Zakaj si prebivalci Grčije zaslužijo zmago Sirize

Piše: TEJ GONZA

diplomant Ekonomske fakultete v Ljubljani in študent Erasmus univerze v Rotterdamu. Kot iniciator Gibanja ze Ekonomsko Pluralnost se zavzema za odprtost in interdisciplinarnost akademskega prostora.

Kaj pa mit grške ‘lenobe’?

“The debt forgiveness that was given to Germany in 1953 is what we must do for Greece,’’ John Milios

Zaton Grčije je bil, podobno kot težave preostalih držav Evropske in Evrske periferije, do precejšnje mere determiniran s strani zunanjega dogajanja in je daleč od mitov o destruktivnih plačah v javnem sektorju, (pre)zgodnjih upokojitvah in vsesplošno razširjeni lenobi. Seveda se vsaka država spopada z notranjimi kontradikcijami, nekatere jih imajo več, nekatere manj. Vseeno v tem članku zavzemam položaj, da si Grki niso zaslužili, česar so bili deležni v zadnjih letih. Razumevanje javnega dolga in produktivnosti ter nekaj statistike o upokojevanju in delavnosti nam bosta pomagala pri apologiji zgornje trditve.

Javni dolg je že desetletja eno glavnih gonil rasti bruto domačega proizvoda. Vse dokler gospodarska rast presega višino obresti na dolg, vrednost dolga pa še dodatno zmanjšuje inflacija, dolg ne predstavlja večjih težav. Država se, dražje ali pa ceneje, vendar običajno brez večjih težav, na novo zadolži na tujih trgih in s tem poplača stare obveznosti. Tveganje nezmožnosti plačila obveznosti se močno zmanjša tudi s trgovanjem v različnih valutah. V mednarodni trgovini nekatere države pridobivajo na presežku (izvoz > uvoz), druge pa na primanjkljaju (uvoz > izvoz) – mednarodna trgovina je vedno igra z ničelno vsoto. Za povrnitev konkurenčnosti in posledično uravnavanje presežka in primanjkljaja, valuta prvih držav apreciira glede na valuto drugih držav. V evrski uniji države nimajo orodja valutnega razmerja, zato se nekaterim nabira primanjkljaj (slednji vodi v dolg), drugim pa presežek (vodi v zmanjševanje dolga). Jože P. Damijan na svojem blogu pojasni, da se je v letih pred krizo presežek Nemčije lepo odrazil v primanjkljaju PIGS držav (med njimi Grčije). Grčija se je z velikim primanjkljajem in enotno, evrsko valuto znašla pred globalnim gospodarskim zatonom. Pridobila je na slabi bonitetni oceni, ki se je odrazila v višji zahtevani stopnji obresti, zaradi splošne recesije pa njen dolg naenkrat ni bil več zmožen podpirati gospodarske rasti.

Moralo bi biti jasno, da odgovornost ne leži v lenobi, ki sliši na ime Grk(inja), temveč v veliki meri sloni na monetarni ureditvi Evropske unije ter politično-družbeno-ekonomski krizi Velike Recesije.

Veliko opazk so si Grki prislužili zaradi njihove ‘lenobe’ in nizke produktivnosti. Produktivnost faktorja nam pove, koliko posamezen produkcijski faktor, kot sta delo ali stroj, dodata k celotni vrednosti proizvedenega (če picopek speče pet pic na uro, vsaka pa se proda po pet evrov, je njegova produktivnost 25€/h – v kolikor zanemarimo delo natakarja, ki prinese pico k mizi, in prispevek krušne peči, v kateri se pica peče). Že v zgornjem, relativno enostavnem primeru produkcijskega procesa, je problem ocenjevanja produktivnosti očiten – težko je izmeriti produktivnost posameznega faktorja (picopeka) neodvisno od ostalih faktorjev (krušne peči). Dodatno se zadeva zaplete, ko napredna tehnologija in dobre kvalifikacije dodajo k produktivnosti procesa. Tako tehnologija kot izobrazba pa sta v veliki meri pogojena z ekonomsko razvitostjo določene države. Primerjava produktivnosti delavne sile med Grčijo in državami, kot je Nemčija, ni na mestu, saj je v prvi manj kvalificirane delovne sile, ki razpolaga z najboljšo tehnologijo.

Več si preberite v tiskani izdaji Replike, ki jo dobite pri prodajalcih časopisov.