Višje, hitreje, močneje – toda kam?

Kdor zre v preteklost, je slep na eno oko. Kdor jo pozabi, je slep na obe.

Foto Tamara Lacič

Piše Svit Trkman

Smo za manj udobja pripravljeni biti srečnejši?

–          Zakaj so tisti pred menoj imeli možnost napredovanja?

–          Zakaj so imeli možnost nakupa stanovanja?

–          Zakaj so imeli možnost preživljanja prostega časa v popoldnevih?

–          Zakaj so lahko šli z družino na morje?

–          Zakaj imajo enake pokojnine, kot je moja plača?

–          Kam je šla moja mladost?

Moj prijatelj Domen Uršič je zgornja vprašanja izpostavil v svojem prispevku v prvi številki revije Replika, kjer je orisal tegobe ‘mladega’ dela ter primerjal položaj in možnosti dveh generacij – naše in naših staršev v mladih letih. Čeprav moja pisarija vsebinsko gledano z njegovo ne sovpada, bom ta vprašanja vzel kot iztočnico. Prepričan sem namreč, da se razlog za otopelost mladih, o kateri se Domen sprašuje v zadnjem stavku svoje kolumne, pogosto skriva ravno v napačnih vprašanjih, ki si jih mladi postavljamo ter zlasti v napačnih vzorcih, ki jim skušamo slediti.

Le dva kolikor toliko smiselna odgovora najdem na vprašanje, kakšen je smisel življenja: biti srečen ter z ustvarjanjem ustreznih pogojev, prenašanjem izkušenj in premišljeno vzgojo poskrbeti, da bodo srečo lahko kovali tudi moji otroci. Vprašanje, zakaj ne moremo živeti tako, kot so živeli naši starši, bom zato raje preoblikoval v nekaj takšnega: zakaj bi si v okoliščinah, v katerih živimo, tega sploh želeli? Zakaj bi se zgledoval po generaciji, ki je sledila načelu višje, hitreje, močneje in ob tem pozabila na bistveno vprašanje – kam?

Res je, naš položaj ni zavidljiv in naše možnosti so v primerjavi z njihovimi v določenem pogledu precej okrnjene. Vendar tistega časa, v katerem so živeli oni, danes ni več (in mimogrede, niti ni bil preveč realen, predvsem pa ne vzdržen), prišel je nov, bistveno drugačen, v katerem veljajo drugačne zakonitosti, nova pravila, odpirajo se druge možnosti. Kljub temu ali ravno zavoljo tega pa današnji dan ni nič manj poln (še težjih) življenjskih preizkušenj in izzivov, skozi katere lahko rastemo kot posamezniki in kot skupnost. Morda je ob tem potrebno stopiti korak ali dva nazaj, se odreči delu udobja, ki smo ga ‘podedovali’ od naših staršev ter se ponovno, kakor je to storil Domen v zaključku svojega sestavka, vprašati o bistvenem: kam želimo in kaj moramo za to storiti?

Je pot po načelu višje, hitreje, močneje pot napredka in razvojni domet ne le njihove, pač pa tudi naše generacije? Smo za napredovanje na delovnem mestu res pripravljeni trpeti osem, deset in dvanajsturni delavnik v brezvezni službi, katere edini namen je priliv na bančni račun direktorja, naša plača pa ne preseže pokojnine naših staršev? Je tisti mladi srečnež, ki ima službo (s pomočjo katere lahko pride do stanovanja, pri čemer se mora za prihodnjih 30 let poročiti z banko in stresom, ki ga kredit prinaša), še vedno srečnež? Ali ni ravno stres tisti, ki v nas zavre vso ustvarjalnost in nam jemlje energijo, potrebno za resničen spopad z življenjem? Ali res potrebujemo dopust na morju, da ta stres ublažimo in se pripravimo na nove izzive?

Veliko mladih se ujame v začaran krog starih družbenih vzorcev in novih družbenih okoliščin. Dejstvo je, da ugodnosti socializma ne moremo koristiti istočasno z ugodnostmi kapitalizma. Ne moremo nečesa dobiti, ne da bi nam nekje nekaj vzeli. Takšne so naravne zakonitosti. V tej dilemi se tudi naša generacija vztrajno odloča za pot kapitalizma, za udobje, za denar in vse tegobe, ki jih le-ta prinaša. Kljub položaju, v katerem se je družba znašla, smo srečo še vedno pripravljeni žrtvovati za več udobja.

Vendar obstaja drugačna pot. Prenehajmo slediti splošno sprejetim družbenim normam in meriti uspeha v višini sredstev na bančnem računu, v lastnem stanovanju, močnem avtomobilu, dragem dopustu. Le pristna sreča je tista, ki loči uspešneža od neuspešneža, zato prisluhnimo svojim resničnim potrebam ter izkoristimo okoliščine, v katerih živimo, za pogumen korak naprej – četudi v neznano. Daniel Fazlić je v svoji predstavitvi za Repliko zapisal, da se življenje začne zunaj našega območja udobja. Zato prenehajmo slediti. Opazujmo in ustvarjajmo – novo, originalno – našo prihodnost. Ustvarjanje je namreč najvišja oblika meditacije, ki nam prinaša zadovoljstvo z mnogo daljšim rokom trajanja.

Ni treba, da za majhno stanovanje sredi mesta plačujemo visok kredit. Lahko živimo v stanovanjski skupnosti na podeželju, kjer si skupaj s prijatelji, s katerimi smo se odločili za drugačno pot, delimo stroške (precej nižjega) kredita ali najema večstanovanjskega poslopja. Ni treba, da ima vsako gospodinjstvo svoj avto, ker si jih lahko v medsebojnem usklajevanju po potrebi izposojamo. Ni treba, da imamo vsak svoj mobitel, televizijo, internetno povezavo in peč na kurilno olje ter si za odmik od realnosti privoščimo teden ali dva počitnikovanja na morju. Druženje preko družabnih omrežij lahko zamenjamo za resnično družabnost, za večere, preživete v skupnem prostoru ob gledanju dobrega filma ali, še bolje, ob prepevanju in igranju družabnih iger. Počitnice v dragih smučarskih ali obmorskih letoviščih lahko zamenjamo za poceni pobeg v bele strmine naših gora ali žuboreče bistrine naših voda. Ni treba, da izgubljamo živce med preveč založenimi policami supermarketov, ker si večino hrane lahko pridelamo sami. Ni treba, da razmišljamo o fraj popoldnevih, med katerimi si bomo vsega naveličani utrgali čas še za vzgojo svojih otrok, ki so v mestih izpostavljeni tekmovalnosti in egoizmu, razvrednotenju vrednot in razpadanju skupnosti. Na deželi otroke vzgaja skupnost, delo in narava.

Ni treba, da živimo kot posamezniki. Dajmo zaživeti kot skupnost! Zgoraj opisanemu konceptu danes pravimo komuna. Včasih se mu je reklo – kmetija. Razlika je le ta, da so se včasih ljudje v takšne skupnosti rodili, danes se pa lahko sami odločamo, s kom, zakaj in kako bomo živeli. Zavoljo neverjetnega razmaha tehnologije imamo pri svojem delu in bivanju neprimerljivo širše možnosti.

Če si postavljamo vprašanje, kam je šla naša mladost, danes nekje nekaj zamujamo. Kdor zre v preteklost, je namreč slep na eno oko. Kdor jo pozabi, je slep na obe. Učimo se torej od preteklosti, vendar pričnimo zreti v prihodnost in jo aktivno soustvarjati. Če želimo spremeniti svet, moramo začeti pri sebi, s pravimi vprašanji in pravimi odgovori nanje. Prenehajmo slediti zgledu naših staršev, ampak postanimo sami zgled njim. Z vsem srcem verjamem, da smo mladi edini sposobni ponuditi alternativo obstoječim družbenim vzorcem. Zato, ker ne obsojamo starejših generacij, ki nam izstavljajo račune za svoje napake, ampak smo se pripravljeni iz njihovih napak učiti in se spopasti z izzivi novega časa. Zato, ker edini premoremo dovolj idej ter energije, želje in upornosti, ki so potrebne za spremembe. Zato, ker od starejših ne moremo pričakovati, da bodo zlepa izstopili iz cone svojega udobja. Zato ker imamo dovolj predavanj o izgubljeni generaciji. Zato ker ničesar ne moremo izgubiti razen tega, česar nam pravzaprav nihče ne bi smel vzeti: želje, da bi bili srečni, in volje, da bi ustvarjali pogoje, v katerih bodo srečo lahko kovali tudi naši otroci.

Kam je šla naša mladost, ni več pomembno. Kakšna bo naša starost in kakšna mladost naših otrok, pač. Zatorej originalneje, pogumneje in srečneje, predvsem pa z odgovorom – kam!