Čao Portorož – nismo še zreli za kaj drugega

Štirje fantje, ki se veliko sprašujejo

 Foto: Matej Čebulec

Vse kar delajo, delajo z užitkom

Piše: Maja Miloševič

Sporočilo? Čao Portorož. Koncept? Čao Portorož. Stil? Čao Portorož. Prva plošča? Čao Portorož. Druga plošča? Čao Portorož. Kdo so? Čao Portorož.

Ljubljanska skupina z obalnim imenom, ki jo sestavljajo štirje nasmejani in simpatični fantje. Njihova glasba je vpeta med različne alter žanre, od alter rocka, rock ‘n’ rolla, do garažnega punk rocka. Izdali so dve plošči, prva je izšla v samozaložbi, druga pa pri založbi Kapa Records. Ta mesec pa je luč sveta ogledal tudi videospot za pesem Ljubavna.

Vse kar delajo, delajo z užitkom in vse je Čao Portorož.

Čao Portorož, promocija mesta, provokativno slovo od slovenske obale, ali se skriva v imenu kakšen drug pomen?

Pozdrav slovenski obali.

Čao Portorož smo zato, ker skupina Miladojka Youneed ni igrala v Piranu (smeh).

Delujete od leta 2009. Izdali ste dve plošči, obe ste poimenovali kar Čao Portorož.

Zakaj? Je druga plošča nadaljevanje prve, ali je zgolj zmanjkalo idej za naslov?

Nismo še zreli za kaj drugega (smeh). Predvsem pa, ker je druga plošča nadaljevanje zgodbe s prve, nadaljevanje koncepta Čao Portorož. Če bi jo poimenovali, bi jo verjetno s kakšnim razlogom, mi pa nismo čutili potrebe po tem. Ime bi bilo samo odveč.

Kako je prišlo do sodelovanja med vami in založbo Kapa Records?

Spoznali smo Kajzerja in posledično založbo Kapa Rekords. Všeč nam je bil način dela. Vse pa se je zgodilo spontano. Tako smo postali resen band, band z založbo (smeh).

Besedila so napisana v različnih jezikih. Pišete v srbohrvaščini, slovenščini in francoščini, najde pa se tudi nekaj angleščine. Kdo piše besedila, oziroma, kako nastajajo?

V zaklenjenem kufru je zvezek, v katerega vsak napiše, kar hoče in kadar hoče, brez pritiska. Iz teh stvari, ki se nalagajo, se razvije besedilo za komad, no, ali pa tudi ne. Največ nastane spontano, včasih pomaga tudi pitje (smeh).

Besedila so kratka, udarna in se vrtijo po različnih tematikah. Želite kaj sporočiti?

Sporočilo je jasno – Čao Portorož.

Besedila so bolj abstraktna. Ne direktna angažiranost. Poslušalcu nočemo nečesa sporočiti, ampak ga zgolj usmeriti v lastno razmišljanje. Vsak lahko najde svoj pomen. Gre za dialog, najprej notranji dialog med bandom, širše pa tudi dialog s poslušalcem.

Kdo ste Čao Portorož?

Štirje fantje, ki se veliko sprašujejo.

 

Gregor Andolšek (kitara, vokal), Ivian Kan Mujezinović (bas, vokal),  Anže Petrič (kitara), Aljoša Cetinski (bobni).

Kje vadite? Koliko vadite?

Grad Kodeljevo. Dvakrat tedensko. Petki in nedelje, že štiri leta enako – to je sveto, ne diraj!

Prvi prihajajoči koncert?

Schengenfest, začetek avgusta.

Alter scena pri nas. Obstaja? Je močna?

Je zelo močna. Obstaja veliko skupin in veliko klubov in posameznikov, ki se trudijo.

Je pa verjetno obsojena na to, da ostane alter. Ta scena je samozadostna. Dokler bodo obstajali bandi, ki so neobremenjeni z zaslužkom in to delajo z užitkom, ter klubi, ki podpirajo to sceno, je to to …

V Ljubljani je v zadnjih dneh zelo popularna tema Bi Ko Fe. Občina je Bi Ko Fe-ju prepovedala kulturne dogodke na terasi in skrajšala obratovalni čas. Vaše mnenje o (u)tišanju Bi Ko Fe-ja?

Pa skoraj nam je uspelo igrati tam (smeh). Milo rečeno je to katastrofa. Koncerti in dogodki so bili zelo dobri in zelo obiskani. V zgodbo stanovalcev se ne bi spuščali, je pa verjetno rešitev,da se vse prestavi na drugo lokacijo. Naredili so super zgodbo in mi upamo, da se bo nadaljevala, pa čeprav, zaradi sile razmer, kje drugje.

Odpiranje s.p.-ja je zadnje čase pravi trend. Ali postaneš samostojni podjetnik ali si na zavodu za zaposlovanje ali pa delaš na študentsko napotnico – to so možnosti mladih pri nas (če ne padejo ravno v tiste majhne procente srečnežev, ki jim uspe dobi službo za določen čas). Kaj vi mislite o situaciji v državi in o slovenski družbi v današnjem času nasploh?

Politika je kriva, ker sploh dopušča, da lahko, na primer, v trgovini na blagajni delaš kot samostojni podjetnik. To je res smešno. Brezposelnost mladih pa je verjetno tudi poledica tega, ker se je generacija rojenih po vojni usedla na stolčke in noče dol, razdelili so si položaje in službe. Mladi bi mogli nekako najti način in moč in jih enostavno počasi brcniti dol, izpodriniti.

Slovenci smo trmasti in zjamrani. Navajeni smo tarnati, da nam tisti, ki so nad nami, ne bi naložili še več dela, več bremena. Politika je vedno odraz družbe. Smo razvajeni in jokamo, za spremembo pa nimamo dovolj jajc.

Ampak mi smo dokaj pozitivno nastrojeni, dokler lahko imamo band, je še vse ok. Vsi imamo tudi službe, tako da za enkrat nam res ni hudega.

Zaključna misel …

Čao Portorož