Rapallo, kraj Primorcem nesrečnega imena

Usoden podpis v zavetju palm

DSC01880

Portofino, italijanski St. Tropez

Lovec

Piše Rudi Lovec

Letos se spominjamo stoletnice začetka prve svetovne vojne, ki je za ceno osmih milijonov mrtvih in dvajsetih milijonov ranjenih (da o materialni škodi ne govorimo) na novo izrisala evropski zemljevid. Med osmoljenci globalne visoke politike v kaotičnih razmerah po koncu vojne je bila zagotovo Primorska. Z mirovno pogodbo med Kraljevino SHS in Italijo so jo enostavno ‘prepisali’ k Italiji. Pogodbo so podpisali 12. novembra 1920 – kraj Rapallo.

Spomnimo, po čudežu pri Kobaridu so združeni narodi avstro ogrske monarhije gonili italijansko soldatesko globoko v notranjost Italije, vse do reke Piave. Toda na drugih frontah centralnim silam ni šlo tako dobro in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo os zlomila. In se je, koncem leta 1918. Ječa narodov, Avstro ogrska, je pod novim cesarjem Karlom I., ki je nasledil celo pri neavstrijskih narodih priljubljenega Franca Jožefa, je pokala po vse bolj redkih šivih. Nacionalno raznobarvna vojska, že tako povsem izmučena, je bila z mislimi pri svojih družinah in državah in 24. oktobra 1918 so Italijani spet prečili Piavo, kar je z na hitro podpisanim premirjem pri Padovi pomenilo tudi dejanski razpad avstro ogrske monarhije. Medtem ko so se vojaki kakor so vedeli in znali vračali proti domu in pobirali še tiso malega,, kar je po letih vojne ostalo, se je zbudila tudi slovenska politična elita.

DSC_3857

Že 29. oktobra 1918 je Ivan Hribar kot podpredsednik Narodnega sveta za slovenske dežele v Ljubljani proglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni kasneje je bila imenovana Narodna vlada v Ljubljani, ki jo je takoj potrdil Narodni svet v Zagrebu. Imela je vsa najvišja zakonodajna in izvršilna pooblastila razen v tistem trenutku najpomembnejših – zunanjih in vojaških zadev. Sicer pa je bila Narodna vlada za Slovenijo popolnoma zgubljena in nesposobna obvarovati slovenskega nacionalnega ozemlja. Namesto da bi takoj uvedla splošno mobilizacijo, se je raje zanašala na obljube in antantne ‘zaveznike’ Srbe ter Američane in Francoze. Tako je opogumljena italijanska vojska že 5. novembra 1918 začela prodirati na slovensko ozemlje in 11. novembra že prišla celo do Logatca, kjer jo je končno napodil manjši vojaški oddelek srbske (!) vojske. Italijani so se nato sicer umaknili, vendar le do Planine oziroma do črte, določene s tajnim londonskim paktom. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (mišljeni so bili Srbi na Hrvaškem) je obstajala le 33 dni, saj je 1. decembra regent Aleksander Karađorđević razglasil zedinjenje Države SHS ter Kraljevine Srbije, s čimer je nastala Kraljevina SHS – vendar v obratnem vrstnem redu kratic narodov – torej Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kot je znano, so zavezniki v Londonu (leta 1915) med drugim Italiji obljubili tudi tretjino slovenskega ozemlja, Istro, precej otokov in celo Zadar, če izstopi iz centralnih sil in se priključi Antanti. In od tega spretni italijanski diplomati niso po vojni odstopali, na pariški mirovni konferenci so zahtevali še več (kot bi jim glede na njihov delež pri zmagi zaveznikov sploh pripadalo).

Nazaj je Italijane držal le Predsednik ZDA Woodrow Wilson, ki ni priznaval sramotnega londonskega sporazuma in poudarjal pravico narodov do samoodločbe. Po njegovi formuli bi Slovenci dobili vsaj izhod na morje, a kaj ko je izgubil na volitvah, italijanska pogajalska izhodišča pa je izboljšal pesnik Gabriele d’Annunzio, ki je s črnosrajčniki zavzel Reko, čeprav je bila pod protektoratom Antante. Mirovni sporazum v Parizu ni bil sklenjen, le dogovor, da Kraljevina SHS in Italija to uredita dvostransko – v bistvu Kraljevina Srbija, saj Kraljevina SHS sploh še ni bila priznana. Po daljših neuspešnih dvostranskih pregovarjanjih so zavezniki pritisnili na Srbijo, da vendarle podpiše mirovni sporazum z Italijo. Zgodilo se je to v tedaj znanem turističnem letovišču Rapallo na ligurijski obali.

DSC01867

Glavni pogajalci Kraljevine SHS so bili premier Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić i finančni minister Kosta Stojanović, na italijanski strani pa Giovanni Giolitti, Carlo Sforza in Ivanoe Bonomi. Štiri dni so potekala pogajanja v impozantnem hotelu Imperiale nekaj kilometrov iz Rapalla, v območju St. Margarete, še danes najbolj mondenem kraju na celotni ligurijski obali. Na koncu so gostujoči pogajalci pristali prav na vse italijanske pogoje in odločilni papir podpisali v vili lučaj od hotela, le onstran ceste. Poenostavljeno rečeno – Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Jugoslavijo, je za lastno priznanje žrtvovala velik del ozemlja, seveda ne srbskega, pač pa slovenskega in hrvaškega etničnega telesa. Z rapalsko pogodbo je pod Italijo poleg 390.000 Italijanov (skupaj z Reko) prešlo še pol milijona slovanskih prebivalcev, večina Slovencev (320.000), od katerih jih je 210.000 prebivalo na izključno s Slovenci naseljenem območju. V SHS pa je ostala le peščica dalmatinskih Italijanov, ki pa so imeli že z rapalsko pogodbo zaščitne varovalke. Slovenci in Hrvati pa znotraj kraljevine Italije pač ne, kar se je tako usodno pokazalo kaj kmalu – z vzponom fašizma, ki je Primorsko zaznamoval tako rekoč za večno, saj se travme raznarodovanja še po skoraj sto letih prenašajo iz roda v rod, po drugi strani pa je italijanska zasedba Primorske po rapalski pogodbi močno vplivala tudi na kasnejšo svojstveno zgodovinsko in narodnostno preobrazbo ter samosvojo kulturno in psihosocialno identiteto primorskega življa.

Rapalska meja je vsaj na slovenskem etničnem ozemlju zelo jasna (in z nevtralnega zornega kota tudi logična – vse od Mangrta in Triglava striktno sledi razvodnici, črti, ki deli vodotoke na jadransko in črnomorsko porečje. No, le tam kjer se ni točno vedelo, v katero morje se po zapletenem podzemeljskem kraškem svetu pretakajo vode, so mejo potegnili nekako čez palec.

Rapallo, kraj Primorcem nesrečnega imena, danes šteje okrog 30 tisoč duš. Je še vedno priljubljena turistična destinacija, čeprav v maniri večine ligurijskih mest z razvpito Genovo na čelu ni prav bleščeče urejeno in se na pogled zdi, da je vendarle v ponudbi nekoliko zaspalo – mesto samo, medtem ko so na kakih šestih kilometrih obale, ki proti zahodu in jugu zaklepa rapalski zaliv, skrbno odstrli nekdanjo bleščavo. Še več, vijugava in ozka priobalna cesta (vzporedno s peš potjo) pripelje v pravi mali biser – Portofino. Slikovit zalivček je skrit v varnem zavetrju zalednega hriba, na prisojnih legah so v polkrogu nanizane tipične ligurijske hiše, visoke in ozke, s fasadami v živahnih barvah in umetelno izdelanimi detajli iz različnih stilnih obdobji. Mednje je umeščena barokizirana cerkvica sv. Martina, izvorno iz 12. stoletja. No, oči glavnine turistov so večinoma uprte na vodo, kjer se drenjajo prestižne jahte mogotcev s celega sveta, filmskih in estradnih zvezd … Večje barke v pristanišče niti ne morejo in so zasidrane pred zalivom. Portofino je štafetno palico priljubljene destinacije  svetovnega jet seta prevzel od francoskega St. Tropeza in jo, vsaj tako se zdi, že tudi predal hrvaškemu Hvaru.

DSC_3858

Gostom prilagojeno je seveda vse na obali. Prti na mizah restavracij se bleščijo kot v reklamah za pralne praške, leskečejo se nizi dragih kozarcev s pogrinjki in priborom, ki čakajo na petičneže, ne verjamem, da je še kje na svetu v tako majhni vasici toliko trgovin prestižnih blagovnih znamk. Toda, brez strahu – tudi za navadne firbce je poskrbljeno in je moč jesti ali nakupovati po ‘normalnih’ cenah. Je pa zasoljeno parkiranje – parkirne hiše, zvrtane v hrib, so donosna tržna niša, saj je zunanjih parkirnih mest le za vzorec. Sploh pa se do Portofina ne velja peljati z avtomobilom – pogosta je in cenovno ugodna vožnja z barko iz Rapalla, reden je avtobusni promet, ob že omenjeni peš stezi, ki v dobršnem delu nudi dobrodošlo senco bujnega sredozemskega rastja.

Veliko turistov se povzpne  tudi na hrib nad zalivom, kjer so ob cerkvi sv. Jurija (tudi zavetnika kraja) in utrdbi Brown ugnezdene posamezne vile, s prekrasnem razgledom na zaliv, jahte in vasico iz polptičje perspektive. Na koncu rta je še ekstravaganten lokal, s pogledom na oddaljeno obalo ali odprto morje.

Zaradi zavetne lege je bil zalivček poseljen že zelo zgodaj, uporabljali so ga tako feničanski kot tudi kasnejši trgovci, rimski zgodovinar Plinij pa naj bi ga poimenoval kot Delfinja vrata, najbrž zaradi množice delfinov. Navdih so v slikoviti ribiški vasici iskali pesniki in pisatelji, med njimi Maupassant, celo pevci so o njem prepevali, v kar nekaj filmih se kot resnična kulisa pojavlja Portofino, v nekaj kadrih v celo v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta. Portofino je samostojna občina, pa čeprav ne šteje niti 500 duš, pozimi še manj. Je pa celo območje zavarovano kot krajinski park.

 

Nadaljevanje poti pa v tiskani izdaji.

1845 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.