Čedahuči – ‘Barvani kamni’ se že kotalijo po glasbeni sceni

skupina Čedahuči Foto Jana Šnuderl

ksenjaStrozic

Piše Ksenja Strožič, študentka novinarstva. Zanimajo jo ljudje, njihove zgodbe in cel spekter kultur, ki obstaja. Obožuje glasbo, film in gledališče, njeno največje veselje pa sta ples in zborovsko petje. Najboljši umik od sveta, je pobeg v naravo. 

Z ‘množicanjem’ do nove plošče?

Čedahuči so mlada glasbena skupina,ki jo trenutno sestavlja osem perspektivnih mladih glasbenikov. V preteklem letu smo jih lahko slišali na katerem od koncertov Gala Gjurina s simfoniki Cantabile po Sloveniji. Sama sem jih ujela v Žalcu, kjer so me navdušili z nežnimi melodijami, ki ti resnično sežejo do srca, ter s pristnim in iskrenim nastopom. Svoje pesmi obogatijo z uporabo različnih inštrumentov, od kitare, klaviatur, bobnov vse do klavirske harmonike, kontrabasa, trobente in violine. V pesmih prevladuje glas Blaža Učakarja, ki ga spremljata vokala Katje Kern in Matjaža Jakina.

Klepetala sem s simpatičnima Blažem Učakarjem (vokal, kitara) in Matjažem Jakinom (vokal, kitara, trobenta). Skozi odgovore sta mi predstavila skupino in svoj zrel pogled na trenutno stanje glasbe in sveta. Domneva, da gre za glasbenika, predana glasbi in ustvarjanju, se je več kot le potrdila.

cedahuci1

Skupina deluje šele dobro leto. Kako je prišlo do nastanka? 

Blaž: Ja, uradno je skupina nastala januarja 2013, neuradno pa že prej. Z Matjažem sva skupaj igrala že od sedmega razreda naprej, tako da je bend nastal takrat, samo da tega še nismo vedeli (smeh).

Nadeli ste si nenavadno ime …

Blaž: Na začetku smo se ogrevali za ime Geronimo, tako kot je naslov komada na plošči.

Matjaž: Potem se je pojavila ideja za Čedahuči in obveljala.

Kaj sama beseda sploh pomeni?

Blaž: V tej obliki, kot je zapisana, ne pomeni nič, je čisto nova beseda. Drugače pa je iz pesmi, ki govori o ameriški reki Chattahoochee. Glasbena skupina Bahamas, ki jo vsi spoštujemo in veliko poslušamo, je naredila akustično priredbo komada Chattahoochee, ki ga v originalu izvaja Alan Jackson. Ko smo ta komad igrali na vajah, je bila vedno pozitivna energija, zato ni bilo dvoma okoli tega.

Matjaž: Če ti nekdo reče Čedahuči, se začneš smejati. Sliši se kot nekaj dobrega in to nam je bilo všeč.

Blaž: Odkrili smo tudi, da je to indijansko ime, v pomenu ‘barvani kamni’. To nam je bilo potem dosti bližje, zato ker …

Matjaž: … radi barvamo kamne (smeh)!

Blaž: Ne, takrat je bila zelo indijanska energija v bendu, naredili smo komad Geronimo, vse je bilo primarno, ti občutki ko igraš, tako, da nam je bilo zelo všeč, da ima tudi ime tak pridih.

Kako je prišlo do sodelovanja z Galom Gjurinom?

Matjaž: Gal Gjurin nam je dal prve bobne, ko smo še v osnovni šoli igrali v punk rock bendu. Poznamo se že od nekdaj.

Blaž: Ko smo s to punk rock skupino naredili prvi malo bolj resen komad, smo ga šli pokazat Galu, če je sploh dovolj dober. Takrat smo se hoteli prijaviti na nek glasbeni natečaj. Gal je bil navdušen, povabil nas je v svoj studio, da bi komad tudi posneli. Ko smo prvič prišli k njemu, smo bili zelo bedni (smeh), ampak nam je vseeno pomagal, da smo posneli ta komad.

Kakšni so vaši načrti za leto 2014? Slišala sem, da pripravljate novo ploščo z naslovom Severnica in da se odpravljate na turnejo po Sloveniji. Drži? 

Matjaž: Drži v naših glavah, ni pa še organizirano. Ampak bo, turneja in plošča bosta, to je trenutno vse, kar delamo, in vse, na kar mislimo.

Blaž: Naredili bomo ‘crowdfunding’ projekt, kar pomeni, da bomo poskušali s pomočjo ljudi zbrati denar za fizično izdajo CD-ja. Glasba bo zastonj na internetu, tako kot je bila do sedaj, mi pa bomo poskusili s prednaročili CD-ja financirati fizično izdajo. Ploščo Severnica bomo izdali nekje v začetku marca, hkrati pa se bo začela turneja po Sloveniji.

Včasih se zdi, da je v Sloveniji lahko čisto vsak pevec, glasbenik. Kaj pa vi mislite o tem? Kakšna je vaša pot prebijanja na slovensko glasbeno sceno?

Matjaž: Nikoli nismo imeli takšnega pristopa, da bi morali priti na kakršno koli sceno. Mi preprosto delamo ‘musko’, kdo ve, kam nas bo to pripeljalo … Zares se ne ukvarjamo s tem, kje smo mi na sceni in kako nas drugi vidijo. Glasbene scene, kamor bi si na vsak način želel priti, ni. Ustvarjati poskušamo avtorsko glasbo, gradimo pa iz nule.

Blaž: Hitra pot do uspeha je lahko hitra pot do zatona …

Matjaž: Mediji te lahko hitro nekam izstrelijo, ko pa ne boš več zanimiv, je konec. Če pa delaš nekaj, za čimer res stojiš, je dolgoročno to veliko bolj vzdržno.

Uživati v glasbi, ki jo ustvarjate, pa želite predati ljudem tudi globlje sporočilo?

Matjaž: Naš cilj je res samo glasba. Seveda hočeš, da čim več ljudi sliši tvojo glasbo, toda vedno bo pa v ospredju samo glasba.

Da bi z glasbo ustvarjali velike dobičke, torej ni vaše izhodišče?

Blaž: Mislim, da bi prej opustili projekt, kot pa da bi vodilo postal denar.

Matjaž: Priti moramo do te točke, da bomo služili z glasbo, ki jo res radi delamo, ne pa da jo prilagajamo, da bi se najbolje prodajala. To je ta temeljna razlika, kako eni pristopajo k glasbi in kako drugi.

Se čez 20 let vidite kot skupina, ki je zares uspela in z lahkoto napolni dvorano?

Matjaž: Uf, ne vem, v neki obliki bomo zagotovo igrali.

Blaž: Za obdobje 20-ih let si želim, da bi si uspeli pridobiti publiko, s katero bi lahko soustvarjali kulturni prostor. Druga želja je, da bi vmes prišlo do čim več zanimivih sodelovanj.

Nastopili ste na Hrvaškem, v Zagrebu. 

Blaž: Ja, imeli smo zelo lepo sodelovanje z mlado kantavtorico Ireno Žilić. Na koncertu v Ljubljani je bila naša gostja, naslednji teden pa smo mi igrali v Zagrebu.

So vas ljudje tam dobro sprejeli?

Blaž: Super! Na odru smo se z njimi pogovarjali v slovenščini, tudi vsi komadi so v slovenščini, Irena pa je z nami odpela komad Ljubo doma, tako da je bilo zelo simpatično. Po koncertu je prišla neka gospa in mi stisnila roko, češ da že dolgo ni slišala tako iskrenega nastopa in da ji je zelo všeč, da pojemo v svojem jeziku, ker tam malokrat slišijo slovenske komade.

Zdi se, da smo v glasbenem smislu ustvarili že skoraj vse, kar je možno. Kaj lahko še sledi?

Blaž: Pri glasbi je tako kot v umetnosti nasploh. Ni več jasne smeri, ni enega žanra, ki bi prevladal, razen ameriškega popa, ki pa ima za seboj kapital. Ne moreš danes nečesa povedati na način iz 70. let, saj se hkrati dogaja toliko stvari – od norih simfoničnih projektov do minimalizma v smislu ambientalne glasbe, že samo jazz se dogaja v več različnih zvrsteh hkrati. Pred kratkim sem gledal zanimiv posnetek iz 1973, v katerem je Leonard Bernstein razlagal, da je prihodnost glasbe v eklekticizmu. Gre za prepletanje oz. bogatenje glasbe z uporabo motivov iz različnih glasbenih smeri in različnih obdobij. Mislim, da to drži še danes.

Matjaž: Ni več jasnih meja, kaj je pravilno in kaj ne. Delaš, kar ti je všeč, s katerimi koli inštrumenti. Vedno nastaja nekaj novega. Kako se to imenuje, je pa druga stvar. Ne rabiš veliko, da narediš nekaj novega in zanimivega. Pričakovanja ljudi pa lahko zelo omejujejo.

Imata mogoče kakšno sporočilo za bralce Replike?

Blaž: Najprej, Gal in Severa Gjurin, Andraž Gartner – Canegatto in Čedahuči tvorimo diskografsko hišo HAD, ki jo je pred kratkim ustanovil Gal. Trudimo se za lastno samostojnost, želimo si direktnega stika z ljudmi, brez posrednikov. Trdo delamo in si hkrati želimo, da čim več ljudi prepozna kvalitetno slovensko glasbeno produkcijo in da nas pri tem podprejo. Druga stvar, plošča Severnica, ki prihaja, bo vsebovala zgodbe o odhajanju. Severnica je v vlogi zvezde, ki kaže pot do boljšega življenja. Veliko naših znancev, prijateljev odhaja v tujino v službe, na prakse ali pa se preselijo. Zdi se nam zanimiva tema! Vsi smo bili na praksah v tujini in vsi soglašamo, da je bila to super izkušnja, da smo se veliko naučili, ampak se v domačem okolju bolje počutimo, čeprav ni vse tako, kot bi moralo biti. Na nas mladih je, da si ustvarimo svet, v katerem želimo biti, zato potrebujemo veliko pozitivne energije in kritičnega gledanja na to, kar so ustvarili naši starši, da poskušamo narediti svet, v katerem bi radi živeli in katerega bodo potem morali naši otroci spet spremeniti, da se bodo v njem sami dobro počutili. Mislim, da je to naravna pot, ki trenutno ne funkcionira. Mladina se mora zbuditi. Ne samo skozi pritoževanje, ampak skozi pozitivno razmišljanje in ustvarjanje. Treba je delati, ne rušiti tega sveta, raje zgradimo novega!
 

1889 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.