Tjaša Štefančič: Kanada – enake možnosti zaposlitve za vse

Če ljudje pridno delajo, se jih pohvali in nagradi

Foto Tjaša Štefančič

 

Piše Tjaša Štefančič, študentka zgodovine in sociologije. Popotnica in rekreativna športnica. Ljubiteljica dobrih knjig in filmov. Odvisna od kave in sladoleda. Skrita želja: napisati knjigo za otroke. Vedno pripravljena na nove izzive.

Nikomur ne pade na misel, da bi kaj naredil zastonj

Pred skoraj letom dni sva se s fantom, glede na situacijo v Sloveniji, odločila oddati vlogo za Working Holiday Viso. Izbrala sva Kanado. Viza ti omogoča, da ostaneš v državi eno leto in z njo pridobiš vse potrebne papirje za delo. Tako sva se 1. aprila lani usedla na letalo in poletela na drugo stran velike luže – v Toronto.

Že prvi dan sva si uredila Social Insurance Number, ki je, poleg vize, najbolj pomembna stvar za legalno opravljanje dela – in se podala v lov za prvo službo. Prva napaka, ki sva jo zagrešila, je bila, da življenjepisov nisva prilagodila kanadskim standardom, pač pa sva Europass CV zgolj prevedla v angleščino. So nama hitro povedali, da s tem ne bova nikamor prišla, da so navajeni na drugačen sistem. Presenetilo naju je tudi, da se v življenjepis pod nobenim pogojem ne vstavlja svojih fotografij, še celo rojstni datum ni obvezen. Razlog tiči v diskriminaciji – v Kanadi zelo radi poudarjajo, da imajo vsi enake možnosti zaposlitve – ne glede na spol, starost, raso.

Prvo službo sva dobila hitro, tudi s pomočjo sorodnikov, in sicer v rastlinjaku. Ker se je bližal materinski dan, so potrebovali dodatno pomoč. Sicer je delo sezonsko, torej te potrebujejo le nekaj tednov, dokler je pač veliko naročil, potem pa obdržijo le nekaj polno zaposlenih ljudi. Ampak nekje je treba začeti. Najprej sva morala v trgovino po obvezno opremo, denimo čevlje s kovinsko čepico. Veliko namreč dajejo na varnost svojih zaposlenih in ničesar ne prepuščajo naključju. Ko prideš prvič v službo brez ustrezne opreme, te opozorijo in pošljejo domov, drugič te že odpustijo! Za tekočim trakom sva dekorirala rože. Stvar, ki naju je v začetku malo šokirala, so bili odmori. Pripada ti dvakrat po 15 minut pavze in enkrat neplačane pol ure. Začetek in konec odmora naznani zvonec, tako da ni nobenega dodatnega ‘zabušavanja’. Vsi zaposleni morajo pač hkrati priti nazaj, saj drugače tekoči trak ne more funkcionirat. Na koncu prvega delovnega dne sva bila spet presenečena in to pozitivno – vsi so se nama zahvalili za dobro opravljeno delo. Pa ne samo na prvi dan, vsak dan ob koncu delovnika se ti zahvalijo.

Delala sva nekaj manj kot dva meseca. Ker je delo sezonsko, sva lahko delala tudi po več kot 12 ur na dan, 7 dni na teden. Sva to izkoristila in kar nekaj zaslužila, se preselila v East York, 10 kilometrov iz centra Toronta, in se podala novim dogodivščinam naproti.

Fant je hitro našel novo službo v tovarni Campbell soup Company, sama pa sem morala na nove priložnosti čakati dlje časa. Poleti so namreč vsi študentje doma in delajo, več priložnosti se pokaže septembra, ko grejo nazaj na faks. In res. Sredi septembra so začeli prihajati odgovori in povabila na razgovore. Prvič sem se srečala s skupinskim razgovorom – malo me je skrbelo in imela sem tremo, saj angleščina vendarle ni moj materni jezik in se to lahko pozna na samozavesti. Ampak je hitro minilo, saj te nihče ne obsoja, če kaj narobe rečeš, uporabiš napačen čas –  tega so navajeni. Všeč mi je bilo tudi, da se tudi voditelj razgovora predstavi – kdo je, koliko časa dela za firmo, kako je začel in podobno. S tem vse skupaj postane bolj sproščeno, ampak še vedno na profesionalni ravni. Razgovor se je odlično razpletel in tako sem že konec septembra postala del ekipe trgovine GAP v Eaton Centru v središču Toronta. Moj naziv je ‘sales associate’, se pravi prodajalka. Vsi v trgovini smo povezani preko ‘vokijev’ in ko te stranka vpraša po številki oblačila, to sporočiš sodelavcu v skladišču, da ti stvar poišče. Kar velik izziv mi je predstavljalo opisovanje materialov, ampak tudi tega se s časom priučiš. Tudi začetna trema, kaj si bodo mislili sodelavci, ko boš povedal kaj narobe, kmalu izgine, predvsem zato, ker so vsi zelo prijazni in pripravljeni pomagati.

Sčasom sem postala tudi del ekipe, ki skrbi za izgled trgovine, vizualni merchandising in marketing. Spreminjali smo police, postavljali izložbe in preoblačili lutke. Delo je potekalo večinoma ponoči, ko pač v prodajalni ni kupcev.

Kljub temu, da se sliši vse skupaj precej enostavno, pa sem nabrala kar nekaj novih izkušenj in se naučila veliko novega, predvsem kar se samega jezika tiče. To pa je bil tudi eden glavnih ciljev odhoda v tujino.

Priznam, da nama v tem letu ni bilo hudega in sva si lahko tudi marsikaj privoščila. Oba sva delala, fant je zamenjal tri službe. Delal je tudi kot arheolog, kar je bila zanj najpomembnejša izkušnja, saj ima diplomo iz arheologije.

Ni pa vse idealno, kar se dela tiče, tudi v Kanadi ne! Večina, predvsem trgovci, iščejo ljudi za polovični delovni čas. Vendar to ne pomeni 20 ur na teden, ampak jih lahko dobiš od 0 do 40, odvisno je od tedna do tedna. Če nimaš ur, ni plače, saj se tu vse plačuje na uro. Nikomur tudi ne pride na misel, da bi kaj naredil zastonj. Vse se plača. Vse nadure, vsi sestanki. Če ljudje delajo pridno, se jih pohvali in nagradi.

Marsikdo misli, da ti v tujini vse pade v naročje, pa ni tako. Tudi v Kanadi na poslane prošnje ne odgovarjajo preveč vestno. Poprijeti je pač treba za vsako delo, ki pride mimo. Je pa res, da je vse skupaj lažje, ker ti dajo vedeti, da je tvoj trud opažen in da so ti hvaležni, ker te imajo. Tega, se mi zdi, v Sloveniji najbolj manjka!