Yellowstone in Las Vegas – kontrast ne bi mogel biti večji

O iskanju samopodobe v obljubljeni deželi

Ni vse Amerika, kar se blešči

Piše Samo Šmajgl

Študent, skorajšnji dipl. profesor zgodovine in filozofije, član Iniciative za demokratični socializem,

amaterski plezalec. Svoje pero je brusil na straneh študentskega časopisa Tribuna.

 

Vedno me je vleklo preko luže. Hotel sem videti drugo stran Zahoda. Amerika. Od vedno obljubljena dežela za nas Evropejce. To je tam, kjer je vse mogoče. Ameriške sanje, Yes we can. No pa sem jo le dočakal. Moja slika o Ameriki in Američanih je nastala v štiri mesečnem sobivanju z ameriškimi sodelavci, v večini mladimi med 18 in 25 letom starosti, ki so se enako kot jaz ter kopica Evropejcev in Azijcev odločili, da svoje poletje preživijo ob delu v ZDA. V objemu borovih gozdov najbolj znanega ameriškega parka.

Yellowstone. V Evropi ni več takšnih prostranstev, kot so na zahodu ZDA. Narodni park, ki je velik skoraj za polovico Slovenije. Do najbližjega mesta, ki ni tesno urbano središče, temveč po okolici razmetan skupek stavb, se voziš tri ure. Zvezde so vidne kot redko kje drugje. Tu ni svetlobnega onesnaževanja. Kamorkoli greš, si moraš za pas pripeti sprej proti medvedom – desetkrat močnejšo raztopino od tiste v plinskega razpršilcu. Losi, jeleni, ameriški severni jeleni (elki), črni medvedi, grizliji in bizoni. Čeprav se mi monotonost borovih gozdov v primerjavi z našimi, polnimi različnih drevesnih vrst in podrastja, zdi dolgočasna, pa je potrebno priznati veličino teh prostranstev, ki jim ne vidiš konca niti iz najvišjih vrhov, segajočih prek tri tisoč metrov. Tudi človek je tu drugačen. Na pohodih lahko srečaš dolgobrade može, ki ne govorijo veliko in samo pokimajo, ko te s skupino konj prehitijo, ker oskrbujejo ali gradijo nekje neko postojanko. Ko odstranjujejo drevesa s stez, sekire vihtijo s tako lahkoto in milino, kot mi upravljamo svoje elektronske igračke. Telefonski signal je redek, kot kripton v atmosferi. Internet se meri v bitih.

Pohajkovanje po prostranstvih je zadovoljstvo, ki ne sprošča mase dopamina, temveč blažen občutek, da v življenju pravzaprav ne potrebuješ ničesar več kot svoj nahrbtnik in pot, ki se vleče vedno nekam naprej v neznano. Edina skrb je, kako boš prehitel črn oblak, ki ga veter nese v tvojo smer. Ko se ustaviš ob jezeru, v vse smeri vsaj 15 km oddaljenem od najbližje ceste, ne slišiš ničesar, kar bi proizvedla civilizacija. Poženeš se v ledeno vodo, medtem ko tvoj cimer z nasmehom je sendvič, kot so sendviče jedli v seriji How I met your mother. Domišljija se zgane in predstavljaš si, da is eden tistih prvih evropskih krznarjev, ki so tu iskali svojo srečo. Obkroženi z divjimi živalmi in Indijanci. Slednjih ni več. Ko se dan ob jezeru prevesi v noč, si ob ognju, zvezdnatem nebu in poceni alkoholu (smo le študenti!), pripoveduješ anekdote in doživetja iz svojih svetov, ki si jim za trenutek ubežal v tej vzneseni lahkosti bivanja. Na enkrat nekoga predrami šumenje v bližnjem gozdu. Medved? Lučke se hitro usmerijo v tisto smer. K sreči je le srna, ki se nemoteno sprehaja okoli našega kampa in se ne meni za našo radovednost. Z jutrom se je potrebno vrniti nazaj na stezo. Steza te vedno pripelje nazaj do asfalta in civilizacije.

Yellowstone ni Amerika. Je le njen sproščeni, tihi raj. To občutiš, ko po dveh mesecih, preživetimi med medvedi, vstopiš v Las Vegas. Kontrast ne bi mogel biti večji. Antipod miru Yellowstovna. Hitri, svetovljanski in pregrešni drugi del Amerike. Poln vsiljivih ljudi, ki ti hočejo nekaj prodati ali te zvabiti v svoj striptiz bar. Gneča. Ni mi všeč. Razmišljam, kaj je pravzaprav Amerika, kdo so Američani.

Težko bi Američane stereotipiziral. Vsi so taki, kot mi Slovenci, pač vsak zase svoj. Eni komaj čakajo, da se vrnejo v hitroutripajoči Miami, Chichago, Los Angeles. Drugim se ne mudi stran. Nekateri pogrešajo svojega psa, mačko, drugi igralno konzulo in bong. V večini so študenti, ki se po poletju vračajo za šolske klopi.

Razliko občutiš v pogledu na svet. Svet živijo skozi stavek Shit happens (čeprav sem ga samo jaz uporabljal v pogovorih). Ta optimizem izvira, oziroma se kaže, v odnosu do njihove identitete. Medtem ko se Slovenci najraje identificiramo s hlapcem Jernejem, so oni Američani! Na to so prekleto ponosni. Nemalokrat slišiš in občutiš stavek We are the best. Čeprav je bil vedno izrečen v hecu, pa odseva njihovo notranje prepričanje, ki ni po naključju postalo geslo volilne kampanje: Yes we can. Zastave na trgovini se snemajo z belimi rokavicami. Za 4. julij lahko slišiš skandiranje USA, USA, USA in prepevanje ameriške himne v enakem zanosu, kot slišiš prepevanje Bella ciao na socialističnih kampih. In Slovenci. Nekaj Mladin nazaj se je N’toko v članku Samo v Sloveniji razpisal na temo ovc in naše samopodobe. Kod da kar uživamo v tem, kako slabo je pri nas in kako lepo je na drugi strani Alp in Soče in pač vsepovsod, kjer je Zahod. No Zahod ni, kar se družbe in civilizacije tiče, nič lepši…

Nekaj besed o drugi polovici moje izkušnje: delu v Xanterri. Privatna družba, ki preko koncesij upravlja s prenekaterim narodnim parkom. Je eno od podjetij z najslabšim odnosom do svojih zaposlenih v Ameriki. Baje jo prekaša samo Disney. Kot mi je rekel Teksačan Chris: »Never, never go work for Disney!« Do potankosti izkorišča fleksibilen trg dela. Delo, ki je pravzaprav popolnoma enako študentskemu delu, le da zraven še plačaš davke državni in zvezni vladi. Zavarovanja ni, potnih stroškov ni, plačane malice ni, nagrad ni, nadur ni (raje te pošljejo domov sredi šihta, kot da bi ti dali eno samo naduro). Minimalna postavka na uro je 7.5 dolarjev, kar se ne sliši malo, vendar je. Predvsem, ker nimaš zagotovljene mesečne plače, temveč dobiš, kolikor delaš. Ker se pa Xanterri splača, da ima vse stanovanjske zmogljivosti, namenjene zaposlenim, zasedene (kar seveda tudi plačaš) ne delaš veliko, ker je mnogo preveč ljudi. Tako na mesečni ravni ne zaslužiš več od minimalca. S tem, da so davki veliko nižji kot doma in da nimaš nobenih zgoraj naštetih ugodnosti. Poleg tega ima Xanterra še posebno ugodnost, da se nadure začnejo pri 48 urah tedensko in ne 40 urah kot v ostalih podjetjih v ZDA.

Zavedati se je potrebno, da velika večina Američanov le ne dela v Googlu ali Applu. Delajo v Wallmartu, Disneyu, Xanterri, Home depotu, McDonaldsu … Delajo v družbah, ki svoje bogastvo gradijo na izkoriščanju poceni delovne sile. Ni brezplačnega študija, ni poceni zavarovanja. Pri nas je zavarovanje (obvezno plus dopolnilno) nekje 50 € na mesec. V ZDA sem za zavarovanje plačal 80 €. Če greš k zdravniku, moraš še vedno doplačati 100 $ za obisk. Čeprav so imeli polno zasedenost zagotovljeno že pred sezono in je cena sob 200 in več dolarjev (za primerjavo – v Las Vegasu stane soba 100 $ in je nedojemljivo na višji ravni), so še zmeraj tarnali, kako da ni denarja in stiskali naš oddelek. Seveda nam hrano dobavlja podjetje, ki je v lasti istega lastnika kot je Xanterra, in se mu tako četrtina naše plače (obvezno moraš imeti ‘meal plan’) vrne nazaj. Bumerang denar. Tako se je zgodilo, da so nekateri v dveh tednih zaslužili samo 180 $. Vsi, ki mislijo da je Slovenija greznica in Zahod sama neskončna lepota civilizacije, naj si vzamejo poletje in gredo delat v Xanterro ali njej podobno podjetje. Kmalu bodo videli, da ulice v ZDA niso tlakovane v zlatu.

Naj zaključi m z bolj pozitivno noto. V Ameriko nisem prišel, da bi zaslužil denar. Prišel sem, da bi jo spoznal, doživel in si izpolnil željo, ki je dolgo tlela v meni. Čeprav bom po pol leta domov prišel z finančno izgubo, pa bo bogastvo doživetega neizmerno večje. In še nasvet vsem Slovencem, ki je vzniknil ob pogovoru na temo nacionalne samopodobe s strani mojega cimra Hishama, zanimive identitetne kombinacije. Palestinec z ameriškim in jordanskim državljanstvom. Del družine živi tu, del v Jordaniji: »If you think you’re the worst you will be the worst!«