Nasmejana obala, ki sanja o Evropi

Mesečna plača 30, letna šolnina 45 evrov

IMG_0367

 

Ducat otrok kot pokojnina

DSC_3463

Piše Teja Kete

 

Delati za mir v svetu in pomagati revnim, sta velikokrat izrabljena slogana manekenk ter gospodarstvenikov s skritimi nameni. Kakšna pa je lahko pot do miru? Deljenje hrane? Denarja? Mislim, da preko drznih, vztrajnih in proaktivnih posameznikov, ki delajo drobne spremembe, korak za korakom. Eden izmed njih je tudi Amir Crnojević, član Društva Za Otroke Sveta. 

 Amir Crnojević

Društvo Za Otroke Sveta, kdo ste, kaj vas povezuje, kakšno je vaše poslanstvo? Kako ste začeli?

Smo zelo povezana ekipa štirih pozitivnih prostovoljcev. Etka Čalasan Žerdoner je predsednica društva, Urša Rojnik Faal koordinatorka v Gambiji ter jaz, ki sem koordinator prostovoljcev v Sloveniji. Seveda je zelo pomemben člen tudi Musa Faal, predsednik lokalne organizacije Charity Pearl The Gambia. Povezuje nas želja, volja in moč pomagati ranljivim in revnim otrokom – jih izobraziti in zaščititi. Izobraževanje je temeljna človekova pravica. Vsak otrok na tem svetu ima pravico do nje. Ko bomo zagotovili, da imajo otroci dostop do temeljnih pravic, kakovostnega izobraževanja, ki izvira iz enakosti med spoloma, smo vplivali na možnost, ki vpliva na generacije za nami. Še vedno se preveč otrok na svetu ne izobražuje in vsak tak otrok ima sanje, ki lahko ostanejo neuresničljive oziroma nikoli realizirane. Izobrazba je najmočnejše orodje za premagovanje revščine!

Kakšni so vaši projekti?

Trenutno imamo v društvu Za Otroke Sveta tri projekte. Projekt Botrstva, projekt Potuj kot prostovoljec ter Mednarodni poletni tabor Gambija 2014.

Do sedaj se je v praksi pokazalo, da je direktna pomoč družinam z mesečnimi prispevki in letnimi šolninami najboljša rešitev za izboljšanje kvalitete življenja danes in v prihodnosti. Skozi projekt botrstva botri zagotovijo otrokom iz revnih družin stabilno in varno otroštvo, jim nudijo dostop do zdravstvenega varstva, hrane ter kvalitetnega izobraževanja.

S projektom botrstva želimo nuditi neposredno podporo najbolj pomoči potrebnim otrokom. Vsa sredstva so namenjena otrokom in njihovim družinam za potrebna oblačila, izobraževanje, hrano in medicinsko pomoč.

Program Potuj kot prostovoljec je nastal na podlagi dolgoletnih delovnih izkušenj na področju turizma, prostovoljnemu delu in življenju v tujini. Lahko se pohvalimo s pravo zakladnico preverjenih informacij, ki vam jih ponujamo iz prve roke. Destinacije, ki jih ponujamo, smo tudi obiskali, v posameznih državah tudi živeli, zato se še toliko bolj razlikujemo od klasičnih ponudnikov potovanj. Izkušnje in pridobljena znanja delimo z vsemi, ki želijo z nami potovati in se resnično potrudimo, da lahko najbolje preživite vaše potovanje z namenom.

Mednarodni poletni tabor v Gambiji bo potekal od 15. julija do predvidoma konec septembra. Program bo v sodelovanju z vrtcem Mo Beta pripravljen s strani dveh specialnih pedagoginj in koordinatorja prostovoljcev v Sloveniji, ki bodo tabor vodili prve štiri tedne. V nadaljevanju bomo s pomočjo prostovoljcev sledili pripravljenemu programu in učnemu načrtu.

Poletni tabor je namenjen vsem otrokom do šest let starosti, ki obiskujejo vrtec Mo Beta in tudi ostalim otrokom, ki nimajo te možnosti. Vsi otroci bodo prejeli en dnevni obrok in za njih bo tabor popolnoma brezplačen.

Kaj boste počeli? Peli, plesali in si spletali kitke?

Vse to in še več … Naš namen je, da otrokom pokažemo, da je nekomu mar za njih, da spoznajo, da je izobraževanje lahko zelo zabavno. Omogočiti jim želimo, da pod okriljem strokovno usposobljene ekipe in v ustvarjalnem vzdušju v majhnih skupinah sproščeno, skozi igro, pridobijo znanje, ki ga bodo še kako potrebovali za življenje in nadaljnje šolanje, premagajo strah in nadgradijo znanje angleščine, ki je v Gambiji uradni jezik

Zakaj ste izbrali Gambijo? Ste bolj ‘tople krvi’?

Uršo, soustanoviteljico društva Za Otroke Sveta je v Gambijo pripeljala ljubezen do Afrike in otrok in ne nazadnje tudi ljubezen do njenega moža. Otrokom je začela pomagati leta 2011, ko je ugotovila, da ljudje v Gambiji plačujejo šolnino za svoje otroke v znesku 45 evrov tudi na več obrokov. To jo je tako pretreslo, da je takoj plačala eno šolnino in nato objavila na facebooku, če bi se še kdo odločil za ta korak. V manj kot enem tednu se je odzvalo 20 ljudi, ki so plačali šolnino otroku v Gambiji in tako se je počasi nadaljevalo. Urši se je kmalu pridružila sedanja predsednica duštva Etka, najprej z donacijami za šolnine, nato kot botra. Odločili sta se, da ustanovita organizacijo in rodilo se je Društvo Za Otroke Sveta.

Gambija najbrž deli usodo večine afriškega kontinenta, torej vsakdanjo borbo za preživetje …
Več kot 60 odstotkov podeželskega prebivalstva živi v zelo slabih življenjskih pogojih. Etnična pripadnost in velikost vasi pri tem ne igrata večje vloge, revščina je značilnost cele države, je pa še bolj izrazita prav na podeželju. Na teh žariščih revščine živi tretjina podeželskih prebivalcev.

Vsako leto se v Gambiji soočajo s t.i. ‘hungry season’, v prevodu ‘lačno sezono’, dve do štirimesečno obdobje, ko so na vrhuncu deževne sezone (med julijem in septembrom) zaloge hrane po gospodinjstvih skromne ali že popolnoma izčrpane.

Mesečni prihodki posameznikov ne dosegajo niti 30 evrov, šolnina za enega otroka pa v povprečju stane 45 evrov na leto, tako da jo večina staršev plačuje v več mesečnih obrokih. Dnevni stroški prevoza, šolske malice, šolskih potrebščin in ostalih nujno potrebnih stvari, da bi otrok vsak dan obiskoval pouk, pa so za večino preveliko breme, zato še vedno preveč otrok ostaja doma. Odstotek nepismenosti je še vedno precej visok, največ je nepismenih žensk – družine se v večini primerov odločijo za šolanje dečkov, torej sinov.

IMG_0686

Kako bi skozi tvoje oči prikazal to zahodno-afriško državo? Kaj te je prevzelo, ko si prvič stopil na njihova vroča tla?

Gambija je majhna država, še manjša kot Slovenija. Tudi po številu prebivalcev smo si blizu. Pa vendar je precej drugačna od Slovenije. Predvsem ljudje. Gambijo imenujejo tudi nasmejana obala, predvsem zaradi sproščenih in nasmejanih ljudi, revščini navkljub. Gambijci so vedno pripravljeni pomagati, ponosni, če te lahko pogostijo, s tistim kar pač imajo. Najbolj me je prevzelo deljenje hrane in drugih dobrin nasploh. V vsaki hiši bodo vsak dan postregli s kosilom in povabili vsakega, ki je tisti čas na hišnem dvorišču. Če pa si gost, pa se nekdo tudi odreče hrani, samo zato, da te postrežejo. Še danes se mi zdi neverjetno, da človek zasluži manj kot 30 evrov na mesec, pa vendar bo s tabo delil tisto pest riža, kar je vse, kar ima.

Prevzelo pa me je tudi deljenje stroškov za najemnino in drugih stroškov. Nekateri živijo v ‘stanovanjih’ po več let praktično zastonj. Stroške plačuje tisti, ki dela, ostali pač ne, ker nimajo. Sam si kaj takega v Sloveniji ne znam predstavljati. Bistvo takšnega deljenja stroškov je, da nihče na ulici ne umira od lakote, je pa ogromno podhranjenih. Voda je problem predvsem na podeželju, elektrika pa praktično po celi državi.
Drugače pa so zanimiva še nasprotja. Bogati Afričani, ki so prav tako ‘slepi’ za revščino, zaposlujejo ljudi za zelo nizke plače. ‘Služkinjo’, oz. gospodinjo ima vsaka malce bolj premožna družina, saj ji na mesec plačajo manj, kot stane vreča riža.

Kar pa se narave tiče, so me najbolj prevzela ogromna afriška drevesa, ki ti vzamejo sapo. Gambija je precej zelena država. Drevesa so mogočna in polna okusnih sadežev, s katerimi se posladkajo prav vsi, tako mladi kot starejši.

Očarljiva je tudi njihova kultura, domača obrt in kilometri mirnih peščenih plaž, ki se uporabaljajo predvsem za piknike, igranje nogometa in razne športne treninge.
Gambijo, ki leži ob bregovih istoimenske reke, skoraj v celoti obkroža Senegal. Zakaj ima država tako obliko in kakšna je njena zgodovina?

Tako Gambijo kot tudi Senegal sta zaznamovala suženjstvo in izkoriščenje s strani Francozov in Britancev. Vpliv britanske kolonije se danes čuti predvsem v zakonih in uradnem jeziku, angleščini. Britanci so po Gambiji bolj malo zidali, zato prestolnica Banjul še danes zgleda kot ena malo večja vas. Francozi so prestolnico Senegala bistveno bolje uredili. Oblika Gambije je kot ena majhna angleško govoreča kača sredi frankofonskih držav.

Država sama nima izdatnejših mineralnih in naravnih virov, zato celotno gospodarstvo v večini temelji na kmetijstvu in živinoreji. Tretjo glavno vlogo v državi že igra turizem, ki se je začel razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z vidika kulturne dediščine ima Gambija visoko stopnjo etnične raznolikosti in ponuja široko paleto izkušenj za obiskovalce, atraktivne predstave … Ples in glasba sta zelo razvita in izrednega pomena. Pestra je lahko tudi kulinarična izkušnja, saj je gambijska ponudba hrane zelo raznolika in zanimiva. Tu je še vrsta zgodovinskih stavb, spomenikov in arheoloških območij, ki so že uvrščeni na seznam svetovne dediščine.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Kakšni so Gambijci? Kakšen je dan povprečnega moškega ali ženske?

Na to vprašanje je težko odgovoriti na splošno, saj so si Gambijci, tako kot mi, zelo različni. Če poskusim opisati neko splošno sliko, bi rekel, da so ženske v večini še vedno gospodinje, torej so doma; kuhajo, perejo, skrbijo za otroke. Moški pa hodijo delat, da lahko skrbijo za družine. Pri nekaterih družinah je tako, da samo ženske garajo za vsakdanji kruh, pri bolj izobraženih v služno hodita oba, samohranilke pa se seveda znajdejo po svojih močeh. Zaradi načina razmišljanja in kulture imajo pari še vedno veliko otrok, tudi do 12 in več. Verjamejo, da si na ta način zagotavljajo prihodnost, ker so otroci dolžni za njih skrbeti, predvsem najstarejši sinovi. Če se v družini rodijo samo deklice, bodo ženske toliko časa rojevale, dokler ne rodijo sina, saj jim sin zagotovi, da ostanejo v hiši po moževi smrti, dolžan pa je tudi poskrbeti za starše, ko odraste. Ženske opravljajo delo na poljih, prodajajo sadje, zelenjavo in ribe na tržnicah, perejo perilo, ali pa so gospodinje pri premožnejših družinah. Moški pa opravljajo vsa druga dela. Zaradi pomanjkljive oskrbe z elektriko so večinoma vsi doma, preden sonce zaide. Skupaj pojejo večerjo (ali pozno kosilo), nato ženske v ‘škafih’ umijejo otroke in jih dajo spat. Moški po navadi na ‘vogalih’ ulice klepetajo o nogometu in pijejo kitajski zeleni čaj Attaya.

Kako sprejemajo vašo pomoč? Kaj si mislijo o belcih, Evropejcih, Slovencih?

Vsake pomoči so izredno veseli, saj prejemajo denar direktno v roke, brez posrednikov. Take vrste pomoči ne poznajo, saj država nima urejene socialne zakonodaje. Samohranilke ne prejemajo nobene preživnine, če moški sam ne poskrbi za to. Z roba obupa smo spravili že kar nekaj družin, predvsem tistih, kjer so ženske ostale same zaradi ločitve ali smrti moža.

Mnenja o belcih so zelo različna. Pri nekaterih še vedno velja, da smo belci vredni več kot oni, spet drugi, s slabimi izkušnjami, menijo, da se belci preveč vtikamo v njihova življenja, jih skušamo spremeniti ali se okoristiti z njimi.

Evropo vidijo kot sanjsko deželo, kjer se denar zasluži na precej lažji način. Prav zato veliko Gambijcev prebegne v EU, kjer se potem skušajo znajti, najti delo, da bi lahko pošiljali denar svojim družinam. Pritisk na najstarejše sinove je precejšnji. Veliko moških tudi umre na poti, saj se podajajo po morju na zelo nevarna potovanja. Kljub našim prizadevanjem, da bi jim razložili, da v EU ni vse tako lepo, kot se sliši, jih ni mogoče ustaviti. Za vzornike imajo prijatelje, ki so že v EU in v Gambiji gradijo velike hiše in spreminjajo življenja svojim družinam.

O nas imajo v večini dobro mnenje, saj pomagamo več kot 200 otrokom, za kar so izredno hvaležni. Smo pa imeli tudi že primer, ko so ostali razočarani, predvsem zaradi ljudi, ki pridejo v Gambijo z denarjem misleč, da je povsod potrebno dokazovati, da je denar sveta vladar. Močne družinske vezi, kultura in vera, ne dopuščajo, da bi denar premagal to, kar so ljudje gradili skupaj zadnjih 20 let.

Nekatere projekte izvajate tudi za slovenske otroke. Ali je lažje pomagati v tujini kot doma?

Za slovenske otroke izvajamo projekte v sodelovanju s FINI Zavodom iz Radeč skozi projekt Pomahajmo v Svet, kjer se s pomočjo video aplikacije povezujemo z vrtci iz Slovenije in jim poskušamo prikazati, kakšne so razmere v Afriki in obratno.

Pomoč ne pozna meja, zato ne moremo reči, kje je lažje pomagati. Povsod človek lahko pomaga, če le ima sočutje do drugih. V zadnjih treh letih smo opazili, da so Slovenci pripravljeni pomagati in vedno bolj nam zaupajo, saj vidijo, da otroci in družine res obstajajo in dejansko prejemajo njihovo pomoč. Zaupanje je daleč najpomebnejše orodje za pridobivanje pomoči doma ali v tujini.

Tvoje besede in dejanja nagovarjajo … Kako lahko ostali sodelujemo in vam pomagamo (tudi brez financ)?

Otrokom v Gambiji lahko pomagate na različne načine. Denar rešuje veliko težkih življenjskih situacij po vsem svetu, vendar ne reši vseh problemov sveta, zato vam predstavljamo različne načine pomoči, ki jih potrebujemo za uresničevanje naših ciljev. Lahko nam pomagate tudi tako, da organizirate svoj dobrodelni dogodek, s katerim boste podprli delovanje našega društva ali točno določeno dobrodelno akcijo. Pomagate lahko tudi tako, da organizirate zbiralno akcijo šolskih potrebščin za naše otroke. Ena izmed oblik je lahko tudi organizacija potopisnega predavanja v vašem kraju! Vsaka pomoč je dobrodošla in radi bi, da ljudje vidijo, da lahko uživajo tudi tedaj, ko pomagajo. Društvo Za Otroke Sveta ljudem omogoča tako delo kot tudi spoznavanje države in načina življenja, tako da imajo definitivno vsi nekaj od tega.

 

3854 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.