Boris A. Novak: ‘Antisocialistična’ poezija v delovni brigadi

Mladost je norost – spomini znanih osebnosti na mlada leta

BorisANovak1

Piše Ana Zupan

AnaZupan1

Boris A. Novak je uspešen in priznan pesnik, prevajalec, esejist in literarni teoretik, ki je decembra praznoval šestdeseti rojstni dan. Bil je urednik različnih revij in dramaturg v Drami, že skoraj desetletje pa je profesor na oddelku za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Novembra je založba Goga izdala njegovo staro – novo pesniško zbirko Definicije. V njej so zbrane pesmi, ki jih je pisal v svojih študentskih letih. Takrat je rad zahajal v Šumi, lokal, kjer so imeli s prijatelji uredništvo svoje prve revije in kjer so prvič na glas prebrali svoje pesmi.

Pesniti je začel že v mladih letih. Seveda je vsak začetek težak in tudi njegov je bil poseben. Ali je imel težave s političnim sistemom (oziroma jih je imel sistem z njim), ali pa je v poplavi Novakov prišel njegov pesniški honorar v roke kakšnemu drugemu Borisu Novaku. Verjetno pa vas zanima, kako se v njegovem osebnem imenu pojavil A? Zanimiva zgodba.

»Pod krstnim imenom Boris Novak sem objavil dve pesmi v študentski Tribuni. Ko sem prišel na študentski servis, kjer so takrat izplačevali honorarje, so mi rekli, da je 5 minut pred mano Boris Novak že dvignil honorar. Moral sem se zelo potruditi, da sem dokazal, da sem tisti dve pesmi napisal jaz in si izboril honorar. Takrat sem se odločil, da moram narediti konec tej zmešnjavi in zamenjevanju imen. Črka A je postala moje razpoznavno znamenje.«

Spominja se enega svojih prvih literarnih večerov v študentskih letih. Skupaj s prijatelji in uredniki takratne literarne priloge Mladine Mlada pota (oni so jo preimenovali v Nomenklaturo), je bral svoje pesmi pred publiko v mladinski delovni brigadi.

»Ne da bi to vedeli, smo se znašli pred tedanjimi mladinskimi funkcionarji, pred bodočimi politiki. Na koncu večera so nas obtožili, da gre za antihumanistično in antisocialistično poezijo ter proti nam zahtevali preiskavo. Zato so nas, kot uredništvo literarne priloge, politično odstavili. To je bilo značilno za čas 70-ih let, tako imenovanih svinčenih let, ko je bilo zelo težko objavljati, tudi revijalno.«

Večer pa se ni končal le z besedami, Novak se še živo spominja, kako so zapele tudi pesti in so morali pred politiki na koncu bežati. Na srečo je ravno takrat pripeljal mimo zadnji avtobus, na katerega so kar poleteli, bodoči politiki pa za njimi. Šofer je pesnike vzel na avtobus, politikom pa pred nosom zaprl vrata in odpeljal. A čeprav se na zunaj niso mogli izražati, je njihovo srce še vedno pripadalo poeziji.

»Toliko bolj intenzivno smo živeli navznoter, eksperimentirali s pesniškim jezikom, v gledališkem prostoru, v razmerju do drugih umetnosti. Glasba je bila takrat  za nas nedvomno najvišja umetnost. S prijateljem, skladateljem Borom Turelom, sva raziskovala razmerje med zvokom in besedo in ga nato razširila v gledališki prostor. Pridružil se nama je tedanji študent režije Igor Likar, skupina glasbenikov, gledališčnikov in plesalk. Ustvarili smo vrsto happeningov. Predstave imam v izredno lepem spominu po harmonični in zelo sveži sintezi glasbe, poezije, giba, luči in prostora. Iskali smo neko odrsko čarovnijo, neko sestrstvo umetnosti.«

In tako so nastale tudi Definicije. Z eksperimentiranjem, z raziskovanjem zvočnosti besede.

»Sam sem bil od nekdaj zelo usmerjen v iskanje bratstva med zvenom in pomenom besede. Že od začetka sem svojo poetiko definiral z geslom, da naj zven besede pomeni in pomen zveni. Seveda pa igra svojo vlogo tudi dejstvo, da izviram iz družine, v kateri je bilo skozi rodove veliko glasbenikov. Tako je najbrž moj pesniški svet od samega začetka zaznamovan z zvočnostjo, kar velja že za moje avantgardistične eksperimente. Še bolj pa za pesmi, ki sem jih pisal, ko sem odkril, da klasične forme omogočajo najglobljo glasbo besed.«

Definicije na prvi pogled delujejo preprosto, tudi zaradi kratke in jedrnate oblike (ki jo je Novak izumil že na začetku svoje umetniške poti), a so v svoji globini izvirne in zelo domiselne.  Na vsakdanje stvari je pogledal z drugega zornega kota in stvari definiral na nov in drugačen način. Ko bereš njegove pesmi, se vprašaš, kako to, da se tega nisi domislil sam?  Včasih na humoren, drugič pa na žalosten način prikazujejo naravo in svet, v katerem živimo. Primerne so za vsakega bralca – za tistega, ki išče sprostitev po napornem dnevu, kot tudi za tistega, bolj zahtevnega, ki bo v Novakovih pesmih zaslišal in začutil zven in lepoto našega jezika in morda na svet pogledal z drugačnimi očmi.

 

»Gube

so črke časa

v knjigi obraza,

črke izgube,

črke poraza.«

 

»Poljub

je ljubezensko pismo

v kuverti ustnic.

Najlepše ga je izročiti

ustno.«

 

1326 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.