Matjaž Zupančič: »V umetnosti je zgodba najkrajša razdaja med človekom in resnico.«

Resničnostni šov je simptom časa

matjaz4

»Ne tako dolgo nazaj je resničnostni šov deloval futuristično – tragičnost je v tem, da je postal relativno običajen.«

Ana-146

Piše Ana Zupan, študentka primerjalne književnosti in slovenistike. Ljubi šelestenje strani v knjigah, poezijo, glasbo ter ostalo umetnost, potovanja in čokolado. Piše pesmi, vodi različne prireditve, obožuje debate, rada spoznava nove ljudi in kulture ter si širi obzorja.

Končno se mi je ponudila priložnost povabiti na klepet enega najboljših slovenskih dramatikov. Že v gimnaziji me je fascinirala njegova drama Hodnik, kasneje pa še Vladimir, Razred in druge. Prebrala sem jo najmanj petkrat in vedno znova se vračam k vprašanjem, ki se mi porajajo ob branju. Pritegnejo te, in ko se enkrat začneš spraševati, ni poti nazaj.

Matjaž Zupančič je režiser, dramatik, pisatelj, profesor na AGRFT-ju, prejemnik številnih nagrad (med drugim petih Grumovih) in zanimiv sogovornik. Trenutno pripravlja predstavo Megla stoletja, ki bo premiero doživela decembra, končuje tekst in se pripravlja na spomladansko režijo v ljubljanski Drami. Še preden so resničnostni šovi postali popularni, je napisal izvrstno dramo Hodnik. Bralci opazujemo udeležence resničnostnega šova, a dogajanje, ki ga spremljamo, se odvija na hodniku. Zdi se, da tam ni kamer, zato udeležencem ni treba igrati vlog, ki so všečne občinstvu. Max je zastopnik korporacije, ki vse organizira, stric iz ozadja, ki usmerja in vodi, podtika, zbuja dvome. Matjaž zanj pravi, da je novodobni Mefisto, zapeljivec, zvodnik, mag resničnostnega dogajanja. Udeleženci izpadajo, odhajajo, ko se na koncu zaradi prevelikega pritiska zgodi umor. Drama postavlja vrsto vprašanj o identiteti, o tem, koga igramo, o resnici, kapitalistični družbi … zato sem jo uporabila kot izhodišče za najin intervju.

Začela bom bolj splošno. Kaj je pri pisanju in gledališču tako privlačnega?

Od kar vem zase, me je gledališče zanimalo. V njem sem našel medij za svoj dialog s svetom, s časom, v katerem živim. Če je v religijah molitev dialog človeka z bogom, potem gre v umetnosti za dialog človeka s samim seboj. Da se hkrati ukvarjam s pisanjem in z gledališčem, ni samoumevno, v pisanje dramatike sem prišel skozi gledališče. Najprej sem bil gledališki režiser, kasneje sem začel pisati. To sta dva različna procesa. Če je režiranje zelo dinamično in komunikativno delo, kjer je v ospredju tudi animacija, je pisanje relativno samotna stvar. Težko hkrati delaš eno in drugo.

Kako subjektivno oziroma objektivno je dojemanje umetnosti?

Vsaka umetnost, sploh pa umetnost, ki je kaj vredna, je vedno radikalno subjektivna, hkrati pa je na nek način tudi objektivna. Vedno se naslavlja in primerja z nečim, kar je že bilo ustvarjeno. George B. Shaw je na novinarsko vprašanje odgovoril: »Seveda sem velik, saj stojim na Shakespearjevih ramenih.« Če izgubimo moment objektivnosti, potem se primerjamo samo še s samim seboj in umetnost izgubi nek volumen, tehtnost in vrednost. To seveda ne pomeni, da ni vsako umetniško ustvarjanje ali doživljanje nekaj radikalno osebnega in subjektivnega. Te stvari se povezujejo.

matjaz

Drama Hodnik se konča z umorom, resničnostni šov pa se nadaljuje. Koliko je danes vredno človeško življenje?

Bojim se, da vedno manj. Hodnik sem pisal v času, ko resničnostnih šovov še ni bilo oziroma so bili še v zametku. Takrat je ta igra delovala precej futuristično, tragičnost pa je v tem, da je postala relativno običajna. Že takrat me je resničnostni šov zanimal kot neke vrste simptom časa. Drama se dogaja na hodniku, kjer na videz ni kamer. Nek prostor, kamor se ljudje lahko na videz umaknejo pred neprestano presijo pogleda kamere, velikega brata. Vprašanje je v tem, koga igram, ko kamere ugasnejo? Če sem vedno v poziciji, da igram sebe – kdo sploh sem jaz, ko pogled drugega izgine?

Max, predstavnik korporacije, v gledalcu zbudi dvom, ali se je umor zares zgodil. Je danes sploh še pomembno, kaj je res? Kako pomembna je resnica?

Resnica je zelo pomembna, je pa seveda lahko ambivalentna. Čehov je napisal, da je resnica veliko bolj učinkovita, srhljiva, prepričljiva, če jo gledalec začuti sam, kot pa če mu jo prinesete na pladnju.

Vprašanje pa je, kaj sploh je resnica. Če se pogovarjava o področju umetnosti, je v umetnosti zgodba najkrajša razdalja med človekom in resnico. Resnico lahko poveš v eseju, v znanstveni ekspertizi, na predavanju in še na mnoge druge načine. V umetnosti pa za to potrebuješ zgodbo. Zgodba pa ni samo dolg literarni traktat, v gledališču je lahko zgodba tudi kozarec vode, ki pade z mize.

Liki imajo sami občutek, da igrajo po vnaprej napisanem scenariju. Korporacija manipulira z akterji in z gledalci. Si identiteto res oblikujemo sami, ali je to najbolje prodajana laž?

Vprašanje identitete je zelo pomembno, da ne rečem ključno, a je nekaj, kar ni dano vedno in za zmeraj. Zdi se mi, da človekovo identiteto vedno bolj oblikujejo stvari, na katere človek nima več vpliva. Že ta era ali obdobje medijev in virtualne resničnosti, kjer se začne virtualno prekrivati z realnim … nekaj na videz virtualnega ima lahko zelo krvave posledice v realnem.  Vprašanje človekove identitete je zelo odprto. Časi pa se spreminjajo. Če gremo v zgodovino, bi našli druge momente, vzvode, ki so delovali na oblikovanje identitete.

 

Cel intervju lahko preberete v tiskani izdaji Replike, ki jo dobite pri vseh prodajalcih časopisov.

4152 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.