Petek je dan za zadetek

Nisi Slovenec, če ne trpiš in jamraš

Metaldays ( metalcamp )

Foto Miha Koron

Piše Daniel Fazlić

»Vsakdo pač potrebuje malo sprostitve, da se odklopi od vsega, kar se dogaja,« je zapisal Luka Lukič v odličnem prispevku o načinu sproščanja mladih v Sloveniji. Povprečen pubertetnik in tisti, ki se od pubertete noče posloviti, komaj čaka ta zlati petek, da gre lahko žurat. V žuranju ne vidim nič spornega, ravno obratno, plesanje oziroma kakršnokoli premikanje vidim kot pozitivno. Problem pri mladih, na kar tudi Luka opozarja, je, da vidijo smisel samo še v tem petkovem dnevu in rekuperaciji, ki traja nekako do nedelje.

Metelkova, kamor redno zahajam, je vsak petek polna mladih in mladih po srcu, ki si želijo sprostitve. Ta sprostitev je potrebna, ker večina mladih živi v težkih razmerah, kjer komaj naberejo za preživetje, še posebej pa uživajo v jamranju in donkihotstvu. Bistvo slovenskega naroda, kot Miha Mazzini lepo pove, je v povprečnosti in jamranju – brez jamranja se Podalpje ne zna identificirati. In povrečna mlada oseba, ki prečudovito kopira latnosti staršev, ni s tem gordijskim vozlom nikoli presekala. Povprečen si pa zato, ker ne želiš izstopati, ne smeš, ne moreš! Nisi Slovenec, če ne trpiš in jamraš in to se tudi pozna pri vsakdanjem obnašanju mojih vrstnikov. Niso sposobni normalnih odnosov – ne profesionalnih in ne osebnih (da o romantičnih ne izgubljam besed) in živijo v idealih, ki si jih sami postavijo na podlagi družbene popolnosti. Ti ideali so tako smešno visoki, da jih redkokateri doseže, in tisti, ki mu uspe, ponavadi proda del ali pa celo svojo dušo hudiču. Lepotni ideali, ideali osebnostnih lastnosti, inteligence in predvsem monetarnega imidža postanejo gorivo za jamranje in slovenski sindrom tako zaključi svoj krog.

Vendar takšno jamranje zahteva svoj davek in to ni enostavno popraviti. Jamranje od zore do mraka in negativne misli, ki se afirmirajo, imajo posledice na nas mladih. Po eni strani smo ujeti v val jamranja starešje populacije, ki jamra nad vse manjšimi plačami in penzijo, ki je ni na vidiku. Po drugi strani se sami s tem ne moremo poistovetiti, kajti penzija je kot šangri-la, definicija plače, kot jo poznajo naši starši, pa eden od idealov, ki sprožajo jamrajoči cikel. Pa nas ta razkol tako uničuje, da se nato pojavijo prepotrebni petki.

Če mislite, da se mladi v petek dobimo zato, da se podružimo in pogovorimo, se motite. Za to imamo več kot dovolj časa čez teden, pa tudi Facebook, Whatsapp, Twitter inp. nam onemogočajo, da ne bi vedeli vse o vsem in vseh. Zakaj se potem dobivamo ob petkih? Zato, da se ga lahko ‘utrgamo kot mine’ in končno sprostimo. Razumite vendar, da je večina mladostnikov dvostranska. Trezna in medtedenska stran je introvenirana, jamrajoča in trpeča. Vikend mladina pa ekstrovenirana, sproščena in uživaška, ker so lahko končno to, kar si želijo že ves čas: sami svoj gospodar.

Dobro, alkohol in ostale droge imajo tukaj nalogo, da porušijo idealistične blokade in omogočijo, da se bolj nagonski in podzavestni deli zbudijo in prevzamejo kontrolo. Slovensko mladino sem ves čas delil na dva dela – treznega in netreznega, kajti že od malega in pri posnemanju staršev hitro dojamemo, da je alkohol za sprostitev in ga vidimo le kot – nedolžno pomirjevalo. Vse, kar se čez teden nabira, se v petek sprosti: in posledice so lahko uničujoče. Alkohol je v naši družbi nekaj popolnoma normalnega in ne samo, da nam ni sporen, jemljemo ga celo kot nekaj koristnega pri soočanje s stresom.

Podobno je s cigareti in sedaj med mladimi tudi z drogami. Ko človek vidi, kaj se vse konzumira na povprečen petkov večer, ga prime, da bi šel tja, kamor gre še cesar peš.

Da ne omenjam denarja, ki se za to porabi. Zapomnite si eno: droge niso poceni. Ena tableta ali en šus sta poceni, samo to večini ne zadošča, kajti povrh se popije še alkohola in drugih pijač, da se učinek podaljša in poveča. Povprečna oseba bo vsak vikend pustila vsaj 50 evrov za takšne in drugačne vikend partije. To je 200 evrov na mesec, 2400 evrov na leto … za to, da se rešuje patološko introventiranost Slovenije – in kar je najhujše – to ne rešuje tega problema, ampak ga zgolj potencira.

Stroški zdravljenja posledic drog stanejo še nekaj stokrat več. Starejša populacija se zgraža nad uporabo kemije, medtem ko sami puhajo cigareto in srebajo pivo, preden se odpeljejo domov, kjer velikokrat odprejo še eno pivo. V tujini je to podobno. Medgeneracijski konflikt pri uporabi omamnih sredstev je samo tam, kjer se ta sredstva generacijsko razlikujejo. Alkohol ni sporen, moderne omame, ki niso poznane našim staršem, pa so – prav tako kot nas jemljejo za mladoletnike in pravno nesposobne ljudje in to samo zato, ker nas starejši enostavno ne razumejo.

V Bruslju pa niso nič boljši. Evropska Komisija je v več raziskavah odkrila, da sta dve substanci najlažje dostopni povsod v EU: nikotin in etanol. Res je, da je alkohol ponekod drag in tarnanje tujcev nad ceno piva v Skandinaviji je moč slišati daleč na okrog. Toda dokler prevladuje splošno dojemanje določenih omam za ‘normalne’ in drugih za ‘nevarne’, se težava uporabe substanc med mladimi ne bo rešila.

Slovenci nismo introvenirani samo glede čustev, pač pa tudi v odnosu do tujine – ne maramo EU, kadar nam razbija sliko domače popolnosti. Tu ne mislim na turistične pakete v Hurgadi, o čemer sem že pisal v Repliki, ampak glede sprejemana pomoči iz tujine in dobrih praks. Vsakršno gesto in nasvet iz tujine jemljemo kot osebni napad na slovenski ideal in ga le dodamo na listo vzrokov, zaradi katerih si zalužimo pir.

V oblakih svojih osebnih, nerealnih idealov pozabljamo, da se svet okrog nas veliko bolj spreminja, kot bi si mi sami želeli. V svojem oblačku pod Alpami, pozabljamo da se po severni Afriki, Ukrajini, Bližnjem vzhodu mladi borijo za golo preživetje, ker so starešje populacije nanje pozabile ali pa jih odkrito izkoriščajo za ‘kanonfuter’. Ampak se vsaj upirajo in borijo zase, četudi vedo, da zaman. Svoje frustracije porabijo za kaj bolj pametnega kot pa za zahodnjaško omamljanje ob vikendih.

Torej, po tej plati je Slovenija vendarle vpeta v evropske tokove in značilnosti. Na mojo ogromno žalost ne s pridnostjo in inovativnostjo, pač pa s patološko introventiranostjo in čustveno nedoraslostjo.

1559 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.