Žiga Kršinar: potrošniku moraš prodati zgodbo

Ekološko kmetijstvo ima prihodnost, morda v povezavi s turizmom

NTPR0688

Foto Nejc Tomšič

Kmetje v primežu lobijev

AnaZupan1

Piše Ana Zupan

Vsi vemo, da obstajajo ekološke kmetije in ekološko pridelana hrana, a v trgovini nismo pozorni nanjo in malo ljudi kupuje pridelke ekoloških kmetov. Zato sem na pogovor povabila Žigo Kršinarja, da pove več o ekološkem kmetovanju, težavah s katerimi se sooča in o trenutnem stanju v kmetijstvu.

26-letni Žiga zaključuje študij agronomije in hortikulture, kmetijstvo pa ga zanima že od malih nog, ko je dneve preživljal na sosedovi kmetiji. V Topolu pri Medvodah je ustvaril ekološko kmetijo, kjer ima afriško govedo, kunce, ponija, osla in trideset koz, za katere je izboljšal sistem krmljenja, da ni raztrosa krme. Kmetijstvo pa ni njegova edina ljubezen – njegovo srce pripada tudi glasbi. Je pevec in kitarist v dalmatinski klapi ter pevec in baskitarist v bandu. Piše glasbo in besedila, a jih za enkrat še skriva pred javnostjo. Ob poletnih večerih rad vzame v roke diatonično harmoniko, odide na pašnik, kjer se pase živina, in tam zaigra. Pravi, da ga takrat prevzamejo posebni občutki, ki bi jih morali vsi doživeti enkrat v življenju. Je voditelj na Golica TV, pohvalil se je, da tudi kuha, peče in igra dvoranski hokej. Je zgovoren in prijeten sogovornik, v njegovih besedah se čuti resnost, med pogovorom pa ga izda hudomušen nasmeh.

Žiga, zakaj ekološka kmetija oziroma ekološka pridelava hrane?

Ekološko kmetijstvo je tisto, ki je bilo od nekdaj. Včasih škropiv in umetnega gnojila ni bilo in mislim, da je to pravi način kmetovanja. Ne uporabljam umetnega gnojila in škropiv, plesen, na primer, odganjamo z mlekom in s preslico. Žal smo ustvarili živali z antibiotiki, ki na intenzivnih farmah ohranjajo živali pri življenju. Antibiotiki ne gredo ven iz telesa, zato jih skupaj z mesom pojemo tudi mi. Z njimi smo dobili neodporne živali.

Pašnik koza

Problem so tudi velike korporacije, ki prodajajo semena in škropiva in služijo z neodpornimi sortami živali in rastlin – ne v Sloveniji, pri nas je to še v povojih. Proizvajalci gensko spremenjenih semen naredijo, da seme dobro rodi, ampak moraš uporabiti to in to škropivo. Povezani so in to so lobiji, ki se pojavljajo v kmetijstvu. Tega ne podpiram.

V ekološkem kmetijstvu se uporablja le organska gnojila?

To se mi zdi prav. Prst se obnavlja z organskimi gnojili, mineralna gnojila na dolgi rok ne pripomorejo k izboljšanju prsti, ampak celo nasprotno – prst izčrpajo. Na travnikih ali njivah, kjer začnemo gnojiti z umetnimi gnojili, pademo v začaran krog in moramo to gnojilo uporabljati. Da si zemlja opomore, traja kar nekaj let. Meni se je po uporabi organskega gnojila – staranega hlevskega gnoja – pridelek na njivi povečal za 100 %, kar je tudi z mineralnim gnojilom skoraj nemogoče. A tudi tu so v ozadju lobiji, tudi ekološko kmetijstvo je postalo velik ‘biznis’. Ampak ne za kmete, temveč za ljudi, ki prodajajo proizvode, dovoljene v ekološkem kmetijstvu. Ekološko žito je še enkrat dražje, a kmet ne zasluži svojega kosa pogače. Obstajajo zdravila, vitamini, ki so dovoljena za živali, ampak so izredno draga. Pri kmetu dobiš prikolico gnoja za 20 evrov, če greš v trgovino, pa za 20 evrov kupiš majhno 10-kilsko vrečko organskih briketov. Problem je v nevednosti potrošnikov.

Ekološki pridelki in izdelki so dražji od ostalih. Bo ta razlika v ceni ostala? Imajo eko pridelki v dobi tehnološkega in znanstvenega napredka sploh prihodnost?

Kupna moč v Sloveniji je močno padla – to občutim tudi na svoji kmetiji. Proda se še vedno vse, ampak traja dalj časa, bolj se je treba potruditi. Če kupujemo pri kmetu iz konvencionalne reje, ali pa kmet ne zna prodati zgodbe, cena ne bo visoka. Kozje meso imajo nekateri kmetje po 4 ali 5 evrov, sam pa dosegam ceno 8 evrov za kilogram – pa ni problem prodati. Žal se v Sloveniji ustvarja razlika med sloji in nekdo, ki nima za kruh, si bo težko privoščil ekološka živila – to je postal velik problem. A ekološko živilo ne more biti enako cenjeno kot konvencionalno. V ekološkem sadovnjaku pridelaš 10 ton jabolk na hektar, v konvencionalnem pa 40 ton. V ekološkem sadovnjaku moraš ogromno postoriti ročno, kar stane, v konvencionalnem pa vse opravijo stroji in škropiva. Škropiva stanejo, ampak to spet ni tak strošek – največji strošek v kmetijstvu je delo. Menim, da so ekološka živila smiselna, a država bi morala pomagati pri uskladitvi cen. Pa tudi ljudi bi bilo potrebno ozavestiti, zakaj dati več za ekološko hrano. Ekološki kmetje težko rešujemo svet, a menim, da so cene ekološke hrane še vedno prenizke. Kdor jo prideluje, ve, koliko truda je potrebnega, da nekaj zraste, koliko je potrebnega ročnega dela. Ekološko kmetijstvo v Sloveniji ima prihodnost, ampak bi se ga morali lotiti na malo drugačen način, na primer v povezavi s turizmom.

Ekološko pridelana hrana bi se morala prodajati lokalno. Moja vizija je na kmetiji pridelati čim več različnih stvari. Kmet se vrže v ekološko kmetijstvo, potem pa hoče pridelovati samo jabolka. V svoji vasi pa je težko prodati 20 ton jabolk. Če bi imel namesto vseh teh jabolk še dve toni hrušk, dve toni češenj in dve toni sliv, bi vse doma prodal in ne bi bilo potrebno iskati posrednikov, trgovcev. Oni nam poberejo največ. Pozanimal sem se za ceno odkupa, če bi kozličke prodajal preko trgovcev. Že na začetku so mi ceno (8 evrov), ki jo dosegam doma, zbili za polovico. Njihova prodajna cena bi bila zagotovo 10 evrov, trgovec bi zaslužil 60 %.

Bo ekološka hrana postala luksuz?

V zadnjem času se pojavljajo stroji, ki olajšajo delo. Včasih so plevel mehansko (ročno) odstranili, to pa zahteva čas – čas pa je trenutno najdražji. Tehnologija se že razvija v to smer, da bi stroji mehansko uničevali plevel. S tem bi bila ekološka hrana mogoče bolj dostopna.

Ponekod v Evropi je hrana zapakirana, ni delikatesnih oddelkov, kot jih poznamo pri nas, ampak je vse v plastiki, že na pol pripravljeno. Je to tudi naša prihodnost?

Ne. Sem zagovornik tega, da greš pogledat prostore, kjer ta hrana zraste, preden jo kupiš. Vsakega, ki pride k meni nekaj kupit, peljem na pašnike, mu pokažem čredo, sadovnjake … Potrošniku je treba prodati zgodbo. Če za njo stojiš, lahko prodaš. Ta zapakirana hrana je brezosebna, ljudje kupujemo z očmi. Vesel sem, da so se začele spreminjati deklaracije, da izvemo poreklo pridelave. Dve leti nazaj tega še ni bilo, zdaj piše več ali manj povsod. Potrošniki smo naivni, ko kupujemo. Seveda pa se v ekološkem kmetijstvu pojavljajo zaslužkarji. Majhne ekološke kmete inšpektorji lovijo na vsakem koraku, nekateri pa odprejo podjetje, uvozijo zelenjavo iz Italije, jo deklarirajo kot ekološko in pripeljejo par kamionov. Bolj se jim splača, da plačajo kazen, če jih inšpektor dobi, kot pa prava ekološka pridelava.

Samooskrbno kmetijstvo – je smiselno, možno?

Včasih je bila vsaka kmetija samooskrbna in to ni tako daleč nazaj, kakšnih 50, 60 let. Imeli so različno zelenjavo in to so jedli vsak dan, meso je bilo na mizi za praznike. Doma imamo 150 kvadratnih metrov velik vrt in zelenjave ne kupujemo. Najprej bi moral vsak poskrbeti zase, da ima doma več vrst zelenjave, sadja, mesa … Potem, ko dosežeš samooskrbo, pa začni prodajati. Poznam primere, ko človek hodi v službo, da preživi kmetijo.

Zdi se, da ima Slovenija v kmetijstvu potencial, ki ostaja neizkoriščen. Zakaj? Bi morala država bolj sodelovati in pomagati?

Slovenija ima v kmetijstvu izredne potenciale, smo pa še daleč za ostalimi evropskimi državami. Na primer Avstrija ve, da kmetje skrbijo za kulturno krajino. Če ni kulturne krajine, ni kmetijstva in ni turizma. Ko prideš na kmečki turizem, ne dobiš piva, ampak hrano, ki jo pridelajo sami: jabolčni sok, žganje, domač kruh in domače meso. Česar doma ne pridelajo, ne prodajajo. Tako bi moralo biti tudi v Sloveniji. Sicer pa se vse vrti okrog subvencij. Velikokrat slišim očitke, da kmetujem samo zaradi subvencije. Žal bi trenutno brez subvencije kmetije težko preživele. Kakšne že, na primer mlečne, ker je zdaj dobra cena mleka. Trenutno je trend velikih mlečnih kmetij, ki imajo po 200, 300 glav živine. To so industrijski obrati, to zame ni več kmetija. Kmetje izgubijo stik z živaljo.

Kozliček na trgu stane 60 evrov, njegova realna cena je 120 evrov. Razliko je treba nekje pridobiti noter in to so subvencije. S subvencijami Slovenija in Evropska unija vzdržujeta dostopne cene hrane. Če subvencij ne bi bilo, bi šle cene hrane krepko navzgor. Ena od rešitev je spodbujanje kmetovanje na težko dostopnih mestih. V Sloveniji je bila dolgo zgrešena politika, da se je delalo na velikih kmetijah, ki so uspele na vseh razpisih. Avstrija ima drugačno politiko. Pravijo: vi ste na ravnini, vi imate dobre pogoje, pomagajmo tistim v hribih. Tam hribovski kmetje, kot sem tudi sam, dobijo 50 % pomoči pri nakupu gorske mehanizacije, ki stane ogromno. Moraš jo imeti, storilnost pa je majhna. Samohodna kosilnica stane 14.000 evrov. Z njo lahko v enem dnevu pokosiš največ dva hektarja. Na ravnini cenejša kosilnica, ki jo pripnemo za traktor, na dan pokosi 60 hektarjev.

Dogaja se tudi naslednje – v Avstriji je dovoljeno skladiščenje globoko zamrznjenega mesa pol leta, v Sloveniji pa eno leto. Ko v Avstriji pol leta preteče, slovenski trgovci po nizki ceni kupijo to meso in ga imajo zamrznjenega še pol leta, nato pa to meso pristane na trgu.

Iz ZDA prihaja gensko spremenjena hrana. Je to pravi ‘načrt’ za prihodnost?

Ločiti moramo gensko spremenjeno in žlahtnjeno hrano. Žlahtnjena hrana je kot parjenje dobrih živali. Imaš dobrega bika in dobro kravo in upaš, da bo potomec pobral dobre lastnosti po obeh. Enako je pri rastlinah. S križanjem so skušali vzgojiti odporne sorte. Zdaj pa ni več samo križanje, ampak spreminjanje kromosomov in podobno. Tega ne zagovarjam. Prav tako se mi zdi nesprejemljivo vnašanje živalskih genov v rastline. Slišal sem za poskuse, kjer so podgane hranili z gensko spremenjeno hrano. Po petih generacijah so bile neplodne. Nisem pristaš zarot, ampak verjetno se je že začelo zmanjševanje populacije na Zemlji, poskusi pa se odvijajo v Afriki. Ljudem jo dajo kot humanitarno pomoč in čakajo, kaj se bo z njimi zgodilo.

Res pa je, da je kakšna gensko spremenjena hrana odporna na sušo. Ampak mi smo imeli take sorte že 200 let nazaj, pa smo jih uničili zaradi tržnih vzrokov velikih korporacij. Zdaj se je začela vojna za rodovitno zemljo. Zakaj je v Ukrajini vojna? Tam so 10 % kmetijskih površin kupili Kitajci, nekaj odstotkov Američani, svoj delež pa hočejo tudi Rusi. Pozabimo nafto!

Ali prehranska industrija nadzoruje svetovno gospodarstvo in s tem obvladuje svet? Imamo tudi pri nas kmetijske oziroma prehrambne lobije?

Seveda. Velike gospodarske združbe nadzorujejo pretok hrane. V Ameriki gospodarske družbe – ki nimajo veze s kmetijstvom, imajo pa veliko denarja – odkupijo vso državno zalogo pšenice in jo držijo v skladiščih. Počakajo, pride pomanjkanje in cena narašča. Takrat jo začnejo prodajati, vmes pa izsiljujejo. Pšenico bomo dali ven, če boste vi, ne vem, spustili ceno nafte. Hrana je že postala predmet izsiljevanja. V Sloveniji so na vodilnih mestih žal ljudje, ki tja ne sodijo. Lahko pohvalim trenutnega kmetijskega ministra (Dejan Židan). Ampak imamo tudi ljudi, ki ne skrbijo več za boljši položaj kmetov, ampak gledajo samo nase. Imamo lobije pri nakupu in preprodaji hrane, ki so ustvarjeni s strani trgovskih verig.

V dokumentarnem filmu Hrana d.d. zasledimo misel: »To ni kmetijstvo, to je množična proizvodnja.« Kmetijstvo danes res funkcionira po tem principu, na industrijski način?

Se strinjam in tudi sam sem bil šokiran. Nisem pristaš takega načina kmetovanja. Določene prakse sem spoznal že med študijem – marsikaj smo videli. Zelo me je šokiralo ravnanje s piščanci, ki niso tržno zanimivi, ki prepočasi rastejo. Ko se izvalijo, gredo ženske potomke za nesnice, moški potomci pa, po tekočem traku, direktno v mlin, ki jih žive zmelje. Nimajo niti dostojne smrti. V Sloveniji jih ponekod zaplinjajo, kar ni tako humano, ampak vseeno bolje. Sem pristaš humanega zakola brez stresa. V prihodnosti bo zanimivo biodinamično meso. Žal koljem sam, ker nočem, da se drugi izživljajo nad mojimi živalmi. Živali, ki jih ni dovoljeno klati doma, pa peljem v klavnico, za katero vem, da z živalmi dostojno ravna. Vsak bi si moral sam zaklati žival, potem bi drugače začeli gledati na meso. Sam doma ničesar ne zavržem, poberem kar se da, ker vem, kako sem se trudil, da je ta žival zrasla.

Za konec: so ljudje dovolj izobraženi o ekološkem kmetovanju, o pesticidih, gnojilih …?

Največji problem predstavljajo vrtičkarji. Gredo v trgovino, vidijo reklamo za škropivo in kupijo liter škropiva, čeprav ga za svoj vrtiček potrebujejo samo en mililiter. Potem pridejo domov in en mililiter se jim zdi premalo, zato jih v škropilnico dajo 10. Poškropijo, naslednji dan pogledajo, vidijo, da ni spremembe in poškropijo še enkrat. Niti ne preberejo, koliko časa stvar potrebuje za viden učinek. Ostanka škropiva ne porabijo in vprašanje je, kje konča.

Seveda pa je ekološko kmetijstvo v Sloveniji premalo reklamirano, dolgo se o tem sploh ni govorilo. Tudi kontrole so in niso stroge. Določene stvari lahko uporabiš, pa jih nihče ne najde. Tudi škropil bi lahko, ampak to moraš pri sebi razčistiti. Tudi kampanja v Sloveniji je preslaba, da bi potrošnike spodbudili h kupovanju. Pa ne h kupovanju v trgovinah, ampak na dvorišču ekoloških kmetij. Tega je premalo.

 

84699 Total Views 2 Views Today
Komentarji
  1. Barbara

    Delno se z intervjujem strinjam. Ne strinjam pa se z delom, da naj bi bilo zaplinjevanje piščancev bolj humano. Na prvi pogled deluje usmrtitev, pri kateri ne teče kri, bolj humana, a ni. Zakaj takšnih stvari ljudje najprej ne preizkusijo na sebi? Ne nujno, da gredo do konca, vendar bi lahko vedeli šele takrat, koliko “human” je kakšen zakol …

    Zakola brez stresa ni. Je le večno neodgovorjeno vprašanje, koliko smiseln in etično upravičen je zakol, oziroma uživanje mesa.

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.