S svinčnikom nad Čarlija, to bi bil enakopraven boj

Piše: ANA TAYLOR
24-letna PUM-ovka, ljubiteljca narave, dobrovoljka, avanturistka

 

 

 

Odgovorni smo za svoja dejanja in čustva, ki jih izražamo

»Kaj si ljudje na tem svetu mislijo o tebi, se te resnično ne tiče.« Martha Graham

Muslimanske skrajneže, ki so napadli francoski satirični časopis Charlie Hebdo, so podžgale karikature na račun muslimanov in njihove veroizpovedi. Podobne satirične karikature pri aktualnem časopisu nastajajo že od njegove ustanovitve daljnega leta 1970, pri čemer je uredništvo francoskega tednika v preteklosti že doživelo napad. Njegov glavni urednik je imel od tedaj celo stalno policijsko zaščito. Stephane Charbonnier je po takratnem napadu v medijih odločno zavrnil kakršnokoli popuščanje pri nadaljnjem ustvarjanju časopisa in postregel z znamenito izjavo, da raje umre pokončno, kot pa da bi moral živet na kolenih.

V imenu vere in Boga je bilo skozi zgodovino izpeljanih veliko vojaških pohodov in terorističnih akcij. Vsa ta kri, prelita v imenu nevidne, a morda obstoječe sile, največkrat služi kot opravičilo za lastna dejanja.

Teroristični napad, za katerega je odgovornost prevzela islamska teroristična organizacija Al Kaida v Jemnu, je brez dvoma popolnoma nesprejemljiv. Sedaj je pod vprašajem svoboda govora. Kaj je dovoljeno in kdaj je meja zares prekoračena? Charlie Hebdo je nenazadnje satirični časopis, torej lahko sklepamo in pričakujemo, da bo tudi njegova vsebina na komičen in posmehljiv način prikazovala aktualno dogajanje v Franciji in po svetu.
S svojimi karikaturami, kjer so večkrat na zbadljiv način prikazovali muslimane, so morda res pretiravali in presegli mejo sprejemljivega, a vendar imamo ljudje ustavno pravico do svobodnega izražanja.

Islamski skrajneži in vsi, ki njihovemu početju ponosno prikimavajo, bi morda lahko svoje ostro nasprotovanje in bitko proti negativnemu prikazovanju muslimanov, kar se da skrajno bíli s svinčnikom in s tem časopisu vrnili enakovreden udarec. Kaj kmalu bi svet uzrl nove, izjemne umetnike.
Dejanje islamskih skrajnežev ostro obsojajo tudi mnogi muslimani in imami v Franciji in po svetu, saj kot sami trdijo, dejanje ni bilo v skladu z muslimansko vero in pravim sporočilom Korana.
V imenu vere in Boga je bilo skozi zgodovino izpeljanih veliko vojaških pohodov in terorističnih akcij. Vsa ta kri, prelita v imenu nevidne, a morda obstoječe sile, največkrat služi kot opravičilo za lastna dejanja. Kristjani, ki so v križarskih vojnah fanatično pobijali nevernike in vsiljevali svojo vero, so med branjem Svetega pisma očitno izpustili tisti del, kjer Jezus Kristus potrpežljivo sprejme krivico, ki se mu godi, in na križu svojega očeta prosi odpuščanja za nevernike.

Piše se leto 2015 in ljudje se do sedaj še nismo uspeli naučiti, da doseganje notranjega miru od posameznika zahteva veliko strpnosti in sprejemanja drugačnosti.

Atentati, teroristični napadi, vojne nikakor niso pravilen pristop za razreševanje trenj v medsebojnih odnosih.
Piše se leto 2015 in ljudje se do sedaj še nismo uspeli naučiti, da doseganje notranjega miru od posameznika zahteva veliko strpnosti in sprejemanja drugačnosti, ki nam jo ta tako raznovrsten svet ponuja, ter da smo odgovorni za svoja dejanja in čustva, ki jih izražamo. Ali bi omejitev pravice do svobodnega izražanja res tako pripomogla k sožitju med nami?

---

Foto: Leeo (www.flickr.com)