Sanja L. Trojar: Čas je – za boljši svet!

Sužnji ideje, da smo sami krivi, ker smo v krizi

Foto Miha Koron

Piše Sanja L. Trojar, predsednica Sindikata Mladi Plus, z več kot 10 leti izkušenj na področju dela z mladimi, predvsem socialno ogroženimi.

‘Jamstvo za mlade’ ne jamči delovnega mesta

Konec januarja se je za mlade v Sloveniji končalo pomembno poglavje. Vlada RS je končno potrdila dokument Jamstvo za mlade, ki naj bi predstavljal širok nabor ukrepov za reševanje problema brezposelnosti mladih. Tudi če vemo, da dokument vsebuje večinoma le nabor že obstoječih ukrepov, o katerih uspešnosti uspešnosti upravičeno dvomimo, in tudi če je večina ukrepov le seznam obšolskih dejavnosti, se je zgodil pomemben premik v glavah tistih, ki odločajo – brezposelnost in nezmožnost osamosvajanja mladih smo prepoznali kot problem družbe in ta problem bomo sedaj skušali reševati.

Pustimo ob strani, da bi to morali storiti že davno in ignorirajmo dejstvo, da je brezposelnost v Sloveniji problem prav vseh generacij, tisto, kar lahko iz dokumenta Jamstvo za mlade razberemo, je predvsem domet države pri reševanju problema brezposelnosti in osamosvajanja mladih. Kaj hitro lahko ugotovimo, da bo država mladim ponudila predvsem krajša izobraževanja, kadrovske štipendije in nekaj subvencij. Nikjer, prav nikjer v dokumentu, pa ne najdemo niti besede o ustvarjanju novih delovnih mest. Ta so še vedno prepuščena gospodarstvu in predvsem – nam, posameznikom in naši iznajdljivosti.

In smo spet – na začetku – družba prepozna problem, reševati pa ga mora vsak sam. Vse lepo in prav, dokler ima nekdo super podjetniško idejo ali možnost, da se zaposli preko družinskega podjetja. Nismo pa vsi inovativci, kreativci in sploh in oh – genialci. Večina nas je ‘le’ – dobrih. Pametnih. Pripravljenih delati skorajda karkoli. Če le dobimo priložnost. Ker teh zmanjkuje in ker nenehno poslušamo, da smo v krizi, da ni delovnih mest, da ne bo nič bolje – pristajamo prav na vse. Na volonterska pripravništva, na mizerna plačila, na prisilne s.p.-je, na neskončne nadure … na vse, da le nekako zvozimo mesec do konca in lahko rečemo: »Ne, jaz nisem brezposeln!«

Narobe! Cele generacije Slovencev, mlajših in starejših, postajamo poceni delovna sila, na pol sužnji ideje, da smo sami krivi, ker smo v krizi. Ker ne znamo odpreti svojega podjetja, ker še nimamo svoje Kickstarter kampanje ali pa ker vsaj svojega zelenjavnega vrtička nismo spremenili v bio-eko-samooskrbno-nekajpačže produkcijo. Krivi smo, ker ne ustvarjamo novih delovnih mest.

Kriza ni krivda vseh nas, zagotovo pa ni krivda mladih, ki svojo pot šele začenjajo, zato bi bilo prav – da se najprej, vsi skupaj, nehamo počutiti krive in začnemo ustvarjati bolj optimistično družbo. Družbo, kjer podpiramo ljudi z idejami in hkrati spoštujemo tiste, ki dela nimajo. Družbo, kjer je prav zahtevati dostojno plačilo in kjer ni samoumevno, da mladi delajo zastonj. Nič od naštetega ne bo ustvarilo novih delovnih mest. Zagotovo ne tukaj in zdaj. Bo pa ustvarilo priložnost za boljši svet, svet spoštovanja, svet priložnosti in svet medsebojne podpore.

Od mladih se danes pričakuje skoraj nemogoče: da se znajdejo, da ustvarijo priložnost zase in še – da ustvarijo svet, v katerem si želijo živeti. Druga možnost je le, da se sprijaznimo s tem, kar nam je dano; z državo brez vizije, s spiskom obšolskih dejavnosti in kadrovskih štipendij, s pristajanjem na neplačano delo in prisilne s.p.-je. Kaj bomo izbrali, je odvisno od vsakega od nas. Iskreno upam, da – boljši svet. Za vse.