Sierra – India – Charlie!

Piše: SIMON HABJAN
diplomirani filozof, novinar, predavatelj in doktorand na FF. Verjame, da se spreminjanje družbe začenja na subjektivni ravni.

Svoboda govora obstaja ali pa ne. Ni srednje poti.

Svet je zapletena entiteta. Konglomerat različnih razmišljanj, verovanj in interesov. Današnja globalna shema je prevsem preplet slednjega, saj je interes tisti, ki dejansko določa smernice globalnega razvoja, tako kulturnega, kot seveda finančnega.

Ameriški najboljši izvozni artikel, po imenu Vojna proti terorju, se nezardžno širi tudi v evropske države in sumim na Čarliju podobne scenarije, ki so v pripravi za evropske prestolnice.

Nedavni ‘globalni šok’ po imenu Charlie Hebdo je pustil globoko rano v zavesti francoskega ljudstva in pripravno orodje za načrtno zatiranje svoboščin, ki so pred tristo leti, prav s francosko revolucijo, tlakovale pot moderni racionalistični misli in načinu življenja nasploh. Ne mislim namigovati, še manj razpredati, o morebitnih teorijah zarote, vendar so takšni teroristični napadi postali ker malce preveč pripravno orodje za vzpostavljanje izrednih razmer, tistih razmer, ki precej hitro rodijo nove ureditve, pisane na kožo elitam tega sveta. Ameriški najboljši izvozni artikel, po imenu Vojna proti terorju, se nezardžno širi tudi v evropske države in (oprostite mi, ne morem iz svoje kože) sumim na Čarliju podobne scenarije, ki so v pripravi za evropske prestolnice.
Dejanje, ki se je zgodilo v Parizu, se mi zdi še posebej pomenljivo. Udar v srce zgodovinske prestolnice svoboščin je toliko hujši, ker se je le še nekaj mesecev nazaj zdelo, da je primež kolektivnega strahu pred terorističnimi dejanji, ki je držal svet v šahu že od 9/11, le popustil, da je svet z odhodom (sicer samo uradnim) ameriških vojakov iz Afganistana in rahlim umirjanjem svetovnih žarišč, začel dobivati nazaj svojo svetlejšo barvo. Strateški tajming pomora francoskih novinarjev pa kar kliče po ponovni prevetritvi marsikatere teorije zarote in domneve, da nas sistem želi držati v konstantnem stanju napetosti, v konstantnem strahu pred sočlovekom. Francija, mirna in gospodarsko močna država, se je zadnje leta, tako kot njene sosede, spopadala z visoko brezposelnostjo in kar je še huje, nizko priljubljenostjo svojega predsednika med sodržavljani . In glej, glej … po deja vu vzorcu iz ZDA izpred štirinajstih let se je po nacionalni tragediji javno mnenje, čez noč, obrnilo v prid Hollandu.

Udar v srce zgodovinske prestolnice svoboščin je toliko hujši, ker se je le še nekaj mesecev nazaj zdelo, da je primež kolektivnega strahu pred terorističnimi dejanji, ki je držal svet v šahu že od 9/11, le popustil.

Vendar se je tokrat zgodilo nekaj nepričakovanega. Že nekaj dni po napadu so se svetovni voditelji zbrali na pohodu po Parizu (domnevno skupaj z množico ljudi), da bi protestirali proti terorju. Amaterske fotografije so iz daljave ujele resnico: svetovni voditelji se niso pridružili množicam v protestu, ampak so preprosto zaprli nekej ulic in se nastavili fotografom, ter tako (solo) prepričevali svet, kako so podobni nam smrtnikom. Kar je ne samo potrdilo, da so del problema, temveč tudi izvor le-tega. Že Marx je dejal, da se zgodovina prvič ponovi kot tragedija, drugič pa kot farsa in licemerskost nad lažno solidarnostjo z ljudstvom, je to samo še potrdila – nadgradila pa jo je le nekaj dni pozneje, ko so aretirali več kot šestdeset ljudi po celotni Franciji, ker so izražali svobodo govora z (za elito) neprimernimi komentarji na račun krvavih dogodkov.
Svoboda govora obstaja ali pa ne. Ni srednje poti. In če nekdo ne prenese oz. dovoli izvajanja te temeljne ustavne pravice vseh razvitih sistemov z namenom, da bi zaščitil svoje interese, potem je vsakršno dejanje (simbolično ali ne), ki namiguje na egalitarnost pred zakonom, samo pesek v oči v najboljšem, v najslabšem primeru pa pokazatelj, da je svet dokončno razcepljen med have’s in don’t have’s. Še slabša novica pa je, da poti nazaj skoraj ni … vsaj miroljubne ne.