Domen Uršič: ‘Mlado’ delo

Učitelj, raziskovalec, uradnica, inženir – različne strani istega kruha

Foto Nace Kranjc

DomenUrsic1

Piše Domen Uršič,profesor slovenščine in sociologije, zaposlen v Slovenskem etnografskem muzeju, tabornik, predvsem pa pravljičar na odru in pred njim. Nekje vmes tudi fanatični idealist, ki se trudi čuditi in ujeti tiste drobne stvari, ki so tu in jih neupravičeno puščamo za seboj.

Nekoč, nekje pred davnimi časi so mi dejali  »…uči se, da bo tvoj kruh mehkejši od našega!« Sedel sem na avtobus in se odpeljal v mesto, da bi to resničnost spoznal. Ni bilo slabo. Če je zmanjkalo denarja, sem šel premikat omare prek študentskega servisa, če sem bil lačen, sem šel jest na bon. Potem pa je nenadoma zmanjkalo statusa in moje roke so bile nekonkurenčne, moja izobrazba ‘previsoka’. Ne le sam, celotna generacija, ki so ji umetno podaljševali mladost, se je znašla pred tem dejstvom. A daleč od tega, da bi obupala. Pripovedoval vam bom zgodbe učitelja, raziskovalca, uradnice, inženirja.

Mlad učitelj se je znašel na trgu dela. Začetek ne bi smel biti težak. Prošnje so prihajale nazaj brez odgovorov, minevali so meseci. Leta truda in učenja so bila nenadoma nepomembna. Zaprosil je za polletno brezplačno prakso. Pogojno jo je dobil leto po zaključku študija, brez možnosti pridobitve pogodbe o delu. Leto in pol, brez resnega zaslužka, razen tistih nekaj ur tedensko na sivem trgu, kjer je dosegal konkurenčno ceno s študenti. Zaslužek je bil minimalen, brez kakršnega koli dodatka.

Končno delo za polovičen čas z razdeljenim urnikom, jutranje dežurstvo in popoldansko varstvo, pa vmes par uric. Število preživetih ur na šoli je bilo večje kot tisto starejših kolegov. Zaslužek trikrat manjši. Pa saj – začetek je težak in je treba potrpeti. Dobil je polno delo na dveh šolah, ki sta oddaljeni 40 km. Del dneva na eni, del na drugi, brez možnosti napredovanja. Pogodba za določen čas. Minila so leta. Nima možnosti za nakup stanovanja, ‘na srečo’ živi doma, ne razmišlja še o družini, a rad dela in poučuje. V njem pa se nabira jeza in počasi postaja otopel, zelo počasi. Težko je načrtovati, če ne veš, kaj bo jutri, a išče druge poti .

Kot mladi raziskovalec je bil sprejet v raziskovalni inštitut, ki se ga hvali po časopisih kot enega najbolj inovativnih v deželi. Bil je raziskovalec po duši in bil je vesel, ko je dobil prvo plačo in spoznal, kakšne pravice sploh ima. Dodatki, ki jih prek ‘študenta’ ni poznal, in varstvo, ki ga tam ni bilo. Mirno se je posvetil razvoju inovativnih idej v gospodarstvu. Nenadoma je spoznal, da je obravnavan le kot nekdo, ki bo svojim ‘mentorjem’ prinesel dodatne dobičke. A rad je delal, to ga je veselilo, rad je zaključeval stvari. Nabiral si je nadure, ki jih je pogojno lahko uporabil, če ni bilo ravno nujnega zaključevanja projektov. Slednje se je redno dogajalo. Dokončal je svoje delo in za eno od silvestrovanj izvedel, da ga zdaj ne potrebujejo več. Njegovi izumi so ostali tam. Ni obupal, nasmehnil se je in odšel – drugam. Nima še stanovanja, razmišlja o prihodnosti, a ni več mlad.

Opravljala je veliko različnih del v javnem in zasebnem sektorju. Ni se bala prijeti za nobeno delo, a največkrat je ostala praznih rok. Plačila so zamujala, a si je upala začeti družino. Povsod je nabirala delovne ure, se trudila, saj ji je, tako kot obema prej opisanima, zelo pomembna osebna čast. Ni hotela ostati na mestu. Dobila je delo ‘uradnice’ na mestu upokojene delavke. Seveda za nižjo izobrazbo in temu primerno plačo, čeprav ima zaključeno fakulteto. A reden dohodek je tudi nekaj vreden. Ne bo napredovala, nima redne pogodbe o delu. Včasih ji popoldan uspe še kaj dodatno zaslužiti, čeravno ni dežurna, ker si starejši kolegi zaslužijo več ‘počitka’. A se ne boji in vztraja.

Študiral je nekaj povsem drugega, a se je odločil za zasebno družbo, ki nudi inovativne rešitve za ‘pametna’ stanovanja. Kontrola zraka, vlage in trajnostne rabe energentov. Premajhni so, da bi se lahko kosali z velikimi, a dovolj drugačni, da jih poznajo. Začetki so bili obetavni. Bili so podizvajalci uglednih družb, a na koncu ostali dolgih nosov. Niso se ustrašili, delajo naprej in razvijajo vsebine. Omejili so se na manjše projekte, kjer je plačilo zanesljivo, pa še tu se včasih opečejo. Ure, ki jih preživi na delovnem mestu, gredo v tisoče. Plača ni bajna, a upa, da uspe preboj.

Resničnost, ki je sledila zaključku študija, je bila zelo drugačna od tega, kar smo pričakovali. Pripovedovali so nam o pravični družbi, kjer si s trdim delom in vztrajnostjo odpiraš poti. A tvoje sledi odloča sreča. Navdušenje nad tem, kako boš spreminjal svet, se ohladi, ko zvečer sediš za mizo in premlevaš, če je smiselno razmišljati o prihodnosti. Dnevi so prekratki, rad bi se dokazal. Ob mraku greš, v temi se vračaš, ne glede na letni čas. S tem ne bi bilo nič narobe, če vmes ne bi minila leta in ne bi v svojem zasebnem življenju še vedno stal na istem mestu z istimi vprašanji:

  • Zakaj so tisti pred menoj imeli možnost napredovanja?
  • Zakaj so imeli možnost nakupa stanovanja?
  • Zakaj so imeli možnost preživljanja prostega časa v popoldnevih?
  • Zakaj so lahko šli z družino na morje?
  • Zakaj imajo enake pokojnine kot je moja plača?
  • Kam je šla moja mladost?

Ni razlike ne v javnem in ne zasebnem sektorju. Resno bo potrebno sesti in skleniti nove družbene dogovore, kam želimo, da gre naša družba. Se bomo med generacijami gledali s sovražnimi očmi, bomo pustili, da mlade prevzame otopelost?

Nekoč je pesnica Neža Maurer povedala besede, ki še kako krepko držijo: »Po vojni so bili hudi časi, a nam mladim so rekli, da naj gremo v šole, ker nas potrebujejo. Učili smo se, bili smo lačni, a nekdo nas je potreboval. Danes jih nihče ne potrebuje. No, navdajajo jih s takim občutkom. Kaj je huje?«

 

 

1361 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.