Sandi Gabrijelčič – vse kar si zadaš, to lahko postaneš

Piše: ANA TAYLOR

24-letna PUM-ovka, ljubiteljca narave, dobrovoljka, avanturistka

 

 

 

Break dance ti (lahko) spremeni življenje

Sandi je simpatičen in energije ter življenja poln 21 – letnik  iz Ložic blizu Kanala. Pred šestimi leti se je vpisal na tečaj break dancea, ki ga je potem popolnoma prevzel. Je član skupine Go Breakers, ki se je v tem času večkrat znašla v samem vrhu na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih. Lani je skupina Go Breakers na državnem prvenstvu v Novi Gorici zmagala, na evropskem prvenstvu v Riminiju osvojila drugo mesto ter isto stopničko ponovila še na svetovnem prvenstvu na Danskem. Posamezno je Sandi lani zasedel 3. stopničko državnega prvenstva v Novi Gorici ter 4. mesto na svetovnem prvenstvu na Danskem. Za letos pa, kot sam pravi, cilja na eno od stopničk državnega prvenstva.

Leto si začel uspešno – najprej si prejel priznanje za svoje športne dosežke na Goriškem v lanskem letu, kmalu zatem pa si odnesel še nagrado za naj športnika leta 2014 občine Kanal ob Soči. Kar ti je najbrž dalo tudi nek dodaten zagon za naprej, kajne?

Seveda. Sedaj pa samo s polno paro naprej.

Pri ‘brejku’ se tudi stoodstotno sprostim in pozabim na vse. Brez njega bi bilo moje življenje čisto drugačno, sploh si ne znam predstavljati, kako drugačno.

Kako se je začela tvoja ljubezen do break dancea?

V preteklosti sem se ukvarjal z različnimi športi. Vsakemu športu sem posvetil nekaj časa in tako sčasoma ugotovil, da imam neko ljubezen do akrobacij. Zako sem se  vpisal tudi na gimnastiko, a že po pol ure spoznal, da to pa ni zame. Isti teden sem se vpisal na break dance. Na tečaju mi je trener Edi Činej pokazal, kako se naredi premet, ki sem si ga želel naučiti. Takoj sem se zaljubil v break. Pri ‘brejku’ se tudi stoodstotno sprostim in pozabim na vse. Brez njega bi bilo moje življenje čisto drugačno, sploh si ne znam predstavljati, kako drugačno.

Koliko ur tedensko posvetiš treningu?

Odvisno, koliko ti tudi telo dovoli. Sploh pa, če si poškodovan, je težko. Nekaj časa, ko sem imel službo v tovarni Esal, sem imel kar naporne urnike. Delal sem do 15. ure, ob 16-ih pa se je že začel trening, ki je lahko trajal tudi do 20. ure, včasih tudi več. In tako je bilo vsak dan. Večkrat treniram tudi doma, kjer sem si naredil svoj prostor za trening. Tudi ko ni uradnih treningov, si doma vzamem čas in treniram.

Si kdaj utrpel tudi kakšne poškodbe?

Mišice v desni rami sem si pretegnil. Zato sem bil šest mescev doma, torej pol leta mirovanja in je bil to kar šok. Poškodbe so lahko težke, ja, vendar jih tudi težko dobiš. Ponavadi se to zgodi, če nisi fizično pripravljen za neko izvedbo oz. ne verjameš sam vase.

Celoten intervju si boste lahko prebrali v prihodnji izdaji Replike.

---

Foto: osebni arhiv Sandija Gabrijelčiča in arhiv Govol