Blaž Švab – Modrijani: Rožica kot prelomna točka ‘goveje’ pomladi

Fenomen Modrijanov – poslanstvo, talent, garaštvo, izvirnost, drugačnost … in prijateljstvo

IMG_4066

Foto Boris Branovič

AnaZupan1

Piše Ana Zupan

Pevec pri ansamblu Modrijani, voditelj oddaje Slovenski pozdrav na Televiziji Slovenija, voditelj na Radiu Rogla in socialni delavec na Inštitutu Antona Trstenjaka. Z Blažem sva se dobila v bližini RTV-ja. Vsi ga poznamo s televizije, koncertov in pričakovala sem tistega Blaža z odra: poskočnega, živahnega, s prekipevajočo energijo, osebo, ki ne more biti pri miru. Če je na odru tak, je bil med pogovorom umirjen. Je pa izžareval pozitivno energijo in zaupanje vase. Dobila sem vtis, da je že pri 30-ih zelo zgrajen človek – da je premisli ogromno stvari. Takoj sem videla, da verjame v to, kar govori, hkrati pa sta iz njegovih besed vela navdušenost in veselje nad glasbo in življenjem.

Blaž, kaj je bilo po tvojem odločilno za tako velik uspeh in prepoznavnost Modrijanov?

Tri stvari so bile izredno pomembne. Da smo se začeli z glasbo ukvarjati zelo mladi in kot 13-letniki oblekli narodne noše. V ansamblu imamo harmonikarja Roka, ki je pri 13-ih, 14-ih izdelano pel. Bil je zelo pomemben, da so nas ljudje opazili. Drugič, po letih igranja smo začeli dodajati svojo energijo, živahnost, razigranost in smo stilno zapluli drugam. Zdaj nas težko definirajo – ali smo še tradicionalen narodno zabaven ansambel ali smo nekaj drugega, pa tega ne znamo poimenovati. Tretja stvar, ki se mi zdi ključna, je, da smo vsi štirje že od začetka isti, smo prijatelji in imamo blazno radi to muziko. Tudi takrat, ko komaj hodimo, ko smo bolni, ko smo utrujeni, nas glasba še vedno dvigne. Še vedno nam je to največja strast v življenju. In to se vidi v očeh, o tem ne moreš lagati, ker to ljudje začutijo.

LAU_0775 copy2

Foto Laura Karina

Koliko je uspeh odvisen od sreče, koliko od talenta in koliko od vloženega dela?

Sem veren človek in mislim, da si tudi izbran, da ti Gospod nad oblaki reče: »Ej, Modrijani, to je pa darilo za vas. Dobro ga oddelajte, to je vaše poslanstvo.« Ker včasih vsega ne moremo v celoti razložiti, tako pri ustvarjanju muzike, kakor pri tem, zakaj pa ravno mi, zakaj gre ravno nam tako dobro. Druga bistvena stvar je garaštvo, sam drugega načina ne poznam. Delo, akcija, vztrajnost in držati skupaj, tudi ko ne gre. Blizu mi je Senekov rek, ki pravi, da je sreča sovpadanje pripravljenosti s priložnostjo. Zagotovo smo mi priložnosti, ki so se nam ponudile, pričakali zelo pripravljeni, izdelani, dodelani in natrenirani. Ko je bilo treba, smo bili pripravljeni in našo srečo pogojujem s tem.

Kaj pa nekoliko negativen prizvok ob besedni zvezi narodnozabavna glasba?

Ločim samo dobro in slabo glasbo. Na kakšnem koncertu priznanega orkestra sem se že zelo dolgočasil in opazil, da so ljudje tam samo zato, ker morajo bit. Ni bilo nobene strasti, energije. Potem sem bil na koncertu vaške pihalne godbe, ki je pokazala več strasti in veselja. Prevzeli so me, da sem tudi solze potočil. Ta negativen prizvok ‘goveje’ glasbe pa smo si vsi narodnozabavni ansambli pridelali sami. Imeli smo pristope, ki so bili malo smešni in včasih take teme v besedilih, da se bog usmili – pa tudi stvari so bile včasih izredno nekvalitetno odpete in odigrane. Ne bi krivil ljudi. Za marsikateri predsodek smo si sami krivi.

V medijih se več pojavljajo ženske, več je pevk kot pevcev. Je to povezano z žensko seksapilnostjo in dojemanjem pevk kot seks simbolov? Ima zato ženska večje možnosti za uspeh?

Ločiti morava dva bistvena pogleda. Kratkoročno ti – in tudi občinstvo – takoj opaziš lepo žensko, ki je simpatična, ima lepo telo, lep obraz, pa zraven še zelo dobro poje. Seveda to opazijo mediji, ki pišejo in so polni novic o tej osebi. Čez čas pa občinstvo začuti, ali je ta punca v sozvočju sama s sabo, ali ve, kaj hoče, kaj si želi, ali ve, kaj so njene strasti, vrednote, ali ve, kaj želi od življenja, ali diha za to delo, ali diha samo za popularnost. Velik poudarek je na vrednotah in na energiji, ki jo oddaja. Ali ima tudi dodano človeško vrednost. Te stvari se potem izražajo skozi leta, da se ljudje k tej osebi vračajo pet, deset, dvajset let – torej dolgoročno. In ji zaupajo, jim je všeč, jim še vedno nudi neka sporočila s svojo pojavo, jih spodbudi k razmišljanju, jih s svojo pojavo in znanjem še vedno pritegne, animira, zabava, sprosti, ali se v njeni zgodbi najdejo. Na dolgi rok morajo biti ženska pojavnost, lepota, karizma in osebnost zelo lepo poročene, da se ji izide. Da lahko govorimo o Madonni, Severini, Celin Dion, pa tudi o slovenskih pevkah. O Stanki Kovačič, ki jo še vedno pogledamo in je še vedno lepa ženska. Starejša, lepa, karizmatična ženska. Se mi pa zdi, da je ženskam težje kot moškim, ker je vizualnost še vedno bolj poudarjena. Mislim, da se moški glasbeniki ne ukvarjajo toliko s tem, mogoče zdaj malo več – Modrijani, se nismo. Jaz stavim na energijo, na karizmo, na to, kar človek oddaja in menim, da to ljudje začutijo, čeprav se tega ne zavedajo.

Medijsko ste ti in Modrijani zelo prepoznavni, a se mi ne zdi, da bi vas pred ‘fenomenom popularnosti’ rumeni mediji tako zelo izpostavljali. Kolikšen vpliv imajo in kakšni se ti zdijo?

Hvala bogu. Na začetku so zelo prijazni, začutiš, da te imajo nekaj časa zelo radi, potem te ne bi imeli več radi in je treba najti nekaj bolj sočnega kot pa to, da si priljubljen. Včasih so lahko nevarni. Napiše se lahko karkoli, papir očitno prenese vse, pa če je res ali ne. Navadil sem se, da jih ne prebiram in jih skušam ignorirati. Še vedno pa imam pri medijih, predvsem rumenih, pravilo 24-ih ur. Ljudje zjutraj preberejo, odložijo in pozabijo. Jutri je nov dan in preberejo nekaj drugega. Možgani te stvari ne prežvečijo – pride in gre. Kar piše v teh časopisih po 24-ih urah izhlapi, ker nima teže. So pa pomembni, so del šov biznisa in ignorirati jih ne more nihče, ki se ukvarja z javnim življenjem. Ignorirati, ne biti z njimi v nekem dialogu, je preveč samovšečno. Kot izvajalec si na nek način odvisen od njih.

Trenutno razen vas na slovenski popularni glasbeni sceni ni mladih zares prepoznavnih izvajalcev, sploh pa ne takih, ki bi se kosali z vami.

To je najbrž res. Zgodilo se je, da smo bili pravi trenutek na pravem mestu. In kar naenkrat se je zgodila ta evforija, ta prelomna točka. Ker teren je bil že leta nazaj zelo podoben zdajšnjemu, šotori so bili nabito polni mladih ljudi. Tam se z narodnozabavno glasbo dogaja pravi rock ‘n’ roll. Pomlad domače muzike se je dogajala že leta prej, čeprav medijska javnost tega ni opazila. Potem se je z Rožico in z nami zgodila kritična točka, ko je to izbruhnilo iz okvirov.

Kaj pa radijske postaje, so one ‘krive’ za okus poslušalcev?

Radio in muzika sta poročena in radio ima blazno moč. Podoba radija, ki je vseveden, in ki kroji okus … mislim, da se ta miselnost ruši. Imam občutek, da se je zgodil moment zasičenosti, razočaranja, in ljudje so začeli odgovorno pristopati k poslušanju glasbe, uporabljati ostale medije in iskati glasbo, ki jim odgovarja.

Po izobrazbi si socialni delavec. Se strinjaš, da preproste melodije in ritmi vodijo v manj kompleksno razmišljanje ljudi, kar pomeni lažjo manipulacijo in ‘otopelost uma’?

O tem, kakšen vpliv ima glasba na razvoj človekovih možganov, je en kup raziskav, ki jih nisem nikoli bral, poglobil sem se v to, kako glasba vpliva na človekovo doživljanje: ali glasba pri ljudeh vzbuja veselje, dobro razpoloženje, kako glasba čustveno vpliva na človeka, ali ga dela živega, vedrega, da bolj začuti sebe, da se lažje izrazi. Podpiram vsako glasbo, ki človeka spravi v dobro razpoloženje. Prepričan sem, da ima tudi v intelektualnem in miselnem smislu glasba vpliv. Kakšen, pa je težko reči. Avsenikova Na Golici je relativno preprosta melodija, pa je preživela desetletja. Mislim pa, da je pa pošteno do otrok, da jim ponudimo vse, da otroci sami izberejo. Takoj izberejo, kaj jim je všeč in kaj ne. In otroci poslušajo tako domačo muziko kot klasiko. Otrok ne smemo ubiti z lastnimi predsodki in pogledi, ampak pustiti, da sami izberejo. Ali glasba poneumlja? Lahko da, a bi bil zelo prevzeten, če bi to rekel.

Je glasba danes le hedonistična dobrina in je namenjena ustvarjanju atmosfere ali ima še kakšen namen in funkcijo?

Mora imeti več namenov. Mora biti za razvedrilo, za kulturno izobraževanje, kulturni razvoj, mora biti tudi taka, da razmišljaš ob njej, da razmišljaš o besedilu, o sporočilu, o misli, ki je vpeta, da se ob tem intelektualno razviješ. Vse te namene mora imeti. Nič ni narobe, če ljudje žurajo ob glasbi. Narobe je, če je tega preveč, če je samo to. Vedno govorimo o razmerju. Filozofije, zgodovina nas ves čas učijo o pravi meri. Ja, uživati na polno, si dati duška, se sprostiti. Kako in koliko? Pomembna je prava mera. In tukaj je v vzgojnem smislu vloga staršev zelo pomembna. In če se vrnem nazaj: če glasba samo sprošča, je v redu, je pa škoda, če zraven ne izobražuje. Če samo izobražuje, pa je zame dolgočasno. Ker izobraževanje, miselni napor, ne sprosti duše in ne naredi milega obraza tako, kot ga naredi glasba, ko ob njej doživljaš čustva, se sprostiš, ko te popelje stran in izklopiš misli ter vklopiš dušo in srce.

Kaj bi svetoval mladim, ki si želijo uspeti na glasbeni sceni?

Ne mislite o uspehu. Absolutno. Zaplotnik je rekel, da je pomembna pot, ne cilj. Uspeh, cilj, končnost so stvari, ki te lahko zasvojijo, obremenjujejo in požrejo. Razmišljati samo o tem, kako bo, ko bom tam, kaj bom od tega imel, kakšne koristi … to je pot, ki se ne obrestuje. Jaz bi ignoriral cilj in iz dneva v dan iskal male radosti v tem, kar počnem. In iskal, kako sem lahko še boljši. Spraševal bi se, ali mi je v redu, ali to rad počnem, kaj me veseli, kako se ob tem počutim in kako sem lahko v interpretaciji, v izvajanju še boljši. In naslednji dan enako. Uspeh pride, pade, kot meteor in pade z vso silo. Res pa je, da smo mlade s šovi, v katerih si tri mesece in potem postaneš zvezda, ubili. To je čisto nerealno, to je fikcija, ki jo vsi kupimo..Nič ni narobe, če se zraven mladi ukvarjajo še s čim drugim, ampak če samo to zaposluje njihove misli in fantazije … Vsi mladi moramo uživati v tem, kar počnemo. Da uživaš v tem, kar počneš, to je edina pot. Dan za dnem.

Tudi medijsko so tekmovalci v šovih zelo izpostavljeni, a to traja samo nekaj mesecev …

Ja, potem, ko ti mladi ljudje uspejo, so v blazni stiski. Kdo pa ve, kdo je tri leta nazaj zmagal na talentih in na drugih šovih. To je hudo. Ti mladi ljudje so vseslovensko popularni, čez dve leti pa pozabljeni in to ni hec. To je posilstvo.

Omenil si, da mladim odsvetuješ, da gledajo na cilj, da morajo gledati na pot. Kaj ni težava ravno to, da se vse preveč dela za uspeh?

Ja. Treba se je vračati nazaj k igri. Ni lepšega kot videti otroka, kako se igra in je igra sama sebi namen. Otrok se ne igra, da bo nekaj lepo narisal. To smo mu mi vsilili. Mi smo ga posilili s tem razmišljanjem, riši tako, da bo lepo in potem daj to babici, da bo obesila na steno. Kaj otroka zanima, ali bo babica imela to na steni. Njega zanima, ali bo babica vesela. Igra je sama sebi namen, je sama po sebi užitek in mene so Modrijani naučili, da se vračam nazaj. Da je muzika sama po sebi igra, užitek, ki se dogaja sproti. Potem pride aplavz, potem pride do občinstva. Potem je uspeh. Muzika je sama sebi namen. Glasbenik, ki ne uživa doma v dnevni sobi, ko posluša glasbo, ko si igra ali pleše ob njej, glasbenik, ki ni sposoben brez občinstva, v neki gostilni plesati in s prijatelji peti in uživati v muziki, je prodan, je izgubljen. Vsak dan, v vsakem trenutku ti mora biti to igra, pri kateri ti je lepo. To je to.

 

Hvala Blaž.

 

2489 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.