XXL piknik v središču Bruslja

Po Jezusovem zgledu – nahranili 6000 ljudi

Piše Borut Petkovšek

Ko se nas je, čarobnih sedem, končno napokalo v kombi, smo se od prvotno načrtovanega časa odhoda oddaljili že za dobrih pet ur. Recimo temu zapleti z občutkom za čas, ki sem jih z našim običajnim organizatorjem potovanja že vajen. Navsezadnje smo nekje ob sedmih ali osmih zvečer v prtljažnik le naložili vse potrebno in nepotrebno, v GPS napravo pa kot končno destinacijo vnesli prestolnico Evropske unije.

Tja smo se odpravili z različnimi nameni, cilji, upanji in željami. Med njimi vsekakor ni bilo ubadanja z napačnim parkiranjem, parkirnim pajkom in hudomušnimi bruseljskimi policisti ampak ta pripetljaj si tako ali tako želim čim prej izbrisati iz spomina. Veliko bolj prijetna in navdušujoča je misel na dogodek, ki je bil eno izmed glavnih vodil za odpravo – Feeding the 5000. Dogodka sem se želel udeležiti že leta 2012 v Dublinu, pa mi takrat zaradi delovnih obveznosti ni uspelo. Šele v Bruslju sem se zavedel, kaj sem takrat pravzaprav zamudil.

Naj vam na kratko razložim, ‘za kaj se gre’ (največkrat, da se kam pride). Naša ekspedicija se je po približno dvanajstih ali trinajstih urah avtoceste (kdo bi štel) parkirala sredi male vasice sredi Ardenov, ki obdaja prečudovit dvorec Petite Somme. Planirali smo navsezadnje precej posrečeno, saj smo prišli naravnost na zajtrk. Po devetih urah nočne vožnje sem bil sam precej zmahan. Pohrustal sem zadnjo pest piškotov, se zadekal na sprednjih sedežih kombija, oddremal par prepotrebnih ur, zajtrk pa enostavno preskočil. Ko sem se prebudil je bila ekipa razpršena po celotni posesti dvorca, ki ga upravlja skupnost za zavest Krišne (ISKCON). Njene člane sem z nakupom knjige spoznal pred osmimi leti, z njimi obdržal kontakte in lansko leto na travnikih in kravji štali prav tega dvorca čudovito poletje preživel kot prostovoljec.

No, da nadaljujem. Ekipo je bilo potrebno ponovno zbrati, saj je bilo do prenočišča še debelo uro vožnje, dan pa se je počasi, kot to zna le on, prevešal v noč. Smo pa pred vstopom v osrčje Bruslja obiskali še Banko hrane (Food bank). Ta je svoje skladiščne prostore napolnila z micenim delom 90 milijonov ton hrane, ki se jo letno zavrže v Evropi. Razlogi za to so različni. Največ krivde nosijo trgovci, ki sadje in zelenjavo gladko zavrnejo zaradi kozmetičnih standardov ali pa naročene količine ne prodajo. Kmetje, ki hrano pridelujejo, so po pogodbi obvezani dostaviti določeno količino, zaradi možnosti nepredvidenih zapletov (naravne nesreče, bolezni, transport, ipd.) pa jo pridelajo več, kot je dejansko potrebno. Naslednji problem je v neprimernem skladiščenju skozi celotno prehrambeno verigo, pri čemer veliko pridelkov zgnije ali pa začne gniti, preden sploh pride na police.

Torej, Food bank, še ena od globalnih humanitarnih organizacij, ki se uspešno trudi razdeliti vizualno podpovprečno hrano med tiste, ki jo potrebujejo, je z uporabo svojih prostorov podprla kampanjo Feed the 5000, ki že od leta 2009 organizira XXL piknike, na katerih ji vedno uspe tisto, kar je z ribami in hlebi naredil Jezus – nahranijo pet tisoč ljudi. Kar se je prvega aprila dogajalo na ulici Grass markt, nedaleč od Grote markta, v samem središču turističnega Bruslja, je pravzaprav blizu malega čudeža. Organizatorjem in prostovoljcem je pri okoliških pridelovalcih hrane uspelo nabrati kar 750 kg sadja in zelenjave, ki bi drugače zgnila na odlagališčih.

Vso so shranili v že prej omenjenem skladišču, jo zgodaj zjutraj na dan dogodka prepeljali na prizorišče, kjer so jo pridne roke začele prati, rezati in sekljati. Skupaj z začimbami je nato končala v dveh kotlih, kjer se je po alkimističnem procesu kuhanja spremenila v več kot šest tisoč okusnih brezmesnih obrokov. Hrano so namreč kuhali angleški člani Skupnosti za zavest Krišne, ki si s trupli živali pač ne mažejo rok. Ne vem, če ste že kdaj poskusili njihovo hrano, morebiti v kakem izmed njihovih templjev ali pa v kateri izmed restavracij Govinda’s, a ker je hrana blagoslovljena, pridobi specifičen okus, ki se mu še najbolj približa okus vaše najljubše jedi, ki vam jo pripravi draga babica, ko ima zares dober dan. Tako pripravljena hrana je brez težke karme, ki spremlja industrijsko pridelano hrano. Ja, ja, kvaliteto tistega, kar pojemo, ne določa samo vsebnost hranilnih snovi ampak tudi zavest, s katero je bila pridelana, pripravljena in postrežena.

Prvim obiskovalcem so bili obroki podeljeni nekje okoli poldneva. Do enih, ko je v Bruslju čas kosila, pa je ulica Grasmarkt, nedaleč stran od glavnega trga, z mlaskajočimi ljudmi kar prekipevala ter iz bližnjih kafičev, McDonaldsev in Subwayev vabila vse mimoidoče, da si postrežejo z okusnim brezplačnim obrokom. Vse skupaj je bilo še toliko bolj vabljivo, ker se je skupne napore odločilo blagosloviti tudi sonce. To je za uspešnost dogodka toliko bolj pomembno, ker se velika luč v teh krajih v polnosti razvije redko in je luksus, ki ga prebivalci izkoristijo, kolikor jim pač dovoljujejo natrpani urniki metropole, kot je Bruselj.

Tako so se ulice, hvala bogu, trle ljudi, saj, kot sem ugotovil, nahraniti šest tisoč ljudi navsezadnje le ni mačji kašelj, četudi so obroki brezplačni. Zadnja zajemalka currya se je namreč podelila šele nekje ob petih popoldne, ves čas pa smo prostovoljci marljivo praznili zabojčke s sadjem in zelenjavo med vse tiste, ki so se siti martinčkali na toplem soncu, a so že razmišljali, kaj bo za večerjo ali pa jim je bilo enostavno kul olupiti še kako pomarančo, ugrizniti v sladko jabolko ali ležerno zobati grozdje.

Da to ni bil prvi tovrstni dogodek, se je poznalo na profesionalnosti in organiziranosti. Vse je bilo postavljeno na povsem preprostih temeljih. V osrednjem šotoru se je kuhalo in razdeljevalo hrano, na bližnjih stojnicah pa so člani različnih organizacij obiskovalce ozaveščali o neverjetno ignorantskem odnosu do hrane in kako lahko pomagajo. Obroke smo podeljevali in jedli z biorazgradljivim priborom, ki smo ga lahko z morebiti nepojedeno hrano odvrgli v zato namenjene smetnjake, ki jih je bilo več kot dovolj.

Kolikor mi je do sedaj znanega, se v Sloveniji na področju problematike zavržene hrane šele v zadnjem letu dogaja nekaj več od opozarjanja in ozaveščanja. Svetla izjema, katere član sem tudi sam, je humanitarno društvo Hrana za življenje, ki že vrsto let izvaja primer dobre prakse deljenja hrane, ki ostaja v restavraciji. Društvo je del globalne organizacije Food for Life Global, ki po svetu dnevno podeli več kot tri milijone brezplačnih vegetarijanskih obrokov. Ta organizacija, več o njej si lahko preberete na http://www.ffl.org, uradno podpira tudi kampanjo Feed5k. Slovenska veja tako že od leta 2008 sodeluje z ljubljansko restavracijo Radha Govinda, iz katere prostovoljci vsakodnevno (razen nedelje) razvažajo neuporabljeno hrano v obliki toplih večerij. Prostovoljci društva pakirane obroke v termo posodah delijo v ljubljanskem zavetišču za brezdomce, varni hiši Stigma, socialno ogroženim posameznikom in družinam na območju Šiške. Poleg ostalih projektov so s toplimi obroki med katastrofo ledenega oklepa na pomoč priskočili v logaškem domu ostarelih Marije in Marte.

Priznam, da pred to izkušnjo o problematiki zavržene hrane nisem vedel dosti. S hrano sem sicer bil pazljiv, ker sem bil tako vzgojen, pa tudi zdrava pamet tako veleva. V svojem ‘polna rit vsega’ kokonu sem se svetovne lakote sicer megleno zavedal, še nikoli pa mi ni bilo povsem kristalno jasno, da je hrane več kot dovolj, celo preveč, in da se rešitev skriva zgolj v razporeditvi sredstev, ki že obstajajo. Sploh veste, da bi z cca. 1,3 bilijoni ton hrane, ki se je letno zavrže po celem planetu, nahranili prav vse lačne? Pa ne samo enkrat ampak skoraj dvakrat!