Inkubirani možgani

Formalno pridobljeno znanje velikokrat ne ustreza trgu

Ko izveš, da je neuspeh enak strahu – od znotraj votel, okoli ga pa nič ni

 

Piše: Tomaž Bizjak

Pozdravljene, bralke in bralci. Tokrat se srečamo prvič a prepričan sem, da ne zadnjič. Naj na kratko opišem, kdo sem in kaj počnem(o). Trenutno imam več vlog, a danes sem v tem prispevku samo (trenutno še) mladostnik, ki želi nekaj ustvariti. Ob koncu leta 2012 se mi je preko Mladinskega sveta Ajdovščine (MSA) ponudila priložnost, da nekaj svojih idej, ki prihajajo iz izkušenj, predstavim drugim. Tisti, ki ste s podjetništvom bolj seznanjeni, vam je verjetno že naslov sam osvetlil temo prispevka. V Ajdovščini želimo profesionalizirati mladinsko podjetništvo; podjetništvo, ki ga razumemo ne le kot ustanavljanje novih podjetij, ampak razvoj miselnosti, ki nas bo naredila boljše (timsko delo, iskanje in ustvarjanje priložnosti, povezovanje, skrbno ravnanje z viri …). To je slišati precej populistično, pa to ni moj namen. Čas, ki ga imamo in je žal omejen, namenjam stvarem, za katere menim, da bodo uporabne. V članku vam pišem o naših dosedanjih izkušnjah.

Pomembnejši pogoj: v skupnem delu je moč. Preden sem sprejel naloge, ki so mi jih zaupali kot članu kolegija MSA, sem se zavedal, da sam ne bom ničesar storil. Potrebujem ekipo. Ljudi, ki jim zaupam in imamo skupne cilje. Nastala je neformalna skupina za razvoj podjetništva. Iskanje herojev, ki so sposobni vsega sami, je podobno slabemu scenariju ameriškega akcijskega filma. Kvaliteto lahko dosežemo tako, ko pri načrtovanju projektov poslušamo mnenja drugih in iščemo skupne točke. Mi smo razvili program za usposabljanje bodočih podjetnikov – Podjetniške delavnice, ki smo jih pred kratkim zaključili. Naš cilj je, da identificiramo mladostnike z dobrimi idejami in jim posredujemo potrebna znanja ter v javnosti širimo podjetniško kulturo.

Spoznanje: takšnih in podobnih programov je pri nas že precej. Včasih nekdo naredi drugače samo zato, da izstopa. To ni najboljša rešitev. A po mojem mnenju je še slabša ta, da se zadovoljimo z nečim kar poznamo; kar je udobno. Za prispodobo – kratka zgodbica, ki vsebuje tudi delček stare modrosti. V njej nastopajo tri osebe: izkušen ribič, njegov vajenec in lačen popotnik.

Lačen popotnik pride do reke in si zaželi ribe. Opazi ribiča in vajenca. Pristopi in ju prosi za košček ribe, da si poteši lakoto. Vajenec mu odvrne, naj si jo sam ulovi, saj bo le tako znal poskrbeti zase. Drži.

Popotnik se s tem strinja in pogleda ribiča, ki s palico udriha po potoku. Sem pa tja zadene kakšno ribo, ne prav pogosto – a dovolj, da poteši lastno lakoto. Način, ki sicer deluje – toda – ali je možno priti do enakega ali boljšega rezultata še na kakšen drug način – enostavnejši, boljši?

Lačen popotnik ponavlja za ribičem, pa kmalu konča, saj lačen ne zmore opravljati tega dela. Usede se ob potok in od jeze zapiči palico v prod. Strmi v vodo in opazi, da se je vejica, ki jo je prinesel tok, zaustavila ob palici. Utrne se mu ideja, zajezil bo del potoka in z brodenjem palice po vodi speljal ribe tja. To stori in … Zaključek zgodbe prepuščam vaši domišljiji; gotovo pa danes ujamemo več rib z uporabo mreže kot z udrihanjem po gladini vode.

Bistvo, ki ga želim sporočiti je, da se ne smemo ustaviti ob prvem dobrem rezultatu, ampak iskati naprej še boljše načine. Uporabimo izkušnje drugih, vendar še naprej premišljujemo o možnostih. V končni fazi pa se tudi čas spreminja in z njim ljudje, družba, pogoji, ki jih imamo, ter druge spremenljivke. Model, ki je deloval danes, verjetno v prihodnosti ne bo več deloval. Moramo biti prilagodljivi in inovativni. In na tej točki se bom povezal z naslovom o inkubiranih možganih. Naučeni smo bili nečesa, kar danes ne deluje. Formalno pridobljeno znanje velikokrat ne ustreza trgu, upamo, da bomo po tem obdobju dobili zaposlitev in si ustvarili življenje. Nismo se naučili loviti rib; mogoče nam jih bodo dali drugi. Vendar časa za čakanje nimamo. Inkubacija je spodletela, mladi so brezposelni. Veliko posameznikov ima znanje, a se sooča s strahom pred neuspehom. Kaj pa je neuspeh? Je neuspeh to, da nam ne uspe doseči pričakovanega rezultata že v prvem poskusu?

Rezultat: iz našega projekta Podjetniških delavnic se naprej razvijajo podjetniške ideje, nekatere bodo celo zaživele na trgu. V to sem prepričan. Za našo skupino je to uspeh. Vsi udeleženci programa sicer niso uspeli doseči te točke. Razlogov je več in s pogovori pridobivamo informacije, kaj lahko izboljšamo. To ni neuspeh, saj bomo naslednjič boljši. Rešitve že imamo. Odkrili smo tudi, da smo udeležencem zmanjšali strah pred neuspehom. Tistim, ki nam je bil večini vcepljen že od malih nog, gospodarska kriza pa je medijsko še bolj izpostavila tezo, da je podjetništvo tvegano.

Ne smem posploševati; finančne izgube v takšnih poskusih niso zaželene, vendar lahko s pravimi orodji finančne vložke v projekte minimiziramo do te mere, da na leto izvedemo več podjetniških projektov brez zavezujočih negativnih posledic (večjih dolgov).

Nasvet: druge spodbujam, naj razmišljajo in iščejo boljše možnosti. Naj se ne ustavijo pri poznanem, ker tako ne bomo nikoli odkrili nepoznanega. Sanjskih zaposlitev za marsikoga ni – vendar, če si nečesa res želimo, lahko najdemo način, ki nam jih bo približal. Cilj sicer ne bo enak, bo približek želenemu, in to je bolje kot čakanje.

Čas je omejen, stopimo skupaj, učimo se iz izkušenj, iščimo boljše poti, previdno a brez strahu. Neuspeh, kot ga poznamo danes, je lahko le prva stopnica do uspeha in ciljev, ki jih imamo.