Nina Kapelj – Osebnost Primorske 2014

Piše: HELENA HAREJ

 

 

 

Bodimo črne ovce, vstanimo in pojdimo po svoje!

Nina Kapelj, v prvi vrsti tabornica ter absolventka pedagogike in andragogike ter španskega jezika, Osebnost Primorske 2014 ter tudi Ona leta 2014 po izboru poslušalcev Radia 94.

Foto: arhiv APK

Nina Kapelj, pozdravljena. Pri svojih rosnih 23-ih letih si postala Osebnost Primorske 2014. Kakšno je breme slave v dneh po razglasitvi rezultatov?

Ne, nobenega bremena slave ni. Vesela sem, da je ta čast pripadla nam tabornikom in seveda sem vesela, da so izbrali mene, ker se mi zdi, da sem le bila nek obraz tabornikov, ki smo v letu 2014, po mojem mnenju, resnično naredili en kup lepih in dobrih del in si tole nagrado tudi zaslužili. Mi je pa všeč, ko je to ‘breme slave’ priložnost, da se tako izražajo misli mladih in se na ta način približajo skupnosti in politikom in da bo mogoče na ta način glas mladih za malenkost bolje slišan.

Je za uspelo akcijo Obnovimo slovenske gozdove, katere obraz si bila, kriva naravna katastrofa, žled, ki se je zgodil lani v februarju in je najbolj prizadel prav Postojnsko, tvoj domači kraj?
Akcija Obnovimo gozdove je predstavljala neke vrste drugi korak te naravne nesreče. Ideja, da vsaj malo pomagamo naravi, saj je bil gozd, ki je za nas tabornike drugi dom, tako zelo uničen, se mi je zdela lepa in dobrodošla gesta. Sajenje dreves je samo kaplja v morje, saj bi potrebovali vsaj dva milijona sadik, doslej pa smo zasadili le 28.000 sadik in še približno toliko jih bomo. Veliko bolj pomembno je, da smo s tem spodbudili ljudi, da pomagajo naravi. Ljudem se na splošno zelo rado pomaga, pozablja pa se, da tudi naša narava potrebuje pomoč.

Odzivi ljudi in javnosti so bili pozitivni. Pa se je tudi v glavah ljudi kaj spremenilo, glede na to, da je osebnost leta prvič postala mlada oseba. Običajno so osebnosti leta športniki, znanstveniki …
Mislim, da ja. Tega resnično nisem pričakovala in tudi ko sem slišala svoje ime, sem bila popolnoma šokirana. Pred samo razglasitvijo so prihajali k meni starejši in rekli: »Joj, veš, res si želim, da bi zmagala mlada oseba, da boste mladi končno dobili neko veljavo.« To se mi je zdelo res lepo in mogoče se je res kaj spremenilo. Ne vem, ali je narava tako hotela ali nekdo drug, je pa bilo leto 2014 nekakšno posebno leto in se mi vendarle dozdeva, da se je kakšna stvar v naših glavah le spremenila.

Foto: arhiv APK

Tudi v glavah politikov? Glede na to, da so pri pomoči ljudem, ob naravni nesreči, žledu, praviloma zamočili?
Bojim se, da bo za to potrebnih še kar nekaj katastrof. Da se bo tudi dejansko kaj spremenilo, da bodo ljudje in politiki ne samo razmišljali, ampak tako tudi dejansko delovali. Ko sem prejela nagrado Ona leta 2014, sva se pogovarjala s predsednikom vlade Cerarjem, ki je sam rekel, da morajo biti odrasli opora mlajšim. Takrat je to zelo lepo povedal, ampak slutim, da smo še zelo daleč od tega.

Na sami podelitvi si bila kar kritična do oblasti. Tudi drugače, v življenju, ti ni težko reči bobu bob?
Ne, če sem prepričana, da govorim to, kar je res in sem podkrepljena z dokazi, mi ni težko reči bobu bob. Mogoče se na nekatere stvari še ne spoznam dovolj oziroma nimam toliko izkušenj, ampak menim, da moramo biti mladi, pa ne samo mladi, spet in spet objektivno kritični, če naj bomo slišani.

Čeprav področje mladih kar dobro poznam, me pa vseeno čudi, da so meni, 23-letnici, nekatere stvari veliko bolj jasne kot marsikateremu politiku z doktoratom in tu vidim veliko težavo.

Te je tudi dolgoletni taborniški staž oblikoval in ti pomagal pri razvoju osebnosti, kritičnega pogleda na svet?
Ja, taborniki so definitivno eden glavnih faktorjev, ki so me izoblikovali v osebnost, in seveda tudi družina – brez družine zagotovo ne bi bila takšna. Mogoče sem imela srečo, ko sta mi družina in taborništvo z roko v roki dajala podobne vrednote in načela, me zelo podobno vzgajala. Zdi se mi, da prav taborniška organizacija mlade ljudi oblikuje v neke vrste kritične mislece. Imamo svoj način dela, ko skozi volitve in prevzemanje raznih funkcij mladi zelo hitro, že v srednji šoli, začnejo samostojno presojati in jih mogoče tale stvar tudi bolj zanima kot njihove sošolce. Taborniki so mi dali en kup uporabnih spoznanj.…

Foto: Pija Sarko

Je torej čas, da se mladi dvignemo in nekaj spremenimo, ali pa je vse skupaj še vedno preveč prepuščeno starejšim politikom, ki odločajo namesto nas?

Mladi smo bili kar precej časa tiho. Sicer smo nekaj kock zmetali v parlament, pa ni imelo nekega velikega učinka, poskušali smo z nekimi načini stavkanja itd. Zdaj je čas, da dejansko začnemo spreminjati stvari, fizično.

Tako z akcijo Obnovimo gozdove kot s kakršnokoli drugo družbeno koristno akcijo ali kakorkoli drugače, kjer je naš glas slišan. To je nujno, saj je stanje za nas mlade zelo hudo – mi moramo biti začetna sprememba in verjamem, da nam bo tudi marsikateri odrasel potem sledil.
Ta in podobne akcije ne vključujejo samo mladih, ampak se s takimi akcijami tudi med starejšimi krepi čut solidarnosti. »Ja, nekaj dobrega pa ste naredili,« pravijo odrasli in prej ali slej nam bodo morali prisluhniti tudi politiki.

Na še več vprašanj je Nina odgovorila v tiskani izdaji Replike, ki jo dobite pri prodajalcih časopisov.