Krizni center Postojna: Ko pristojni zatajijo
Glasovi ujme še odzvanjajo
Piše Helena Harej
Glasovi ujme še niso potihnili in kot kaže, še dolgo ne bodo. Stanje se ni še popolnoma normaliziralo in celotne razsežnosti katastrofe in posledice so nepredstavljivo obsežne. Uničenih je nešteto hektarjev gozda, sanacija električni vodov bo potekala še kar nekaj časa, spomin na grozote, ki jih je povzročil žled, pa bo v ljudeh živel večno, tako kot bo večno živel spomin na krizni center v Postojni, ki so ga na pobudo tabornika Gašperja Rupnika in ob pomoči skavtov ter ostlih prostovoljcev odprli v Postojni. Vzpostavljen je bil za pomoč ljudem v stiski in deloval več dni s pomočjo prostovoljcev, tabornikov in skavtov ter drugih ljudi, ki so prišli iz cele Slovenije in bili pripravljeni pomagati prizadetim. Pa s pomočjo donatorjev, ki so prispevali velike količine hrane, in drugih prijaznih ljudi, ki so prizadetim brez elektrike nudili možnost tuširanja, pranja perila … Krizni center je presegel vsa pričakovanja.
Prostori Osnovne šole Postojna center, kjer je deloval, so najprej prezeblim Postojnčanom nudili toplo zavetje in topel obrok, možnost polnjenja baterij telefonov in računalnikov, kasneje, ko se življenje še kar ni hotelo vrniti na stara pota, pa je krizni center prizadetim ljudem nudil tudi pakete hrane in tople odeje ter predstavljal prostor, kjer so se lahko družili, poveselili in za trenutek pozabili na posledice in skrbi … Služil je tudi kot info točka, ko so pristojni organi zatajili.
Krizni center Postojna in razsežnost njegovega delovanja je dokaz, da znamo Slovenci, ko je to potrebno, stopiti skupaj in smo pripravljeni pomagati – da še obstajajo srčni ljudje, predvsem v vrstah tabornikov in skavtov, pa tudi v vrstah gasilcev in vojakov. Še obstajajo ljudje, ki imajo čut za sočloveka in so pripravljeni pomagati.
Taborniki ustvarjajo boljši svet in zato jim je cela Slovenija lahko hvaležna, in na srečo, imajo tudi veliko sledilcev.



