‘Okupirana’ Evropa ali zgodba nedaleč od nas

Najboljše bančne storitve za ljudi s prekomernimi količinami denarja
 Dipkarpaz (107)

DomenUrsic1

Piše Domen Uršič – Domc

Moja zgodba se je odvijala v deželi, ki je bila zgodba o uspehu Evropske unije, ki je nudila najboljše bančne storitve za ljudi s prekomernimi količinami denarja. Tam se poletje nikoli ne konča, čeprav so prebivalci prepričani, da je 20 stopinj podnevi in 10 ponoči strašansko mrzlo. Otok zavzema ozemlje v velikosti polovice Slovenije. Lep, sredozemski otok, z dolgimi plažami in veliko peska.

Vse je lepo in urejeno, edino vozijo po levi, a to je še ostanek kolonialne dobe. Mesto, praznina, pot proti severu in meja. Viza, spisana na roko, mesto. Sever Cipra, dežela, ki je ni. Ozemlje, ki je del Evropske unije, ki to ni.

Nikozija je obložena s katedralami, ki so v tem delu mesta obogatene z minareti. Z njihovih vrhov se slišijo klici k molitvi, a število parov copat pred mošejami je skromno. Mesto je polno tekstilnih izdelkov, ki so podobni originalom, a to niso. So pa podobne kakovosti. Besede prebivalke mesta: »Lažne stvari v lažni deželi.«

Mesto je urejeno na malce svojstven, sproščen način. Prazno, nedelja zvečer je namreč čas, da se peče žar v krogu družine. Pivo je turško in namesto kokakole je pepsi, kebab je brez omak, postrežen z limono in pekočimi feferoni.

Rep Cipra, kjer se na plažah izlegajo želve velikanke. Fantje in dekleta, ki bi se radi naučili življenja v gozdu in bi radi svojim sovrstnikom pokazali, da je narava najboljši učitelj. Vsi rojeni na istem otoku, ki je del Evropske unije, a z zelo različnimi pravicami.

Bilo je nekoč, ko so tu živeli Ciprčani. Eni so govoril grško in drugi turško. Živeli so skupaj in prišla je svoboda izpod kolonialnega jarma. Takrat so se začeli posamezni spori, domačijski boji za oblast, ki so bili sponzorirani s strani matične Grčije oz. Turčije. Leta 1983 je severni del otoka razglasil svojo avtonomijo, ki pa je v resnici nihče ne priznava.

Tabor v gozdu na ozemlju, ki je nikogaršnja last. Večer, ognjišče, pogovor. Na prvem stolu sedi fant, ki je rojen leta 1985 na otoku sredi morja. Njegovi starši so bili rojeni tu, govorili so turško. Ima možnost, da pridobi evropski potni list in ga ima. Lahko hodi v najboljše zasebne šole in se prej ali slej šola v Angliji. To namreč pomeni, da je skoraj gotovo rojen v dobrostoječi družini.

Poleg njega se sluti senca fanta, rojenega 1995. Prav v tem repu otoka. Njegova družina je na otok prišla v 70-ih letih, ko so tu potekali spori – oče in mati v želji po boljši prihodnosti za svoje otroke. Prišli so z vzhoda Turčije. Saj poznate tiste zgodbe o borcih za avtonomijo dežele, ki se razteza po skoraj vseh obstoječih državah v tej regiji. Ljudje z juga ga imajo za Turka, a on je v resnici Kurd. Na jug ne sme. Cel njegov svet je dobra tretjina otoka. No, lahko se odpravi v Turčijo, Sirijo ali Azerbajdžan, pa mogoče še kam. Lahko prevzame turško državljanstvo, a …

Še malce dlje kapitan, ki ima svojo ladjedelniško družbo. Starejši mož, ki je rojen v Turčiji, a se je na otok preselil, ker si želi svobodnejše vzgoje za svoje otroke. Na celini se stvari radikalno spreminjajo. S svojim denarjem štipendira posameznike, ki si želijo napredka. Kot mladenič je večkrat občudoval notranjost zapora. Ne sme na jug otoka, lahko pa potuje po svetu.

Družbo mu dela gospodična iz Irana, ki se je prvič napila z očetom pri 17 letih v Teheranu. V svetu, ki mu vladajo starci in kjer se ničesar ne sme početi.

Krog se ta večer zaključuje z glasbenikom, ki brenka na potolčeno kitaro in rad posluša zvoke narave. Bil je tudi na jugu otoka, ker je staroselec, a ga je tam pričakala skupina razboritih mladcev, ki so se ga lotili s kiji. Skoraj bi izkrvavel, saj so se kiju pridružili tudi noži.

Padla je noč in pogovor je zamrl. Zvezde so obsvetljevale gručo ljudi, ki bi zlahka prisluhnila besedam skrajnežev, poprijela za orožje in šla v odprti boj. Nekateri so tudi taki. A ti so že davno ugotovili, da je edina pot pogovor. Živijo na ozemlju, ki je na zemljevidu označeno kot Evropa, pa to ni. Je svet, ki ga vidimo skozi naše oči res tak?

V deželi, kjer je vse daleč od normalnosti, sem se vsak večer počutil normalno.

 

686 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.