Multitasking – heroj na pogrebu sistema

‘Večopravilnost’ kot grb kapitalizma

‘Vrednota’, ki se nikoli ne konča in nikoli nima dovolj

Piše: Simon Habjan

Več. Prislov, ki je postal v dobi turbo kapitalizma in postmodernizma pardigma, ki ne samo označuje, temveč tudi nakazuje na dobo, ki nam je sedanjost že načela, prihodnost pa uničuje kos za kosom. Ironično in kontradiktorno dejstvo, da nam želja po več daje vedno manj, vidimo praktično na vsakem koraku, ko se nam v želji po več, ne samo izmika kvaliteta življenja, temveč tudi dragocenost, ki ji pravimo čas. Pardigmo več najlepše uteleša scena iz filma Wall Street: Denar nikoli ne spi, ko Jacob Moore vpraša Brettona Jamesa, katera je njegova številka; številka, kjer je dovolj denarja, namreč. James se cinično nasmehne in odgovori: več.

In ravno ta cinični, pogoltni, izmikajoči se več je tista nedoločenost, tista neskončna trivialnost, ki nam jemlje moč, jemlje pogum in čisto konkretno jemlje voljo do vsega, kar se dogaja sedaj, do sedanjih težav in problemov, ki vznikajo ravno iz želje po samopreseganju na še več področjih naše eksistence.

Na tem mestu pridemo do čaščenja besede, do dejanja lastne presežnosti, do samoizpolnitvenega privida, ki mu pravimo multitasking, ali približno slovenjeno -večopravilnost. Multitasking je v današnji hiperprodukcijski dobi udejanjil prastaro željo po preseganju samega sebe, po želji biti večji od življenja; po dejanski strasti postati podoben nadčloveku. Zmožnost opravljanja več stvari naenkrat je iz sposobnosti peščice postala norma, ki je zahtevana že na praktično vseh področjih življenja, vsekakor pa edina in nujna lastnost vseh, ki služijo svoj denar. Izguba posameznika v nenehnem kolesju hiperprodukcije je še pospešila razvrednotenje družbe kot take, kjer je vrednota samo več, tisti več, ki se nikoli ne konča, nikoli ne odneha in nikoli nima dovolj.

Multitasking kot grb kapitalizma zagotavlja boljšo produktivnost ravno z razpršenostjo posameznika na več področjih, kar naj bi spodbudilo njegovo kreativnost in ojačalo sposobnost dela pod pritiskom. Resnica je žal ravno obratna. Razpršenost posameznika je skoraj zagotovilo, da je tudi njegova kreativnost razpršena, loviti zadnje roke in hkrati poskrbeti za lastno maksimalno učinkovitost pa gotova pot do srčnega napada. Kar je lepa analogija kapitalizma  – operirajmo na meji svojih zmogljivosti, dokler bo šlo, bo šlo, potem pa nas bo tako ali tako zameljal nekdo, ki je ravno tako pogrešljiv in ubogljiv, da bo nadaljeval naše napore do podobnega zaključka.

Dokler se družba ne bo ovedla, da jo sestavljajo ravno subjekti, dokler družba sama ne bo začela skrbeti za svoje osnovne gradnike, toliko časa bomo drveli proti prepadu, tisti abstraktni posledici besede več, ki bo enkrat za vselej poskrbela, da je delovanje proti zakonom razuma ravno toliko smotrno, kot delovanje na meji (in čez) svojih sposobnosti.

Moč celote pogojujejo njeni posemezni deli in večopravilnost bo dokazala pravilnost tega naravnega zakona – absurdnost besede več bo, s fanfarami zadovoljstva sistema, sama zagotovila svoje uničenje, z njo pa vse kar produciramo, v dobri veri da realiziramo sebe, kako groteskno, ravno z zanikanjem lastne človečnosti. Brave new world!