Za dialog poslušanje ni dovolj

Posebnosti mladinske politike

Kako združiti nepovezano mladino?

Piše dr. Tomaž Deželan

Področje mladinske politike vključuje nekatere posebnosti, ki jo razlikujejo od konvencionalnih javnih politik. Prvo posebnost, ki je značilna tudi za nekatera ostala področja družbene regulacije, predstavlja med- oziroma čez-sektorski značaj mladinske politike. Mladinska politika namreč posega na različna področja, od zaposlovanja, izobraževanja, družbene delinkvence in izključenosti itn., pa vse do prometa. Drugo posebnost, ki je specifična za področje mladih, predstavlja problem predstavništva, saj je v pogojih sodobnih liberalnih demokracij demokratična legitimnost odločevalcev ena od ključnih determinant uspešnega delovanja sistema.

Na področju mladinske politike se v zvezi s tem skriva kar nekaj problemov. Najprej gre izpostaviti ‘zakonodajni deficit’ oziroma problem ‘zakonodajnega ne-predstavništva’, saj volilna pravica za izbiranje predstavnikov v zakonodajne organe zadeva le del mlade populacije. Tu naj bi odločilno vlogo odigrale mladinske organizacije, ki pa vendarle niso sposobne v zadostni meri zastopati stališč nepovezane mladine in jim to tudi ni osnovno vodilo. O tem nenazadnje govori tudi evropski okvir sodelovanja na področju mladih. Hkrati pa so tudi mladi z volilno pravico ena izmed najbolj apatičnih skupin volilnega telesa, kar tudi rešitve parlamentarne demokracije za mlade nad 18. letom postavlja na spolzka tla.

Po teoriji lahko na nizko volilno udeležbo gledamo na dva načina. Prvič, kot na stanje nedelujoče demokracije ali pa, po drugi strani, kot eno izmed posledic razvitih demokracij, ki prepuščajo svojim državljanom intimno odločitev o odhodu na volišče. Vendarle pa gre vzorce politične participacije mladih razumeti predvsem v negativni luči, saj se na ta način prostovoljno ali sistemsko izloči precejšen del politične skupnosti iz odločanja o skupni usodi. To je še posebej slabo, če se to odločanje nanaša prav na to skupino – mlade.

Enega od ukrepov za izboljšanje nastale situacije ponuja Evropska unija, ki že v svoji beli knjigi s področja mladine poudarja pomemnost nenehnega posvetovanja z mladino za uspešno delovanje mladinske politike. V tem se namreč kaže ena od rešitev problema zastopanja interesov mladih, saj se ob nenehnem posvetovanju mladih s političnimi odločevalci zakonodajni deficit pomembno zmanjša. Gre pa pri tem poudariti imperativ dejanskega in ne navideznega posvetovanja z mladimi. To poudarja tudi resolucija Sveta EU o izvajanju Evropskega pakta za mlade in spodbujanje dejavnega državljanstva, ki izpostavlja nujnost vzpostavitve dialoga med mladino in političnimi odločevalci na nadnacionalni, nacionalni in lokalni ravni.

Tak dialog predstavlja način komuniciranja z mladimi zavoljo boljše priprave in izvajanja politik, ki posegajo na področje mladine, hkrati pa tudi krepi partnerstvo med političnimi odločevalci in mladino. Tovrsten dialog se najlažje izvede s pomočjo podpornih organizacij- mladinskih organizacij – pri čemer je potrebno konsenzualno razrešiti vsa vprašanja določanja vsebine in procesa dialoga. Ena od ključnih komponent tovrstnega upoštevanja mladine je polna participacija mladih pri iskanju in oblikovanju skupnih odločitev. Taka oblika participacije, v kolikor je zagotovljena, namreč močno prispeva k razpršitvi moči, saj so v proces iskanja in oblikovanja (včasih tudi izvajanja) odločitev vključeni različni deležniki s tega polja.

Vendarle pa se tovrstna oblika sodelovanja med političnimi odločevalci in mladimi lahko tudi sprevrže zgolj v ‘prepakirane’ inovativno oblikovane arene navidezne participacije, ki pa ohranjajo obstoječa razmerja moči ter s tem tudi tegobe mladinske populacije. Potrebno se je namreč zavedati, da je določanje procesa dialoga in njegove vsebinske agende vendarle v rokah političnih odločevalcev, kar posledično pomeni, da so ti t.i. ‘vabljeni prostori’ lahko tudi resna grožnja oblikovanju novih vzorcev vključevanja. Strokovna literatura namreč vedno znova opozarja, da je določevalec dnevnega reda posledično tudi zakonodajni leviatan (hegemon). Da se kaj takega prepreči, mora biti izpolnjenih več pogojev. Poleg že omenjenega konsenzualnega določanja procesa in vsebine dialoga ter celovite participacije je tu izjemnega pomena tudi kompetentnost sogovorcev.

V Sloveniji smo na polju mladine na delu videli že oba nevarna scenarija, marsikdaj tudi oba hkrati. Dialog (vabljen prostor), katerega okvire določa ena stran, pomeni nevarnost, da se vključevalen in progresiven mehanizem sprevrže v forum za potrjevanje že oblikovanih stališč in odločitev. Če k temu pridodamo še zmes pomanjkljivega poznavanja in informacij o obravnavani tematiki, ki ga pogosto lahko zaznamo pri udeležencih tovrstnih dialogov, se mladina odreče vsej svoji dialoški in strukturni moči že ob samem vstopu v ‘dialog’. Na političnih odločevalcih je torej, da mladino iskreno povabijo v odprt dialog, ki bo imel dejanski namen iskanja in sooblikovanja skupnih rešitev. Hkrati pa je tudi na mladini, da aktivno sodeluje kot kompetenten sogovornik. Le tako se bo mlade večkrat slišalo in ne zgolj poslušalo.