Lukas Zuschlag, baletnik: Plesati moraš z dušo in telesom

LukasZuschlag2_fotoDarjaŠtravsTisu   Foto Darja Štraus Tisu

 

AnaZupan1

PišAna Zupan, študentka primerjalne književnosti in slovenistike. Ljubi šelestenje strani v knjigah, poezijo, glasbo ter ostalo umetnost, potovanja in čokolado. Piše pesmi, vodi različne prireditve, obožuje debate, rada spoznava nove ljudi in kulture ter si širi obzorja.

Balet: med športom in umetnostjo

LukasZuschlag5

Lukas Zuschlag je baletnik v ljubljanski Operi. Dela tudi kot model, nastopal je že v dramski predstavi, rad potuje, dobro jé in obožuje svoj poklic. Doma ima set ličil – zna se celo naličiti. Tako je, če si zaposlen v operi, kjer ti prvi dan podarijo ličila in se včasih za predstavo naličiš sam. Pri 19-ih letih je v Slovenijo prišel iz Celovca, v Ljubljani živi in dela že skoraj deset let.

Dobila sva se v bližini Opere. Že po telefonu je deloval prijazno, a nekje na robu svojih misli sem še vedno imela klasična stereotipa o Avstrijcih in baletnikih: hladni in nekoliko zagledani vase. Lukas je oba stereotipa postavil na laž. Je odprt, zgovoren, dostopen in prijeten sogovornik. O baletu je govoril z energijo, ki me je prepričala. Takoj vidiš, da v baletu uživa in pleše s srcem.

Zanimalo me je, kaj čuti o svojem poklicu in zakaj si ga je izbral. Biti baletnik je poklic, stereotipno bolj značilen za ženske, hkrati pa je tudi umetnost, kjer ni besed in mora plesalec vse povedati z gibom in očarati publiko s svojim telesom.

LukasZuschlag4_fotoDarjaŠtravsTisu

Lucas, povej mi za uvod nekaj o sebi …

Razen tega, da sem baletnik, mislim, da sem precej normalen. Če sem baletnik, še ne pomeni, da živim zaradi tega povsem drugačno življenje. To ne pomeni, da pridem domov, poslušam klasično glasbo in nič ne delam, grem spat zgodaj in jem samo zelo zdravo, pa nič ne žuram. Seveda se moram paziti, če je naporno v službi, če imamo veliko predstav. Logično, da potem ne moreš žurati. Toda vse ostalo pa ni nič posebnega. Uživam v življenju. Če je dober žur, grem žurat. Rad potujem, dobro jem. Sem iz Celovca, ki je zelo blizu, zato grem pogosto domov. Živimo ob jezeru, kjer je zelo lepo. ‘Fajn’ mi je, da imam dom tukaj in v Avstriji.

LukasZuschlag3_fotoDarjaŠtravsTisu_arhivSNG

Zakaj balet? Si imel zaradi stereotipa, da je to ‘za ženske’, kdaj težave?

Plesati sem začel že zelo zgodaj. Doma imamo videoposnetke, na katerih že pri dveh, treh letih plešem z mamo. Vedno sem si želel plesati. Pri šestih letih sem začel hodit v baletno šolo, tako, za hobi, pri 15-ih pa sem se odločil, da bom začel bolj resno in tako sem imel treninge šestkrat na teden. Ni bilo vedno lahko. Sem s podeželja, kjer velja balet za nekaj zelo eksotičnega. Eni sploh niso razumeli, mislili so, da si moram ”dat roza obleko gor in tam neki skakat naokol”. In včasih so se iz tega tudi ‘hecali’. Ko gledam nazaj, včasih ni bilo lahko, ampak nikomur ne zamerim …niso vedeli, kaj balet je, niso vedeli, da je zelo zahteven, tako kot šport, da moraš res veliko trenirati. In ker sem vedno vedel, kaj hočem in sem pri tem vedno ostal, me je to naredilo močnejšega, izoblikovalo je moj karakter. Ker če nekaj hočem, me ne zanima, kaj si mislijo drugi, pa četudi se nekomu zdi, da je to nekaj neumnega ali čudnega. Mene drugi niso več zanimali, vedno sem šel za tem, kar je bilo pomembno meni.

Si kdaj razmišljal o še kakšnem drugem poklicu?

Ker so vsi v moji družini učitelji, sem razmišljal tudi o tem poklicu – bilo je logično. Navajen sem bil, da so imeli starši počitnice skupaj z mano. Mi je pa bila všeč tudi latinščina, tako da sem razmišljal o medicini ali pravu. Ampak zanju nisem imel take strasti kot za ples. V gimnaziji sem imel vsa leta same petke in starši so rekli, naj grem nekaj študirat. Sicer so me pri vsem vedno podpirali, ampak si tudi oni niso mogli predstavljati, da bi bil plesalec poklicno. Zdaj so zelo veseli in ponosni.

Kako bi opisal balet in nekoga navdušil zanj?

Balet je zelo težka stvar. Kljub temu, da je tako zahteven kot šport, je tudi umetnost. Ne gre samo za to, kako visoko skačeš in koliko piruet lahko narediš, ampak mora to tudi lepo izgledati. Ta kombinacija je zelo težka. Ko pa enkrat prideš do točke, ko že imaš osvojeno tehniko, in ti gre, pa je super občutek. In potem se splačajo vsi ti treningi.

Čutiš balet bolj kot umetnost ali kot šport? Kot kaj ti je bližje?

To je zelo zanimiva kombinacija obojega. Balet mi je blizu, ker ne morem brez njega. Kako bi rekel … ni mi zanimivo, če plesalec zelo lepo pleše, če ima vse dispozicije, vse skoke, dolge linije … a nima duše. To mi je bolj pomembno. Tega, da ima nekdo oboje na zelo visokem nivoju, je zelo malo. Nič ne moreš, četudi si tega zelo želiš, pa nič ne znaš. Sočasno pa, meni osebno, ni všeč, če je plesalec zelo dober, ampak tega nima v sebi.

Zdi se mi, da to gledalci začutimo. Lažje oprostimo napako, če se vidi, da nekdo dela z veseljem in z dušo.

Ja. In ko začneš študirati vlogo, jo začneš bolj iz športnega vidika, osvojiti moraš najprej korake, potem pa jih nadgraditi. Eni ves čas delajo zgolj na tehniki, tisto več pa hočejo dodati šele na odru. Morda to nekateri lahko naredijo, sam pa menim, da moraš začeti že prej, da na koncu skupaj izgleda zares dobro.

Ali v baletu izraziš le avtorja nekega dela, koreografije … ali lahko skozi lik in gibe, ki jih izvedeš, izraziš sebe?

To je odvisno od predstave. Tudi od tega, ali pride koreograf z že izdelano koreografijo, ali pa pride nekdo, ki naredi koreografijo na tebi. To je čisto nekaj drugega. So koreografije, ki imajo zelo strog okvir, in potem moraš znotraj tega najti svoj izraz. To je ena od stvari, ki naredi plesalca zares dobrega. Da znaš povsod najti prostor, da lahko potem dodaš še nekaj svojega.

Kako odsotnost besede nadomestiš z gibom? Kako misel, čustvo preliješ v gib?

Spet je odvisno od predstave … Če je to balet z zgodbo, imaš določene geste, ki vedno pokažejo isto stvar.

Geste, ki vedno pokažejo veselje, žalost?

Ja. Predstaviti gledalcu občutek pa je bistveno težje. Denimo, da bi šel sam v dvorano in si ‘spustil musko’, ki ‘paše’ zraven občutka. Potem bi verjetno začel plesati in bi ‘padel noter’. To je zelo zanimiv proces, včasih kar začnem plesati in improvizirati in to posnamem. Če to delaš nekaj časa, je kot mantra, padeš v čisto drugi film. Presenečen si, kaj si naredil, sploh ne moreš verjeti – če si daš v glavo določeno emocijo, pridejo ven zelo zanimive stvari. Sicer tega ne bodo vsi dojemali enako, vendar je pri bolj modernih predstavah zanimivo ravno to, da ima lahko vsak svojo interpretacijo. Da imaš kot baletnik nekaj prostora, da lahko narediš drugače.

Se kdaj pri plesu počutiš omejenega?

Seveda, absolutno. Ene predstave so ti bolj všeč, druge pač ne in bi sam mogoče drugače naredil. In konec koncev je to tvoja služba – da narediš vse tako, kot je treba, pa še z dodano vrednostjo. Se pa zgodi, da se v vlogi ne počutiš čisto sto odstotnega.

Bi kdaj dodal besedo? Bi na odru plesal in govoril?

Sem že. To je potem dvojni paket. Igral sem že v dramski predstavi, enkrat pa sem plesal in govoril.  Ko sem samo govoril, mi je bilo zelo čudno, saj sem navajen, da govorim s telesom. Ko sem dobil tekst in sem samo sedel in govoril, sem imel občutek, da naredim premalo, da bi moral še kaj dodati. Ko sem spoznal celoto, sem ugotovil, da niti ni potrebno. Ko pa sem sočasno plesal in govoril, je bilo zelo zanimivo, menim, da tudi najtežje.

V Slovenijo si prišel zelo mlad. Kako to, da si se odločil zanjo?

V Slovenijo sem prišel oktobra 2004. Moj učitelj v Avstriji je bil Slovenec, Marjan Krulanović. Plesal je v Ljubljani in Celovcu, kjer je potem ostal in odprl šolo. Bil je sodelavec Darinke L. Simčič, ki je takrat v Ljubljani vodila balet. Namignil ji je, da ima v šoli enega fanta, ki si ga velja ogledati. In je prišla na našo predstavo, me videla in povabila k sodelovanju. Tako sem že med šolanjem malo sodeloval z ljubljansko opero. Dogovorila sva se, da pridem v Ljubljano, ko končam šolo. In sem prišel. Računal sem na leto ali dve, pa se je  vse razvilo zelo hitro in kmalu sem začel dobivati solistične vloge. Bilo mi je ‘fajn’ in sem kar ostal!

Je bilo drugo jezikovno okolje velika težava?

Na začetku mi je bilo težko tudi zato, ker sem šel prvič od doma. Ampak to bi mi bilo povsod. Moraš se navaditi. Zdi se mi, da Slovenci zelo dobro znate tuje jezike, tudi ker filmi niso sinhronizirani. Na začetku so se vsi trudili, da bi zaradi mene ‘v klapi’ govorili angleško, ampak čez čas so pozabili in govorili naprej v slovenščini. Mi je bilo kar ‘mal bedno’ tedaj in tudi zato sem se odločil naučiti jezika.

Se je bilo slovenščine težko naučiti?

Noro težko! V bistvu sem se je naučil skozi pogovor – od takrat naprej, ko ljudje z mano niso več govorili v angleščini in sem se pač moral potruditi. Potem je šlo zelo hitro. Gre tudi za neko vrsto spoštovanja, če živiš nekje drugje, da se naučiš jezika.

V katerem jeziku pa misliš, čutiš?

V nemščini. Ampak ‘šinfam’ pa v slovenščini.

Ne, resno?

No, ne vedno. Zagotovo pa v avtu, ko nekdo pred tabo naredi napako – očitno imaš občutek, da govoriš z njim.

Ali čutiš razlike med besedami, ki sicer označujejo isto stvar?

Sem opazil, ja. Ampak se mi je o določenih stvareh lažje pogovarjati v angleščini. Recimo emocionalne stvari. Včasih mi je nekaj celo lažje povedati v tujem jeziku, kot pa v nemščini. Verjetno zato, ker mi v mojem jeziku pomeni nekaj več.

Mogoče s tem vzpostaviš tudi neko distanco …

Ja, to je zelo zanimivo.

Še vprašanje za konec. Kaj boš počel v prihodnjih mesecih?

Rad bi čim več plesal, zelo se veselim sodobnih predstav, zraven pa bom tudi učil. Začel sem že lansko poletje na Plesnem poletju, pri Viba filmu in v Avstriji. Poletje si hočem vzeti zase, za ‘izklop’ in potovanje. Pogovarjam se tudi za zelo zanimiv projekt v Avstriji, ampak smo še v začetni fazi, zato o tem kdaj drugič.

 

2526 Total Views 3 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.