Maja Prettner: Vsak od nas ima v življenju svojo limonado

Maja Prettner agrft fotka

Film te popelje v globine raziskovanja samega sebe

nusaVuckicPiše Nuša Vučkič, diplomirana komunikologinja, bodoča magistrica komunikologije, nabiram tudi znanja iz ekonomije.Fotografiram, snujem, načrtujem, potujem, spoznavam, športam, sanjam, pišem in rišem z mavričnimi barvami. Iščem priložnosti, ki me še niso našle.

Maja Prettner je mlada pomurska režiserka in scenaristka, ki zaključuje podiplomski študij filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V vlogi režiserke se je znašla že pri 16-ih letih, ko je režirala svoj prvi kratki igrano-eksperimentalni film ‘Behind closed minds’. Čeprav se seznam del, pod katera se lahko podpiše, veča (med drugim je delala kot scenaristka in režiserka na TV Slovenija in POP TV), še težko govori o preboju. »To morda še pride – nekega dne,« pravi.

majaPrettner3

Pravzaprav se je vse začelo konec osnovne šole, ko je dobila svojo prvo kamero. Od prvih poskusov snemanja rojstnih dni, počitnic na morju in ‘otroških zezancij’, se je v srednji šoli zgodba, ki jo je dolgo mlela v sebi, razvila v scenarij, na podlagi katerega je nastal prvi kratki igrani film. »Ker sem nekaj let delala na radiu, je bil po srednji šoli študij novinarstva logično nadaljnje. Nisem bila še zrela za akademijo. Nisem si upala poskusiti – je pa želja po študiju režije v meni zorela. Vmes so nastajali dokumentarni filmi in celovečerni igrani TV film ‘Nikoli za vedno’ in šele takrat sem se sebi zdela dovolj samozavestna in podučena, da grem na sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. In sem jih opravila.«

majaPrettner2

Film je zanjo najlepše orodje izražanja misli. »Je velik finančni zalogaj, vzame ogromno časa, truda, neprespanih noči, popelje te v globine raziskovanja samega sebe. Ko ga uspeš spraviti na platno, je občutek zato toliko bolj katarzičen. Film te popelje v globine raziskovanja samega sebe. Ko ga uspeš spraviti na platno, je občutek zato toliko bolj katarzičen.« Ko jo vprašam, kako je z idejami, pa pravi, da tega ne moreš forsirati. »Pa bi si želela, da bi kar curljale. Bi pa z veseljem sodelovala s kom, ki je bolj vešč pisanja kot jaz.«

Njeno zadnje avtorsko delo je kratki igrani film Limonada, ki je nastal v sklopu študija. Hkrati je to njeno prvo sodelovanje s profesionalnimi igralci. Zgodba 25 minut trajajočega filma govori o upokojencu Tonetu, ki nadzoruje vsak korak stanovalcev v bloku, v katerem živi, vse dogajanje pa zabeleži na svoj diktafon. Vohlja in opozarja na nepravilnosti, dokler se v blok ne priseli nova sostanovalka Milena. Maja je idejo o vsebini dobila od svojega soseda, ki zmeraj tiči na oknu. Vse ostalo je prišlo spontano. In zakaj ravno ‘Limonada’?  »Vsak od nas ima v življenju svojo limonado. Lahko je sladka ali grenka, odvisno koliko si jo zasladiš.«

Koliko časa ti je vzelo celotno snovanje filma, od same ideje do končnega izdelka?

Najprej sem scenarij pilila celo leto, skupaj z mentorji. Nato so sledile avdicije za izbor igralcev, iskanje lokacij snemanja, izbira tehnične ekipe, pa risanje zgodborisa in končno snemanje. Po petdnevnem snemanju je sledil mesec postprodukcije, montaže. Cel film je tako nastajal približno poldrugo leto. Če ne bi bil v sklopu študijskega procesa, bi se seveda vse skupaj odvilo malce hitreje.

V igralski zasedbi naletimo na znana imena kot sta Ivo Ban, Bernarda Oman … Kakšno je bilo sodelovanje mlade režiserke na začetku svoje poti s t.i. starimi mački?

Bilo je zelo poučno. Morala sem nastopiti dovolj samozavestno, da so me izkušeni igralci jemali resno.  Na snemanju sem bila stoodstotno pripravljena, za vsak kader sem vedela točno, kje bo postavljena kamera, z igralci sem pred snemanjem imela vaje, tako da je vse potekalo tekoče, brez nepotrebnega stresa.

Zakaj ravno ta izbor igralcev? Si scenarij prilagodila igralcem?

Imela sem srečo, da so vsi, ki sem si jih zamislila, bili pripravljeni sodelovati. In prepričana sem, da so bili Ivo Ban, Bernarda Oman, Boris Ostan, Damjana Černe, Primož Pirnat, Zvezdana Mlakar in drugi igralci iz akademije res jagodni izbor. Kaj več si kot mlad režiser lahko sploh želiš? Ban je Tonetu vlil življenje, v sebi nosi ravno pravšnjo mero cinizma in na drugi strani tenkočutnosti, ranljivosti, da se z njim poistovetimo in se mu lahko tudi nasmejemo. Na samih vajah smo le minimalno spreminjali dialoge, tako da so potem res ležali igralcem in so se jim zdeli dovolj naravni. Sicer pa scenarija nisem kaj dosti spreminjala.

Kako si izoblikovala like za posamezno vlogo?

Najprej sem si za pomoč ustvarila nekakšen kolaž likov, slikovnih asociacij, ki jih povezujem z vsakim posebej. Se pravi pri Tonetu je to bil diktafon, zbiranje in popisovanje kaset, vsakodnevna rutina – jajce na oko, točnost, ura, disciplina … Vsi taki drobni detajli, ki ustvarijo lik in ga naredijo verodostojnega. Tudi dialogi – vse kar pove, mora funkcionirati. Zato dialoge kar nekaj časa premlevaš. Potem pa igralci s svojim znanjem še dodelajo lik. Še vedno je igralec tisti, ki ga bo naredil prepričljivega ali pač ne.

In kaj se ti je s celotnega snemanja najbolj vtisnilo v spomin?

To, da je bilo vzdušje odlično, z ekipo smo se hecali, mislim, da je vsak odšel s snemanja s prijetnim spominom. In to mi največ pomeni.

V filmih po navadi vidimo režiserja, ki sedi na svojem stolčku in ima pod nadzorom celotno zadevo. Kako je s tem v resnici?

V resnici sem na stolu sedela vsega skupaj 5 minut. Moram biti v gibanju in nenehni pripravljenosti.  Na samem setu vodim igralce, jih korigiram in odločim, ko sem s kadrom zadovoljna, da gremo naprej.

Kdo je tvoj vzornik med režiserji? Kaj te pritegne pri njem?

Wes Anderson s svojo genialnostjo. Rada imam njegovo preciznost v kompoziciji, pravzaprav preprostost, barve in način humorja. Pa Jean-Pierre Jeuneta zaradi svoje pravljičnosti pripovedovanja. Njegova Amelie je tako prisrčna, da se v njo zaljubiš v trenutku. Neverjetno dodelana scenografija, perfektna gibanja kamere, nori sosedi in fotogenično mestece so bili tudi moja inspiracija pri nastanku Limonade. Težko se je odločit za enega režiserja, veliko je filmov, ki so me premaknili: Precious, Oldboy, Django Unchained, Moonrise Kingdom, Oldboy, Tree of Life, Whore’s Glory…

Kaj sledi?

V letu 2014 bom snemala kratki igrani film z delovnim naslovom ‘Nekoga moraš imeti rad’ v produkciji Gustav filma. To bo intimna izpoved deklice in fantka, ki odraščata v sirotišnici in najdeta uteho drug v drugem. Pa ne bo preveč dramatično, bo pa ravno prav čustveno, s kančkom humorja. V meni tli tudi nekaj zamisli za dokumentarne filme.

 

1682 Total Views 1 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.