj odgovor je: ”Kaj?” 😀 Glede na to, da so vsi odgovori tako večno delni, pa mogoče poskušam odgovoriti z vprašanjem – bo vsaj to mogoče manj parcialno?

Njihovi začetki segajo v leto 2006, v trenutni zasedbi pa so od leta 2009. Prvi koncert so imeli na priznanem obalnem festivalu ‘JEFF – Jazz Etno Funky Festival’ (2009) in kmalu za tem izdali demo posnetka na kaseti z naslovom Play me if you can. 2010 so pristali na Rockizziv (natečaj Radia študent). V obdobju 2010 – 2012 so sledili številni koncerti po vsej Sloveniji (tudi akustične izvedbe). Prvi video (skladba/single ‘Popthing’) so posneli leta 2013 in je bil plod analogne in digitalne animacije Aleksandre Dorošenko in montaže Gregorja Brajkoviča. Konec istega leta so izdali drugi video za skladbo ‘Janez Novak’, ki so ga za projekt ‘Rokerji pojejo pesnike’ povezali s filmom Roka Bička, Razredni sovražnik. Rok Biček in Toxine se strinjajo, da »kjer se Razredni sovražnik konča, se Janez Novak začne«.

Lani so izdali svoj prvi album – Ever wordless z naslednjimi naslovi: Ever Wordless?, Everbirth Overlap, Cathay, Bad Camouflage,  People Need Preludes, Carousel,  Pussy Everywhere, Bow Down Comedy, This World Is A Playground, Bricolife, PopThing. Ever Wordless (Akord Records pod okriljem zavoda Subkulturni azil Maribor) bi lahko prevedli kot ‘večno brez besed’. Skozi gostobesedna besedila v zgoščenki so sporočila kratka, a še vedno izredno pomembna spoznanja, glasba pa dopušča tako melanholijo kot cepetavo razigranost.

 

Kej več o samem komadu Ever wordless – od kje izvira navdih za nastanek?

 

Tomi : Navdih je prišel iz opazovanja, prvič tega, kako zelo se lahko ljudje izgubimo v besedah – da se nam lahko zgodi, da nas recimo ‘ritem govora’ nekam zapelje in čeprav navzven zgleda, da skušamo nekaj smiselnega/ali nujnega povedati – in tudi sami lahko verjamemo, da je to namen J- gre za čisto nekaj drugega in če smo čisto iskreni do samih sebe, se v določenih trenutkih lahko zalotimo, da smo počeli nekaj drugega, besede so bile medij s sekundarno uporabo – z njimi smo retorično onanirali.

In drugič – iz opazovanja enakega principa tudi v sferi mišljenja:D

Skladba Janez Novak je nastala v okviru projekta ‘Rokerji pojejo pesnike 2013’, za katerega so Toxine uglasbili poezijo mlade pesnice Sare Fabjan. Je rezultat opazovanja družbe. Sara pravi, da je Janez Novak najbolj pogost človek, ki ga srečuje v vsakdanjem življenju. Pravi, da se ji zdi, da tudi mi, mladi, vsak dan bolj postajamo podobni temu Janezu Novaku. Ni ga dojemala kot pripadnika generacije študentov, ampak kot pripadnika generacije, ki nas je rodila. Tistega utrujenega, izmučenega človeka, ki ima vsega dovolj in ne ve več, zakaj živi. Tipičen pripadnik globalizirane, kapitalistične družbe. Člani Toxine so dali Janezu Novaku s svojo uglasbitvijo novo dimenzijo, ki so jo kmalu nadgradili z videom. V videu so si člani nadeli masko, ki simbolizira željo po spremembi, ki je pri Janezu Novaku že potlačena.

Kaj moramo narediti/početi/kako živeti, da ne bomo postali Janezi Novaki?

Tomi: Toxine lahko da svoje mnenje, ampak to je vprašanje za Saro Fabjan. Toxine pa bi verjetno odgovorila: »Vsak počne kar hoče!« Sogovornik pa: »Hočeš reči, da lahko delam, kar hočem?« Toxine: »Ne, hočem reči, da to že delaš.«

Kako mislite nadaljevati pot?

Jaša: Trenutno se pripravljamo na drugi album (smo sredi priprav za snemanje …), še pred tem pa na izdajo novega singla. Sicer pa dolgoročno ciljamo na povezovanje z ustvarjalci in umetniki iz različnih področji, spajanje idej z njimi in s tem najti in uporabiti nove načine komunikacije oz. posredovanja/konstruiranja pomenov, skozi te ‘nove kanale umetnosti’.