Princip je isti, vse ostalo so nianse

Kolumna

Piše Jernej Štromajer

Poletja je konec (čeprav bi glede na vreme lahko debatirali, kdaj smo sploh imeli pravo poletje) in že smo pred zadnjimi ob trojice letošnjih volitev. Začeli smo z volitvami v Evropski parlament, nadaljevali z državnozborskimi volitvami, sezono ‘praznikov demokracije’, kot eni radi pravijo volitvam, pa bomo zaključili oktobra z lokalnimi volitvami.

Čeprav bi marsikdo rekel da so ‘glavne’ volitve za nami, se npr. pomena volitev v Evropski parlament marsikdo sploh ni dobro zavedal. No, razen v delu, da gre za izvolitev osmih slovenskih izbrancev, ki bodo prejemali bogato ‘evropsko’ plačo za svoje delo (za razliko od večine Slovencev z ‘balkanskimi’ plačami, a seveda evropskimi cenami). Na te volitve smo že seveda pozabili, shizofrenost volilnega vis-a-vi rezultatov volitev v Evropski parlament in v Državni zbor pa raje sploh ne bom komentiral.

Volitve v Državni zbor so nam prinesle (že drugič zapored) novo stranko, ki je postala relativni zmagovalec volitev. Ta je tokrat po številu poslancev prehitela celo ‘rekorden’ rezultat Drnovškove LDS iz leta 2000. A ta stranka bo za razliko od tiste, ki je slavila leta 2011, uspela sestaviti koalicijo, ki jo je izoblikovala skupaj s ‘socialdemokratskim blokom za vse generacije’, kot sta se pred volitvami poimenovali SD in DeSUS.

Kaj bo socialdemokratskega v tej vladi, bomo še videli, ampak načrtovana ‘nadzorovana’ privatizacija ne diši prav nič socialdemokratsko. Je pa stranka DeSUS (pohvalno, da ne bo pomote) uspela na pogajanjih doseči 40 milijonov € za upokojence, ki so jo volili. A se kdo spomni, da bi kdaj kakšna stranka izborila toliko denarja za mlade? To se seveda ne, je pa še vsem strankam uspelo najti denar za zavožene finančno-špekulantske institucije.

Za nazaj težko karkoli naredimo, novi vladi pa lahko zaželimo le srečno in upamo, da ne bo še bolj zavozila naše države.

Pred nami pa so še ene volitve in sicer tiste, na katere se vsi najbolj spoznajo (vsak ve, kje je potreben nov pločnik) in sicer lokalne volitve. Slovenijo smo zaradi ‘vrtičkanja’ uspeli razdeliti na 212 občin s prav toliko tajnicami in fikusi ter seveda 212-imi župani in (pazi zdaj!) 3.400 občinskimi svetniki, pa tudi številnimi člani svetov krajevnih, vaških in četrtnih skupnosti. Človek na trenutek dobi občutek, da smo se na ravni slovenske lokalne samouprave odločili (zelo ponesrečeno) v eno stlačiti predstavniško in neposredno demokracijo. Skoraj vsi se strinjajo, da je v Sloveniji občin preveč, ampak skoraj vsi hitro dodajo, da ‘svoje’ občine pa ne dajo. Kot otroci v peskovniku, ki ne želijo deliti grabljic in lopatke. Tukaj seveda prednjači največja slovenska neparlamentarna stranka, ki je na letošnjih volitvah izpadla iz Državnega zbora kljub famozni mreži številnih županov in drugih lokalnih veljakov. Kar veliko pove o njihovem delu in ‘stiku’ z ljudmi.

A kljub vsemu, vse volitve so (enako) pomembne, saj gre za naš odnos do države, njenih institucij in družbe. Vsi moramo prevzeti svoj del odgovornosti in udeležba na volitvah je pravica in dolžnost. Zato me sramotna 51 % udeležba na državnozborskih volitvah zelo jezi in srčno upam, da se boste odločili za udeležbo na letošnjih lokalnih volitvah.