Tanja Pečenko, oblikovalka nakita, fotografinja, pevka v muzikalih, učiteljica baleta in likovne vzgoje
»Vedno najdem način, da lahko vizijo uresničim.«
Piše Ana Zupan
Vedno me je zanimalo, kako umetniki podobo iz glave prenesejo v fizično obliko, kako fotografi vedo, kateri trenutek morajo ujeti v objektiv, katera stvar, oseba je dovolj privlačna za fotografijo. O tem sem povprašala vsestransko umetnico Tanjo Pečenko. Je oblikovalka nakita, fotografinja, pevka v muzikalih, učiteljica baleta in likovne vzgoje, stara pa je šele 25 let! Poleg tega obožuje naravo, rada tudi kuha in peče, celo kvačka, plete … za učence baleta izdeluje kostume. Skupaj z Mašo (predstavljata se kot Muzikalki) je nastopila v šovu Slovenija ima talent, poje v muzikalu Uscana vas … Včasih je zbirala znamke, školjke in gumbe (!), kmalu pa je iz tega začela oblikovati nakit.
Kako in kje dobiš navdih za nakit? Se preprosto usedeš in začneš delati ali te mora navdušiti kakšna določena stvar?
Po navadi največ idej dobim na dopustu, na morju, ko gredo možgani na pašo. Ko ležim na plaži se mi v glavi prikažejo oblike in podobe. Ali pa mi je nek kos, neka starinska stvar tako všeč, da jo hočem vključiti v neko celoto. Včasih se mi zdi kakšen gumb tako poseben, da ga hočem poudariti v kosu nakita. Ko sem ustvarjala z žico, sem velikokrat delala po navdihu kakšnega obdobja, na primer baroka, ali pa me je navdihnila oblika iz narave, kot je val, list.
Ko si v glavi zamisliš kos nakita, ga znaš vedno prenesti na material? Izgleda končni izdelek vedno tako, kot si ga zamisliš v glavi?
Kos si že zamislim tako, da ga tehnično lahko izvedem. Mogoče pride do kakšne majhne spremembe, ampak načeloma mi kar uspe. Vedno najdem način, da lahko vizijo uresničim. Trenutno mi za nakit ostane malo časa, ker se bolj ukvarjam s fotografijo in muzikalom. Za nakit porabim veliko časa, da se usedem in razmišljam, kako ga bo lastnica nosila.
Se ti zdi lažje podobo iz glave prenesti na nakit ali ti je lažje nekaj narisati?
Preden nakit izdelam, si velikokrat naredim skico. Mogoče je lažje najprej podobo prenesti na papir in potem izhajati v oblikovanje. Tudi ko sem kiparila, ko smo na fakulteti imeli grafiko, keramiko, lutkarstvo in design, sem si prej velikokrat skicirala.
Kaj pa tvoja druga strast, fotografija. Zakaj fotografiranje, kaj te pri tem privlači?
Že od otroštva sem zelo rada slikala, barvala z vodenkami, temperami … Tudi na fakulteti smo se temu zelo posvečali. V nekem momentu sem poskušala vse to znanje, ki ga imam od likovne teorije, vplesti v fotografijo. To pomeni, da narediš neko slikarsko kompozicijo, polno barv, narejeno po pravilnih proporcih, samo da jo narediš čez drug medij. In ugotovila sem, da mi ta medij enostavno bolj ustreza. Slikanje je bolj tradicionalna veja umetnosti, medtem ko se mi zdi fotografija zame trenutno bolj kreativna. Raje grem ven, spoznavam nove ljudi, bolj sem svobodna. Zato mi je verjetno ‘preklopilo’ iz slikanja na fotografijo. Name je zelo vplivala revija National Geographic, kjer sem prvič zagledala različne portrete in spoznala fotožurnalizem.
Zakaj slikaš predvsem poroke?
Zlasti zato, ker se mi zdi fascinantno, da so vsi ljudje tako srečni, nasmejani in lepi. Blazno mi je všeč, da lahko to ujamem. Ljudje so zadovoljni z mano, ker znam ujeti ta čustva. Vedno se tudi sama emocionalno vpletem, na porokah vedno jokam, se spoprijateljim z nevesto in ženinom. Po mojem, da zaradi tega, zaradi atmosfere.
Kako izbereš trenutek, ki ga želiš ujeti v objektiv, oziroma zakaj izbereš določen predmet, osebo?
Zadnje čase me najbolj pritegnejo ljudje. Ko sem začela s fotografijo so me privlačila tihožitja, kompozicije, kako so postavljeni predmeti, barve, teksture. Zdaj me bolj pritegnejo izrazi; izberem čustva, momente. Včasih me osebe izberejo same in zdi se mi, da že začutijo moj način razmišljanja, moj način videnja sveta in po navadi smo si podobni. Glede tega imam kar srečo. Predstavljam si, da je zelo težko fotografirati nekoga, ki je antipatičen. Pri fotografiranju mi ne gre toliko za zunanji videz, zdi se mi, da moraš videti tisto, kar je spodaj – energijo, osebnost, veselje do življenja.
Nastopaš tudi v muzikalih. Meniš, da je preplet besedila, oziroma zgodbe, glasbe in giba zate najvišje izrazno sredstvo?
To je to. 20 let življenja sem posvetila baletu, svoja univerzitetna leta likovni umetnosti, potem pa sem ugotovila, da je muzikal res celosten. Zajema vse, kar lahko potegnem iz dosedanjega znanja. In skupaj s petjem, ki se ga učim že 5 let, mi je res vrhunec vsega ustvarjanja.
Kaj ti je na odru bolj pomembno oziroma kaj bi bolj pogrešala: gibanje, petje ali glasbo? S čim lahko publiki poveš največ?
Mislim, da je najpomembnejša zgodba, ki jo skušaš ljudem povedati skozi petje: povezava besedila, zgodbe in melodije. Lažje odstraniš sceno in kostume, umeten blišč, če ostane še tista prava srž tega, kar želiš posredovati naprej.
Kaj bi za konec povedala našim bralcem?
Skozi vsa leta sem ugotovila, da si lahko vsak kroji svojo pot. Meni govorijo, da se bom morala kakšni stvari odpovedati, da jih imam preveč, da to ni normalno. Da bom mogoče v kakšni stvari res blestela, če se bom posvetila le njej. Ampak sama ne čutim, da bi se čemu lahko odpovedala, ker me enostavno vse to veseli. Ne poslušaj drugih, če slediš sebi in počneš, kar te veseli. Lahko si dober, odličen v tistem, kar delaš.