Ana Velikonja – kruh in mošt in betaglukani

Z vlakninami nad tegobe nezdrave prehrane

Mladi imajo ideje, voljo, le podjetja bi jim morala nuditi dovolj podpore

Piše Nancy Vidmar

 

Ni še tako dolgo, ko je bil na jedilniku kmečke družine vaj enkrat na teden ješprenj. Otroke je sicer ‘zbadal’ ali ‘ujedal’, starejšim pa je bil še toliko bolj povšeči, če je vanj ‘stopil’ prašič. Po eni strani je šlo za sorazmerno dostopne surovine, po drugi pa za sicer spontan proces, ko so se na osnovi stoletnih izkušenj izoblikovale jedi, ki so bile organizmu, tudi v skromnih pogojih, koristne, le da tega ljudje tedaj vedeli, morda zgolj slutili. Ani Velikonja, mladi, 27-letni raziskovalki iz Ajdovščine, je danes kristalno jasno, zakaj je bil ječmen ‘uzakonjen’ kot tedenski obrok. Če se spomnite – pohlajen in postan ješprenj se je kar hudo zgostil. Tega so krive vlaknine, betaglukani imenovane. Največ jih vsebuje prav ječmen, tudi oves, manj ostale žitarice, nekaj ga premorejo še nekatere gljive.

Poenostavljeno rečeno, betaglukani so dolge vlaknine, ki v črevesju pripomorejo, da se čas presnove podaljša. Nase vežejo med drugim sladkorje in maščobe in tako preprečijo, da bi po obroku prešle v kri in se denimo maščobe v jetrih pretvorile v škodljivi holesterol, ali da bi se povečala vsebnost sladkorja v krvi. In tako neškodljivo nadaljujejo pot po prebavnem traktu.

Ana Velikonja se je po gimnaziji vpisala na biotehniško fakulteto in diplomirala iz mikrobiologije. Zaposlila se je v domačem Mlinotestu, skozi program krepitve razvojnih projektov, v okviru katerega nadaljuje podiplomski interdisciplinarni študij biomedicine. Tudi doktorat je financiran skozi omenjeni projekt.

Prav betaglukani so deležni posebne pozornosti …

Trenutno izvajam klinično raziskavo, kako topne vlaknine iz ječmena vplivajo na raven holesterola in sladkorja v krvi in kako lahko uravnavajo črevesno mikrofloro. Prav mikroflori v prebavnem traktu sodobna znanost pripisuje vse večji pomen, saj je bila (pre)dolgo časa zapostavljena. Če samo pomislimo, da ima povprečen človek v črevesju kar za poldrugi kilogram mikroorganizmov … Tako da stroka zdaj mikrofloro jemlje že kot nek organ.

Tovrstnih raziskav se najbrž ne da delati v laboratorijih …

Do določene mere že, toda ljudje nismo enocelični organizmi. Za zdaj sem opravila raziskavo na 20 prostovoljcih v Ajdovščini, trenutno poteka v enakem obsegu v Ljubljani, najbrž bo potrebna še tretja, da bom lahko bolj zanesljivo potegnila zaključke.

Kaj pa počnejo prostovoljci?

Jedo kruh, eni tistega z betaglukani, drugi brez njih. Potem primerjam učinke. Krvne analize izvajajo zdravstveni domovi po Ljubljani, črevesno floro analiziran na fakulteti.

Pa je težko dobiti prostovoljce?

Raziskavo opravljam med tistimi, ki imajo velik pas (lepo rečeno, op. a), hkrati pa imajo še eno od zdravstvenih težav – povišane trigliceride, holesterol, sladkor, pritisk. Zanje seveda vedo zdravniki, ki jim potem projekt predstavijo. Glede na to, da bi s sodelovanjem v raziskavi, vsaj tisti, ki betaglukane uživajo, že nekaj naredili za svoje zdravje in boljše počutje, bi pričakovala večji odziv.

Se hipoteze potrjujejo?

Ne pri vseh, saj je odvisno, kako redno jedo kruh (ki ga seveda prejemajo brezplačno, op. a.), kako se tudi sicer prehranjujejo, ali so pod stresom, svoje pa doda še genetika. Pri nekaterih pa se krvna slika vidno izboljšuje. Saj pravim, za dokončne zaključke bom potrebovala številčnejši vzorec.

 

Nadaljevanje intervjuja najdete v tiskani izdaji Replike.