Miran Lavrič, sociolog in raziskovalec mladine: Nično zaupanje mladih v politiko

Službe bodo. Vprašanje je, kakšne.

Dr. Miran Lavrič je eden tistih raziskovalcev, ki svoje raziskave z razmislekom usmerijo v dejanja in ukrepe. Je docent na mariborski Filozofski fakulteti, vodja raziskave Mladina 2010 in nosilec raziskav o zaposlovanju mladih v Mladini 2013. To ga uvršča med najbolj iskane komentatorje zaposlovanja mladih, zato boljšega sogovornika za prvo izdajo Replike pravzaprav ne bi mogli dobiti. Z njim smo se v luči rezultatov Mladine 2013 pogovarjali o mladih danes in njihovem jutri.

Piše Tadej Beočanin, foto Nuša Starček

Katerih pet temeljnih značilnosti lahko pripišemo današnjim mladim, kaj determinira statistično tipičnega mladostnika v Sloveniji?

V Sloveniji imamo dva osnovna tipa mladostnikov. Prvi statistično tipičen je dobro vzgojen, izhaja iz sorazmerno stabilne družine, je zelo verjetno v izobraževalnem sistemu, se ukvarja s športom in kakšno drugo dejavnostjo. Precej verjetno je tudi civilnodružbeno in prostovoljsko aktiven, optimističen glede svoje osebne prihodnosti, kljub temu pa zelo družbeno kritičen, predvsem v smislu slabega mnenja o politiki. Na drugi strani pa imamo mlade, ki so že zaključili izobraževanje, ki so občutno manj optimistični, manj zadovoljni in še bolj kritični do politike, pa vendarle v veliki meri aktivni.

Za prvo omenjeni tip mladostnika, kakršnih je večina, bi moralo veljati, da se bo hitro osamosvojil, da bo hitro prešel v odraslost. Še nedolgo nazaj je veljala stopničasta pot mladega: diploma, služba, stanovanje, družina. Je temu tudi danes tako?

Prehodi mladih v odraslost se zamikajo, tako v Sloveniji kot drugod, ampak v naši državi  še najbolj. Vsekakor je Slovenija med državami, kjer se ti prehodi zelo hitro zamikajo. V Mladini 2010 smo imeli priložnost primerjati stanje v letu 2000 z letom 2010 pri različnih mejnikih prehoda v odraslost. Ti so pokazali zamike praktično povsod – od prvega spolnega odnosa pa do ustvarjanja družine. Po eni strani je to povezano z daljšim izobraževanjem, po drugi strani pa seveda s stanjem na trgu dela, ki mladim ne omogoča osamosvojitve. Mladi danes odraslost dojemajo nekoliko drugače kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti. V intervjujih so v glavnem odgovarjali, da biti odrasel pomeni imeti lastne dohodke in ne, na primer, imeti lastne družine. Centralna dimenzija odraščanja je torej ekonomsko osamosvajanje in to je usodno odvisno od razmer na trgu dela. In te razmere, kar je vsem znano, se hitro slabšajo že kar pet ali šest let. Zamik ekonomske neodvisnosti pa pomeni zamik vseh ostalih mejnikov, kot je pozno odseljevanje od doma, kar je tudi ena od slovenskih posebnosti.

Stopničasti  sistem je torej mimo. So se mladi uspešno prilagodili sistemu, v katerem o sistemu pravzaprav ne moremo govoriti? Še pričakujejo službo po diplomi?

Mladi so bili socializirani, vzgojeni za svet, v katerem služba čaka onkraj diplome. Vzgajani so bili v stabilnih, prijaznih, toplih družinah in sorazmerno prijaznih šolah. Implicitna pogodba je bila čisto jasna: če boš pridno študiral, te onkraj diplome čaka služba. Zdaj se seveda to ne dogaja in mladi so se znašli v položaju, za katerega pravzaprav niso bili pripravljeni, za katerega niso bili socializirani in razumljivo je, da mora preteči nekaj časa, da se v novih razmerah znajdejo. Vrednote se ne spreminjajo hitro, osebnostne lastnosti tudi ne in tudi pripravljenost za izboljšanje zaposlitvenega položaja se ne spremeni čez noč. Kljub vsemu pa se vidi, da so mladi vedno bolj fleksibilni na trgu delovne sile. Tradicionalno se je v Sloveniji to kazalo s študentskim delom, zdaj se to kaže tudi pri iskanju zaposlitve in vedno bolj pri iskanju prve zaposlitve. V končni fazi se opaža tudi pri vedno večjem odhajanju mladih v tujino. Miselnost v Sloveniji se spreminja.

Mladim večina zelo hitro pripiše apatičnost. Je položaj na trgu dela, ki ne ponuja več dovolj zaposlitev za izobražene mlade tisti problem, ki mlade potegne v apatičnost?

Strinjam se, da položaj na trgu dela ustvarja problem, ki lahko potegne v apatičnost. Ne strinjam pa se s tezo, da so mladi apatični. Imamo mlade, ki so civilnodružbeno aktivni in veliko bolj športno in prostovoljsko aktivni kot mladi iz primerljivih evropskih družb. So zelo optimistični glede prihodnosti, 70 % jih meni, da bodo čez deset let živeli bolje kot danes in samo dobrih 5 % je takih, ki menijo, da bodo živeli slabše. Pred tremi leti so bili celo nekoliko manj optimistični glede svoje prihodnosti. Naprej, proti tezi o pasivizaciji mladih govori tudi aktiven angažma mladih v zadnjem letu ali dveh v protestnih shodih in gibanjih, ki se trudijo spremeniti širše družbene razmere v Sloveniji.

Verjetno govori proti tezi o pasivizaciji mladih tudi njihovo prilagajanje razmeram na trgu dela?

Seveda, ta argument je mogoče celo eden pomembnejših. Mladi se vedno bolj zavedajo stanja na trgu dela – od 2005, preko 2010 do 2013 je trend zelo jasen: mladi so za službo vedno bolj pripravljeni pristajati na različne pogoje, delati izven svojega izobraževalnega profila, se dodatno izobraževati ali prekvalificirati, sprejeti delo za nižje plačilo, se preseliti v drug kraj ali drugo državo …  Mladi so paradigmo vseživljenjskega učenja vzeli zares: v Mladini 2010 jih je 92 % reklo, da se nameravajo izobraževati tudi po zaključku formalnega izobraževanja. Je pa še vedno prisoten tisti sentiment, da bi po končani izobrazbi delovno mesto mladega moralo čakati – in se njihovo prizadevanje konča pri pisanju prošenj. Bojim se, da v doglednem času še ne bo takih sprememb, ko bi mladi zgolj s tem dobili službo. Seveda je to odvisno od profesije, ampak velika večina mladih mora narediti marsikaj več. Večina se tega vendarle zaveda in se aktivno prilagaja razmeram na trgu dela, po drugi strani pa se tudi vedno bolj vključuje v politične akcije, katerih namen je, da se spremenijo splošne razmere. Občutek imam, da se med mladimi tvorijo tudi stabilne civilnodružbene skupine pritiska, mogoče celo s potencialom organiziranja v politične stranke. Iskra, ki se je sprožila med protesti v Mariboru, je zanetila širše spremembe tudi med mladimi v Sloveniji.

Protesti so mladim bistveno bližji od udeležbe na volitvah. Se lahko ta moč protestne participacije prelevi tudi v konvencionalne oblike, ali imate občutek, da bodo mladi raje ostali ‘zunaj’ in na tak način izražali svoje nestrinjanje s čimerkoli? So pripravljeni na konkretno akcijo, prevzeti odgovornost za nadaljnji razvoj družbe?

Še leto dni nazaj sem se spraševal, ali so pripravljeni stopiti tudi na odgovorne položaje. Danes sem vedno bolj prepričan, da so, oziroma da obstaja del mladih, ki se je pripravljen angažirati, prevzeti odgovornost. Mariborska vstajniška iskra je torej pripeljala tudi do nekega novega potenciala za konvencionalno politično participacijo. Vseeno je ta še zelo v povojih, aktivacija mladih bo odvisna od sposobnosti katarze in reform v slovenski politiki, da se bo njen imidž v očeh mladih izboljšal. V letu 2013 je zaupanje v politiko doseglo absolutno zgodovinsko dno. Okroglo 0 %, 0 posameznikov od 907 anketiranih, zelo zaupa političnim strankam. Nizko zaupanje ne velja samo za slovensko politiko, presenetljivo nizek ugled uživa tudi evropska politika, saj je še leta 2000 manj kot 20 % mladih dvomilo v uspeh evropskega projekta, danes pa jih 45 % zastopa stališče, da bi Slovenija morala opustiti evro in izstopiti iz evropske integracije. Iz mladih veje veliko razočaranje. Ne samo nad slovensko politiko, ampak nad celotnim evropskim projektom.

Poleg političnih podmladkov so čedalje bolj družbeno aktivna različna mladinska gibanja in mladinske organizacije v državi, ena najbolj vidnih je Mladinski svet Slovenije. Ta naravnost soustvarja državno mladinsko politiko in je zelo aktiven pri pripravi nove zakonodaje. So pri svojem početju preveč ozko usmerjeni v mlade, kot jim očitajo? Zagovarjajo namreč izključno ukrepe za mlade do 29. leta, pri čemer pozabljajo na druge generacije, tudi na tiste do 34 let.

Ti očitki v veliki meri držijo, je pa to razumljivo. Mladi nimajo svoje politične stranke kot denimo jo upokojenci in je smiselno, da se organizirajo kot interesna skupina, da so interesna skupina in da funkcionirajo kot interesna skupina. Te akcije, četudi so včasih enostranske, razumem in jih še vedno pozitivno vrednotim. Občutek imam, da se politična teža mladih krepi, zato morajo tudi oni v dialogu znati prisluhniti drugim interesom. Če ne že v izhodišču, vsaj v pogajalskem procesu, ko morajo omehčati svoja stališča. To se dokaj jasno vidi, ko primerjamo položaj mladih na trgu dela s položajem tistih, ki so skoraj mladi, ki so stari med 30 in 34 let. Tem se pravzaprav položaj, vsaj kar zadeva stopnjo brezposelnosti, še bistveno hitreje slabša. Mladi bodo v okviru Jamstva za mlade deležni številnih spodbud in podpor, starejši od 30 let pa bodo na trgu dela še manj konkurenčni. Pozabljajo, da bodo čez leto ali dve današnji mladi v enakem položaju, ko jih bodo od podpor izrivali mlajši kolegi. Prav zato bi se morali današnji mladi zavzemati za uravnoteženo politiko.

Jamstvo za mlade si lahko razlagamo tudi kot neke vrste socialni korektiv za mlade. Kako pa je s podjetništvom med mladimi? Po raziskavi 2010 je le 2,6 % mladih pripravljenih na svojo podjetniško pot. Se ti zdi, da so premalo pogumni, da imajo premalo idej?

Podjetništvo je kot ideja mladim zelo blizu. V raziskavi smo jim navedli 10 družbenih skupin – podjetniki so bili najbolj priljubljeni. Še leta 2000 bi se mladi raje zaposlili pri nekom drugem, leta 2010 pa bi jih večina imela svoje podjetje. Torej motivacije za samozaposlovanje ali podjetništvo ne manjka. Delež mladih samostojnih podjetnikov, kar je vstopna točka mladih v podjetništvo, je nekje med 3 in 4 %, torej v evropskem povprečju – prav veliko prostora za povečanje tega deleža objektivno ni. Zanimivo, po deležu samozaposlenih mladih je na prvem mestu Romunija, sledi ji Grčija, na zadnjih mestih pa sta Danska in Švedska. Visoka stopnja samozaposlenih mladih se tipično pojavlja v državah z visokimi stopnjami brezposelnosti – podjetništvo je torej neke vrste izhod v sili, krik obupa, kjer mladi prevzemajo usodo v svoje roke, sploh če je ta spodbujena s subvencijami.

Največji delodajalec je še vedno država. Koliko so mladi dovzetni za službe v javnem sektorju?

Relativna večina mladih želi delati v privatnem sektorju. Seveda je javni sektor še vedno najbolj popularen med ženskami, predvsem zaradi študija za poklice, ki tipično vodijo k zaposlitvi v javnem sektorju, v medicini ali šolstvu. Vendar pa sama varnost teh zaposlitev ni ključen dejavnik.

Diplomantke s sedmo stopnjo izobrazbe so tudi sicer najbolj ranljiva skupina med mladimi na trgu dela.

Drži. Ena ključnih ugotovitev študije iz leta 2013 je zelo hitro poslabševanje položaja mladih žensk. Leta 2000 so bili redno zaposleni moški in ženske v približno enakem deležu, leta 2013 pa je delež zaposlenih moških skoraj dvakratnik deleža žensk. V številkah – zaposlenih žensk je 18 %, moških pa 30 %. Poleg tega se ženske v še večji meri vključujejo v izobraževalni sistem, medtem ko je vpis moških začel upadati. V prihodnosti bomo torej imeli več diplomantk in posledično skokovito povečanje stopnje njihove brezposelnosti.

Mladim je zaposlitev na lestvici vrednot zelo visoko.

Zaposlitev je najpomembnejši mejnik pri prehajanju v odraslost. Iz raziskave 2013 izhaja, da jim je med približno dvajsetimi možnostmi na prvem mestu kariera, zaposlitvena pot. Na vprašanje, kaj bi mladi predlagali vladi kot prioriteto, je z naskokom zmagalo reševanje problema brezposelnosti. Zaposlovanje je absolutno osrednja tema mladih danes in z njim se upravičeno ukvarjamo tako mi raziskovalci, kot politiki in predstavniki mladih.

Na trg dela prihajajo čedalje manjše generacije mladih, čedalje več starejših se bo upokojilo. Kaj nam ta kombinacija prinaša za jutri?

Ta trend je ključen, ko razmišljam o prihodnosti in o obnašanju države na tem področju. Pomeni pa dobro in slabo. Čez približno 5 let bo generacija, ki se upokojuje, bistveno večja od generacije, ki prihaja na trg dela. Danes je približno enaka, medtem ko je bila še pred petimi leti generacija, ki je prihajala na trg dela, za 45 % večja od tiste, ki se je upokojevala. Smo torej na točki preloma: razkorak bo vedno večji in Slovenijo prav verjetno čaka pomanjkanje delovne sile. Res pa je, da bo to pomanjkanje imelo strukturne težave, saj je izobrazbena in poklicna struktura tistih, ki se upokojujejo, zelo drugačna strukture mladih, ki vstopajo na trg dela. Danes se mi ta nesorazmerja še ne zdijo problematična, čez 3, 5 ali 10 let pa zagotovo bodo. Dobra novica za mlade je, da službe bodo. Če si danes mlad, te bo služba zagotovo čakala, vprašanje pa je, kakšna. Ali bodo diplomirani sociologi delali kot varilci? Verjetno se bo potrebno ukvarjati s prekvalificiranjem, lahko tudi z imigracijo; država lahko problem rešuje na različne načine. Skratka, dobra novica: službe zelo verjetno v prihodnosti za mlade bodo, slaba novica je pa ta, da bo s temi službami potrebno ustvariti toliko dodane vrednosti, da bo vedno večja skupina upokojencev lahko dostojno živela.

Tukaj se odpira vprašanje medgeneracijske solidarnosti, ki ga bomo v prihodnosti gotovo imeli redno na mizi. Mladi bodo morali sprejeti velike davčne obremenitve, s katerimi bomo lahko financirali dostojen standard starejšim. Medgeneracijskemu dogovoru pa danes ne kaže najbolje. Mladi imajo občutek, da se jim godi krivica in da bi se morali starejši odreči svoji blaginji v korist mlajšim. Močno je prisoten občutek, da so izigrana generacija, kar na nek način tudi drži. Že prej omenjena implicitna pogodba o zanesljivi službi po koncu študija je padla, torej jih je na nek način družba izdala. Res je tudi, da so generacije njihovih staršev bistveno lažje prehajale v odraslost in tudi lažje živele to odraslost, torej so razlogi za nezadovoljstvo med mladimi povsem jasni. Toda prav za vse vendarle niso krive starejše generacije – treba bo pogoltniti te grenke pilule, te neugodne resnice in graditi neko skupno prihodnost. Na poti pa nas čakajo velika in težka moralna vprašanja, s katerimi se bomo soočali.

Kako torej rešiti ta gordijski vozel brezposelnosti? Kaj predlagate mladim?

Mladim svetujem delovanje v dveh smereh. Prvič, naj poskušajo biti karseda konkurenčni na trgu delovne sile, četudi se ta neposrednost lahko sliši neoliberalno. Izobraževati se na tržno zanimivih področjih, prilagajati se trenutnim razmeram, biti fleksibilen in aktiven ter pripravljen na kompromise. Ta trend je med mladimi že prisoten, še vedno pa imamo skupino apatičnih in nezadovoljnih mladih. Njim bi svetoval, naj pač sprejmejo družbeno realnost in se ji prilagodijo, vsaj na kratki rok. Na dolgi rok pa je pomembno, da se še bolj vključujejo v družbene diskusije in poskušajo razumeti svet okrog sebe in prispevati k organiziranosti te naše slovenske in evropske družbe na način, da bo zagotovljena stabilna prihodnost. Prilagajaj se trgu dela, hkrati pa aktivno delaj na družbenih spremembah!

Torej spreminjati sistem skozi sistem?

Recimo tako, na kratki rok je treba preživeti. Ko je vojna, moraš upoštevat, da je vojna in iti včasih v zaklonišče. Ne pomaga, da protestiraš in rečeš, da je to nespremenljivo.

In država? Obljublja, da so mladi prioriteta te vlade. Katere opcije ima na voljo?

Vztrajam, da je brezposelnost mladih del splošne brezposelnosti in kot tak makroekonomski problem. Razmerje med brezposelnostjo mladih in splošno brezposelnostjo je v Sloveniji celo nekoliko ugodnejše za mlade kot pa v povprečju OECD ali EU. Ta splošen makroekonomski problem mora država reševati z ustreznimi ekonomskimi ukrepi, ki se ne tičejo mladinske politike. Ukrepi mladinske politike in aktivne politike zaposlovanja mladih lahko sicer pomagajo: mislim, da so nastavljeni ukrepi v osnovi dobri in prihajajo v pravem času. Predvsem je potrebno še naprej odpirati vrata mladim, da se ohranja njihova aktivnost, ob upoštevanju, da bomo čez nekaj let mlado delovno silo še kako potrebovali – skozi različne razpise, mladinske organizacije, civilnodružbene iniciative in seveda, kolikor se le da, skozi vključevanje na trg dela  – s financiranjem pripravništev, sofinanciranjem zaposlitev za mlade, skratka z ukrepi, ki so že vključeni v Jamstvo za mlade.

Upam tudi, da bo zaživel model učinkovitega poklicnega usposabljanja. Slovenija namreč nima prave industrijske politike in s tem tudi ne učinkovitega poklicnega izobraževanja. Deloma je to povezano z vrednotami, saj smo si Slovenci v preteklosti predstavljali, da bodo vsi naši otroci diplomirali, poklicno izobraževanje pa ni bila zaželena opcija. Zdaj se kaže, da je avstrijsko-nemški model partnerstva med izobraževalnim sistemom in gospodarstvom, še posebej na ravni poklicnega izobraževanja in vajeništva zelo učinkovit in v Sloveniji tudi na načelni ravni sprejet. Smiselno je z ustreznimi ukrepi slediti temu modelu.

Vedno bolj se kaže, da bo naša družba potrebovala praktično vse resurse, ki jih mladi danes imajo. Vsaka izgubljena mlada oseba je za družbo izguba, ki si je, po mojem, ni pametno privoščiti. Še dodatno okrepljeno jamstvo za mlade je dobra ideja, vedno pa je seveda prisotno vprašanje realnih možnosti. Te pa so potem stvar političnega procesa.