XXL Vocal Group

Perpetuum Jazzile ima konkurenco

Skupino vodita oče in sin, Tomaž in Samo Kozlevčar

Piše Ksenja Strožič

Tomaž Kozlevčar – pevec, pianist, dirigent, skladatelj, aranžer in glasbeni producent. Potem, ko je leta 2011 zapustil mesto umetniškega vodja Perpetuum Jazzile, s svojim ustvarjanjem nadaljuje. Na svoji bogati glasbeni poti je z lanskim letom ustvaril še eno vokalno skupino XXL Vocal Group, pri kateri je združil moči s sinom Samom. Na družabnih omrežjih že krožita dva njihova videoposnetka – XXL Christmas Card, s katero so ljudem hoteli zaželeti srečen božič in priredba pesmi Happy, ki jo v originalu izvaja Pharrell Williams. Skupina pridno vadi in ustvarja, toda za enkrat ostajajo zelo skrivnostni. Mi pa že nestrpno pričakujemo, kaj pripravljajo. Tomaža in Sama sem ujela takoj po četrtkovi vaji skupine v njihovem SOS studiu na Poljanah.

Kdo ste XXL Vocal Group?

Samo: Odkar je Tomaž prekinil s Perpetuum Jazzile, je minilo dovolj časa, da naredimo nekaj novega.  Delamo še boljše, bolj zanimivo, bolj mladostno. V glavnem delava skupaj tako, da so stvari bolj sodobne. Drugače pa je podobno kot pri PJ, veliko ljudi na kupu … Poskušamo se omejiti, da jih ne bo petdeset ampak okoli trideset. Podobna zgodba, sliši se pa bistveno drugače.

Ob samem nastanku skupine je bilo veliko ugibanj, ali predstavljate konkurenco Perpetuum Jazzile. Kaj pa vidva mislita o tem?

Tomaž: Nekaj konkurence na vsakem področju je čisto zdrava stvar.

Samo: Glede na to, da je Slovenija tako majhna, bi lahko na nek način rekel, da smo konkurenca, ampak je po drugi strani to zelo smešno, ker je obe skupini ustvaril Tomaž, tako da to ni čisto prava konkurenca.

Kaj vas razlikuje od Perpetuum Jazzile? V čem ste drugačni?

Tomaž: Mogoče bomo malo manj množični, ampak še vedno velika skupina, od tod tudi ime XXL Vocal Group. Seveda je nekaj osnovnih značilnosti podobnih. Norci, ki bi radi vse naredili z glasovi in ki za popestritev uporabijo kakšen inštrument. Seveda počnemo tudi vse tiste stvari, ki se zdijo, da so čisto inštrumentalne in se ljudje včasih niti ne zavedajo, da so proizvedene z glasovi. Razlika je, da je v naših vrstah obilo zanimivih solistov, ki jih nikakor ne nameravamo skrivati, ampak jih bomo s ponosom izpostavili. Zato tudi naš zadnji posnetek Happy temelji na tem pravilu, vsak zapoje en verz, za njim pride drugi, vsi pa so zelo zanimivi in različni.

Samo: Bistvena razlika med PJ in XXL je, da sedaj vodiva dva, ki sva iz različnih generacij. Imamo večji spekter in smo bistveno bolj zanimivi.

Kakšen mora biti pevec XXL Vocal Group?

Tomaž: Ja tako, moški recimo nad 185 cm višine … (smeh).

Samo: Avdicijo smo poskušali narediti tako, da se tisti, ki mogoče niso imeli preveč izkušenj, ne bi ustrašili, in tisti, ki jih imajo, mislili, da so, grdo rečeno, ‘boga za jajce potegnili’. Bolj bistveno je, da je pevec primeren za to, da iz njega narediš nekaj dobrega. To velikokrat ni tisti, ki se je že nekje pokazal in ki ve, da je dober. Večina pevcev je izstopajoča šele sedaj, ravno zato, ker se je dalo delati z njimi.

Tomaž: Na avdiciji smo skušali prepoznati močne, ritmične talente. Ko preizkušaš posameznike, potrebuješ zelo veliko izkušenj in modro oceno, da lahko predvidiš, kako se bodo obnašali v večglasju. Iskali smo predvsem zanimive, stilno napredne soliste, ne glede na glasbeno izobrazbo, ki je vedno dobrodošla, vendar to ni bil osnoven in edini pogoj. Tisti, ki imajo za seboj glasbeno šolo, imajo po navadi večji in bolj izrazit ritmični čut, večji glasbeni talent. Na drugi strani pa imamo talente, ki ne znajo prebrati ene note, ki v roke niso prijeli še nobenega inštrumenta, pa ti zapojejo, kar želiš.

Kaj je pomembno za takšno skupino, da dobro in uspešno deluje?

Samo: Vsak posameznik se mora obnašati kot, da je to njegova edina stvar.

Tomaž: Do sedaj se je izklesala ekipa, v kateri so po avdicijah v dveh krogih ostali ljudje, ki jim ni problem početi več stvari v življenju. Odpadajo tisti, ki takoj vidijo težavo v prisotnosti na dveh vajah tedensko in imajo samo eno stvar v življenju. Ostali so predvsem predani in motivirani ljudje, s katerimi ni težko delati.

Samo: Ko sva za en mesec odšla na Novo Zelandijo, XXL ni stal, ampak so delali dalje. Znotraj imamo dovolj sposobne ljudi, ki to lahko omogočijo.  Dobro je, če imaš v življenju več sposobnosti.

Obdajajo nas baloni, na steni vidim napis »We are happy you are back«.  Predvidevam, da je to povezano z vajino vrnitvijo iz Nove Zelandije?

Tomaž: Ja, hotela sva jih presenetiti. Prišla sva na eno od rednih vaj, ki je potekala po urniku in oni naj ne bi vedeli, da bova prišla takrat. Toda nisva jih mogla čisto dobro presenetiti, ker so tudi oni naju presenetili tako, da so okrasili prostor. »Happy« se seveda nanaša na videoposnetek Happy. Še druga zanimivost pri tem, kako dobro funkcioniramo je pa … »Samo, a prineseš kipca pokazat?«

Samo: Dobili smo prvega ‘oskarja’, na katerem piše »XXL Vocal Group for Happy achievements«. Malo za šalo.

Tomaž: ‘Oskarja’ smo dobili za naš podvig Happy, ki je za novo skupino doživel kar velik odziv. Delali smo medcelinsko. Videospot smo posneli v Sloveniji dva dni pred odhodom, potem pa smo ga uredili na Novi Zelandiji in ga od tam tudi objavili.

Kaj še pripravljate? Kdaj vas bomo lahko slišali in videli v živo?

Tomaž: A lahko kar datume povemo? (smeh)

Samo: Trenutno imamo v načrtu delati in vzbujati pozornost z video projekti in se namerno ne kaj dosti kazati zato, da v zraku ostaja pričakovanje. S tem tudi nismo omejeni na prostor, ker je veliko tujcev, ki lahko pogledajo posnetke, na nastop v Sloveniji pa verjetno ne bi mogli priti.

Tomaž: Javno pojavljanje smo odložili, ker moramo najprej ustvariti nekaj originalnega programa.

Samo: Zanimanja pa prihajajo tudi iz tujine – iz Švice, Nemčije, Hrvaške … Toda najprej bomo presenetili Slovence, potem pa bomo odšli ven.

Svoje mnenje o XXL Vocal Group pa je z nami delila tudi njihova pevka Kaja Ulčar, ki pravi:

»Sem nova pevka XXL Vocal Group. Izvajamo popularno, pop-jazz glasbo in ustvarjamo z našimi vokali pod profesionalnim vodstvom Tomaža Kozlevčarja. Že na prvih vajah sem začutila super vzdušje in vnemo skupine. Najbolj me je navdušilo to, da sopevci pojejo z užitkom. V vokalni skupini se mi zdi pomembno, da kljub dobrim solistom, pevci iščejo stik drug z drugim s prilagajanjem svojega glasu. Mislim, da je to tisto, k čemur tudi stremimo in da nas čaka še veliko lepega na naši skupni glasbeni poti. Življenje ti nudi toliko, kot si pripravljen sprejeti.«