Je v imenu svobode vse dovoljeno?
Piše: SAMO ŠMAJGLštudent, skorajšnji dipl. profesor zgodovine in filozofije, član Iniciative za demokratični socializem, amaterski plezalec. Svoje pero sem brusil na straneh študentskega časopisa Tribuna.
Tudi zažgati francosko zastavo pod Slavolokom zmage?
Je suis Charlie. Tragičnim dogodkom sledi velik odziv solidarnosti. Seveda je z družbenih omrežji to še bolj vidno, ker lahko vsak posameznik prispeva svojih 140 znakov in pokaže, da tudi on ve, kaj se je zgodilo. Prvemu viharju je sledi drugi, ki je kot Nikonova reklama ‘Jaz sem’ izražala mnenje vsakega posameznika, kaj si misli o nesrečnem dogodku v Parizu. #Je suis Ahmed, Humain, Part of The Problem, Confused. No, in potem Charlie Hebdo izda naslovnico z Mohamedom na prvi stran.
Pojavi se problem, ki je star ravno toliko kot moderna francoska država. Immanuel Kant je kakih pet let pred začetkom francoske revolucije izdal spis z naslovom ‘Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo’. Že v prvem stavku odgovori na vprašanje. »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam.« Nedoletnost je mišljena kot posameznikov manko volje in poguma po uporabi lastnega uma. Nedoleten človek se ne odloča sam na podlagi dokazov in dejstev, temveč pobere vsako izjavo, ki pade v njegov sistem vrednot in se goreče strinja z njo. Bralci Demokracije in Reporterja vedo, o čem govorim. Nedoleten človek se ne upre, ker je to lahko nevarno. Posluša duhovnika v cerkvi, politika na televiziji in vedeževalko preko telefona. Tako ne upravlja z lastnim življenjem, temveč je voden s strani drugih. Enako kot otrok, ko se znajde v situaciji, kjer ne ve kako ravnati, pa pogleda proti mamici ali očetu za vodilo.
Kant ne krivi človeka samega, da se ni mogel dokopati do svobode, ker mu za to nikoli niso dali možnosti. Kateri vladar pa si želi mislečega človeka?
Za vladarja ni hujše stvari od človeka, ki misli. Spomnimo se Galileja, Kopernika in mnogih drugih, ki so končali z ognjem pod petami. Torej vse, kar potrebujemo, je svoboda. Ne katerokoli svobodo, temveč: »uveljavitev vsestranske javne uporabe lastnega uma«. In ravno to je svoboda govora. Svoboda pri uporabi svojega uma v javnosti. Kar je Kant govoril, se je začelo uresničevati pet let pozneje. In danes, dobrih 200 let po revoluciji, je to ena od osnovnih pravic, ki je nesporna pravica ob boku volilni pravici in pravici do svobodne veroizpovedi.
Več preberite v tiskani izdaji revije Replika, ki vas od 31. 1. 2015 čaka na prodajnih policah.
O avtorju
Replika
Replika ni samo revija. Je gibanje mladih aktivistov, odprto vsem mladinkam in mladincem, ki znajo pogledati v prihodnost. Je odgovor na danes: zlasti kratek, jedrnat in navadno zavrnilen.