Kristina Rutar – v nenehnem iskanju novih tehnik in izraznih stilov

Ples z glino na vretenuOLYMPUS DIGITAL CAMERA
Kristina Rutar je mlada ustvarjalka, ki ji je v razmeroma kratkem času uspelo pridobiti nekaj odmevnih referenc tako v Sloveniji kot tudi zunaj njenih meja. Za svoje ustvarjanje pravi, da je v nenehnem iskanju, nadgrajevanju in prepletu – tematskem in ciljnem. Za fokus svojega ustvarjanja si je namreč izbrala dva žlahtna, a tudi zapletena medija – keramiko in grafiko. Na videz dokaj različni substanci ob podrobnejšem pogledu skrivata kar nekaj stičnih točk. Kristinini izdelki odsevajo karakter in dušo umetnice, ki je lansko poletje preživela na umetniški rezidenci v Indoneziji, kjer je prišla do nekaterih, za njeno ustvarjanje prelomnih spoznanj. Hkrati tudi kot profesorica likovne umetnosti odkriva nekaj pomembnih vprašanj v zvezi s položajem kulture in umetnosti v Sloveniji.

Kristina Rutar_5b

Kristina, kje sem te ujela?
Pravkar sem v študentskem domu in se pripravljam na skiciranje za jutrišnjo srečanje s sošolci in profesorji. Trenutno sem na podiplomski študijski izmenjavi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Eugeniusz Geppert v Wroclavu na Poljskem, kjer se posvečam študiju interdisciplinarne grafike.

Praviš, da te je že kot otroka zanimalo lončarsko vreteno, med študijem pa te je tako očaralo, da si glino, poleg grafike, vzela za primaren medij svojega izražanja. Kaj je tisto, kar te pri lončarjenju najbolj pritegne?
Ko se enkrat usedeš za vreteno, postane odnos med teboj in vretenom zelo prvinski, oseben. Je izziv, ki zahteva veliko truda. Nekakšen ples z glino. Vsaka glina ima svojo zgodbo in vsako vreteno se drugače odziva. V Indoneziji sem na lokalnem vretenu preizkusila 400 let staro tehniko vrtenja in to je bilo zame resnično nekaj neverjetnega. Zaželela sem si prepotovati vse kontinente, preizkusiti vse stare tehnike vrtenja, se na ta način nekako povezati s pradavno kulturo, ki je tehniko izumila.

Ko se enkrat usedeš za vreteno, postane odnos med teboj in vretenom zelo prvinski, oseben. Je izziv, ki zahteva veliko truda. Vsaka glina ima svojo zgodbo in vsako vreteno se drugače odziva.

Tako s keramiko kot tudi z deli s področja umetniške grafike si sodelovala na razstavah širom sveta, prisotna si bila malodane na vseh kontinentih. Prihaja kreativni naboj za ti dokaj različni tehniki iz enega jedra tvoje ustvarjalnosti?
Tako keramika kot grafika sta reprodukcijski tehniki, kar pomeni, da dovolita multipliciranje istega dela. Prav ta njuna karakteristika me hkrati vznemirja in izziva h kršenju pravil. Obe tehniki zelo preizkušata meje moje potrpežljivosti, obe pa te zahtevata kot celostnega človeka – tudi v fizičnem smislu. Sploh keramika je izrazito fizičen medij, ki potrebujejo mnogo pozornosti. Keramika zahteva željo in cilj. Osebno mi je pomemben ta zelo oseben, intimen stik z materijo – kot študentka nisem marala niti slikati s čopiči, za nanos barve sem uporabljala kar svoje prste. Pri glini je ta dinamika povezanosti zelo intenzivna. Podobno se zgodi tudi pri grafiki, ko z rokami brišem barvo z matrice, preden tiskam. Trenutek, ko odlepiš papir z matrice, je neponovljiv, podobno je tudi pri keramiki, ki jo uzreš po zadnjem žganju. Navdih črpam iz tehnike same, tehnika me izzove in mi da domišljijo.

Kakšni so tvoji trenutni ustvarjalni vzgibi, glede na to, da ustvarjaš v drugem okolju?
Tu imam sošolce in sošolke iz različnih koncev sveta in vse skupaj name deluje zelo stimulativno. Za kreativnost je drugi kraj, druga klima, drugi ljudje potrebno in zelo dobrodošlo. Moj trenutni ustvarjalni cilj je zastaviti neko realno podobo in jo abstrahirati do stopnje neprepoznavnosti. Ravnokar skušam komponirati starejše skice s tem, kar delam novega na področju svojega izražanja. Tudi sicer sem v nenehnem iskanju novih tehnik in izraznih stilov. Pred kratkim sem dokončala grafično instalacijo, sestavljeno iz okoli 150 manjših listov iz starih knjig, potiskane v tehniki sitotiska. Ugotovila sem, da lahko neko podobo plasiraš v tisoč različnih tehnikah in podoba se bo vedno odzvala različno. Tako na primer čutim sitotisk kot nekakšno divjo osemnajstletnico že zaradi barv, ki jih prenaša, medtem kot so tehnike globokega tiska (suha igla in jedkanica ipd.) starejše gospe, ki zahtevajo svoja pravila in norme.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Lanskoleto si prejela vabilo na Bienale sodobne keramike v Jakarti in kot rezidenčna umetnica si nekaj mesecev preživela v tradicionalni lončarski vasici Pagerjurang. Kako je Indonezija zaznamovala tvoje ustvarjanje?
Indonezija je bila zame močan kulturni šok, ker je predstavljala obenem prvo srečanje z Azijo. Vendar se je pri meni sprememba okolja manifestirala v izdelke, ki jih ne bi bila sposobna narediti na domačih tleh. Tudi sicer je kolektivni duh v Indoneziji zelo drugačen od tega, ki ga poznam iz slovenskih ateljejev. Tam sem dejansko imela občutek, da se skupina nekih ustvarjalcev potiska naprej, se povezuje, prepleta v nekakšen krog. Čisto drugače je kot pri nas. V Aziji je vse bolj dihalo.

Kako sama čutiš položaj mladega umetnika pri nas?
Tu ne bi odkrivala tople vode: umetnost pri nas je premalo cenjena. Težko je prodati svoje izdelke, če ti nimajo ravno funkcionalne vrednosti. Funkcionalna keramika mi ni pretirano blizu, vendar bom v bodoče raziskala tudi njene zmožnosti. Do sedaj sem vse večje skulpture prodajala čez mejo, za večino mojih del so bolj zainteresirani kupci iz tujine, med drugim je nekaj del šlo v Italijo, Grčijo in celo v Avstralijo. Pri nas je postalo tako: nabereš si lahko mnogo referenc in razstavljaš na mnogih dogodkih, težava se pojavi potem, ko si želiš te reference nekako unovčiti.

Kaj misliš, da botruje temu?
Mislim, da je kriza dodobra razmajala tudi slovenski razmere v kulturnih dejavnostih. Vizualni umetnosti se pri nas posveča premalo pozornosti. Galerije so vedno prazne. Pred kratkim sem na primer obiskala Stockholm in bila sem šokirana nad številom otrok v galerijah! Tja ne pridejo le na igralne urice, kot pri nas. V dveh galerijah sem srečala mnogo mladih družinic, očkov in mamic z nekaj mesečnimi dojenčki v vozičkih. Pri nas gredo mamice na kavo, tam se srečujejo v galerijah in muzejih.

Učitelj nosi vendarle ogromno odgovornost, da otroke navduši nad umetnostjo, da pomaga pri grajenju odnosa do vizualne umetnosti. Likovni pedagogi smo odgovorni za to, da vzgojimo generacije, ki bodo kot obiskovalci zapolnjevali galerije.

Torej se kulturna vzgoja začne že zelo zgodaj.
Vsekakor. S študijem na ljubljanski Pedagoški fakulteti sem bila deležna neprecenljivega vpogleda v otroško likovno izražanje. Pouk likovne umetnosti je za otrokov razvoj izjemnega pomena. Mislim, da smo začeli ljudje pozabljati, kako pomembno je, da otroka naučimo ročnih spretnosti. Tudi če želite, da vaš otrok postane kirurg – seveda, potreboval bo ogromno znanja iz knjig, vendar bo potreboval tudi ročno spretnost. Kitajci verjamejo, da skozi prstne konice stimuliramo možgane, zato otrokom dajejo v roke glino. Tako se razvijajo tudi možganske sposobnosti. Ne gre zanemariti motorike pri otrocih, ta je pomembna za njihov celostni razvoj.

Kristina2

Na temo motorike si napisala tudi svojo diplomsko nalogo, natančneje si raziskovala ročne spretnosti in odzive otrok na delo z lončarskim vretenom. Pa se tudi sicer vidiš kot učiteljica?
Bolj kot učiteljica se v tem trenutku vidim kot vodja delavnic. Učiteljski poklic je postal malce narobe razumljen. Da pač zaključiš študij, opraviš strokovni izpit, se zaposliš, potem pa ti po desetih letih poučevanja zmanjka zagona in ne veš več, kaj bi sam s seboj in svojim znanjem. Po mojem je tu ključnega pomena čas dozorevanja – da se spoznaš, se najdeš kot človek, tudi kot ustvarjalec. Učitelj nosi vendarle ogromno odgovornost, da otroke navduši nad umetnostjo, da pomaga pri grajenju odnosa do vizualne umetnosti. Likovni pedagogi smo odgovorni za to, da vzgojimo generacije, ki bodo kot obiskovalci zapolnjevali galerije. Vendar mora dober pedagog videti kreativni potencial v vsakemu in tudi znati pohvaliti dobro delo. Pomembno je, da se učenci sprostijo, se kdaj tudi umažejo in preprosto ustvarjajo.

Kako si sama dojemala srečanje otrok z lončarjenjem?
Otroci so k zadevi pristopili izjemno ambiciozno. Najprej so videli ogromne izdelke lončarjev, takšne, kot jih niti sama z leti izkušenj ne bi uspela ustvariti in seveda so si nemudoma želeli napraviti isto. Največji problem jih je bilo postaviti na realna tla – ne da bi ob tem trpela njihova čustva. Vendar se tudi pri otrocih pokaže vztrajnost, ki jo vreteno izzove iz človeka. Ko jim ni takoj uspelo, so si želeli še poskusiti. V glavnem so si vsi na koncu želeli biti lončarji; svetujem jim, da se vseeno odločijo za kaj bolj donosnega (smeh).

Kakšni so tvoji plani v prihodnje?
Junija zaključim študij na Poljskem, potem se pa za leto ali dve selim nazaj v Slovenijo. Želim si aktivnega stika s tujino. Verjamem, da sem na pravi poti in da moram kot umetnica ostati optimistka, ob tem pa tudi ohraniti nekaj otroške naivnosti.

Pogovor lahko preberete  tudi v tiskani izdaji Replike.

Piše: Hana Karim  |  Foto: arhiv Kristine Rutar

5057 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.