Negotovost v panju prostovoljstva

Kdor dela zastonj, je manj vreden oz. celo neumen

Foto Tanja Pečenko

Prijazna beseda ali stisk roke – edino plačilo

Piše Simon Habjan

V naši deželi je že skoraj ponarodela, menda Einsteinova izjava, da če bodo čebele izumrle, človeštvu preostane samo še štiri leta življenja. Zdi se, da bi lahko nekaj podobnega trdili tudi za prostovoljstvo.

Slovenci (človeštvo nasploh, vendar bom v tem primeru ostal na domačih tleh) se celotno zgodovino obstoja povezujemo, družimo.In prav bližina in posledično tudi pomoč sočloveka, nam pomagata preživeti, tako vojne in naravne katastrofe, kot tudi politične sisteme in konec koncev čisto običajen vsakdan. Pomoč soseda sosedu je esencialna oblika druženja zunaj sorodstvenih vezi in vira empatije takorekoč na vsakem koraku, hkrati pa tudi uteha slehernika, ki, bog ne daj, pride do točke v življenju, ko je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Prostovoljstvo in brezplačna pomoč drugim sta cenjeni in moralno, ne samo sprejeti, temvečvisoko čislani in častni aktivnosti in izraža ter odseva naše človeškosti v odnosu do sočloveka. In prav je tako.

Kar pa v našem okolju začenja povzročati nelagodje in na čase tudi povsem odkrito negodovanje, je upadanje zanimanja (čeprav se na prvi pogled ne zdi) za tovrstne dejavnosti in medčloveške odnose. Če je mogoče še vedno zaznati nesebično pomoč ljudi drugim in neutrudno delo organizacij kot Zveza prijateljev mladine, Rdeči križ, Karitas, se predvsem država in njene podaljšane roke trudijo ‘zaračunati’ tudi takšne dejavnosti. Na misel nam vsekakor pridejo vladni poskusi zatreti t.i. sivo ekonomijo, vendar se bo to na račun medsosedske pomoči in (da ne rečem ovajanja) vikend frizerjev ter malih gostincev, kaj slabo končalo. Nekateri podobni trendi se kažejo tudi v športnih in kulturnih organizacijah – področju, kjer je prostovoljstvo in udarništvo še vedno glavni podporni steber.

Pa da ne bo pomote: tendence, ki tovrstno aktivnost podcenjujejo, ne prihajajo iz vrst neutrudnih prostovoljcev; prihajajo s strani vodstev, točneje funkcionarjev, ki so navadno za svoje položaje finančno kompenzirani. Komentarji tipa ”jaz pa ničesar ne bom delal zastonj” in ”ha, le kaj imajo od tega, da se takole poceni trudijo” so postali stalnica v mariskaterem društvu in so slejkoprej odraz časa in razmer v državi, kjer splošna klima glorificira in nagrajuje velike dobičke, ter neučinkovitost pravne države, ki pridobivanje nezakonitega premoženja ne zna (noče?) sankcionirati. Po domače: kdor dela zastonj, je manj vreden oz. celo neumen.

Na srečo ‘trend’ (zaenkrat še) ni nevaren medsebojnim odnosom, prav tako tudi (še) ne ogroža delovanja društev, predvsem pa organizacij, brez katerih si na žalost marsikdo v Sloveniji vsakdana ne bi več jemal popolnoma zlahka.

Naj bo ta medklic le opozorilo ali namig, da vsi, ki delajo(-mo) na takšen ali drugačen način za bogatejši duhovni vsakdan državljanov ali pa popolnoma direktno vplivamo na njihova življenja, nis(m)o samoumevni. In če prostovoljstvo izumre, potem bo človeštvo izumrlo prej, kot bi v primeru, da nam čebele jutri oprašijo zadnji vrt, ki so ga brez dvoma pomagale vzgojiti tudi roke, katerih edino plačilo je bila prijazna beseda ali pa stisk roke.