Tridesetletniki – novi izbrisani

Žrtve prehoda iz socializma v kapitalizem

IMG_1035Foto Teja Kete

V pasti univerzalnega narcizma politike

simonHabjanPiše Simon Habjan

Po zadnjih raziskavah že skoraj četrtina mladih med tridesetimi in štiridesetimi postaja redni gost zavodov za zaposlovanje širom države. Bolj šokantno kot to je, da zaposlovalna shema in akcije v smeri zaposlovanja mladih taiste skupine sploh ne jemlje v mar. Mirno torej lahko rečemo, da s(m)o tridesetletniki novi izbrisani.

V času univerzalnega narcizma politike, ki si z vedno bolj obupnimi poskusi, da bi si rešila ugled (sizifovo delo par-excellence), se družba približuje tistemu ameriškemu modelu, ki ustvarja banalne probleme in main-stream puhlice, da bi odstranila pogled od dejanskih težav. Politična desnica v naši državi proizvaja nove in nove scenarije vračanja v preteklost, levica pa se neumorno ukvarja sama s sabo in dnevno dokazuje, da ji še to ne gre prav nič od rok.

Medtem populacija, ki bi morala biti najbolj delovno aktivna, vse bolj tone v samorefleksiji nekdanjih obljub in nasvetov kalibra ‘študiraj, ti vsaj ne bo treba delati’.

Polne univerze in prazni žepi (žal) še kako gredo skupaj v naši državi, ko bi le politika znala poskrbeti za diplomante in jih, glede na to, da je vložila sredstva v nihovo izobraževanje, preskrbela  možnosti za zaposlitev. Vendar je prioriteta reševanja bank zavzela finančni fokus politike in ravno tisti, na katerih svet sloni, danes predstavljajo tempirano bombo prihodnosti shizofrenične in nevrotične twenty-something države, ki ji pravimo naša Slovenija.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da se Slovenci, pri katerih je navadno pogovor že po nekaj stavkihnanesel na domačo politiko, danes samo še mrko in morbidno nasmehnemo ob omembi le-te. Kolektivno smo v stanju med popolno apatijo in slepim besom, kjer brezizhodnost položaja vsak dan bolj sprejemamo kot realnost, ki smo jo še nekaj let kot znanstveno fantastiko dojemali kot nekaj popolno nemogočega.

Generacija ‘trideset+nekaj’ pa je nasploh specifičen fenomen. Smo zadnja generacija socialistično obarvane mentalitete, naravnana na idealizem ter delno flegmatičnost, ki nam jo je nekdanji sistem takorekoč položil v zibko. Dejansko je mentalni preskok za to generacijo še toliko hujši, ker je prehod med socialističnim in kapitalističnim sistemom brutalno zarezal v denarnice in predvsem mentalne procese naših staršev, ki so se morali na hitro soočiti z neuspešnostjo lastne vzgoje ter realnostjo novega časa.

Kaj bo prinesla prihodnost je težko napovedovati, sami pa smo soočeni z izbiro odhoda v tujino, prekvalifikacije ali pa v sebi poiskati moč in potrebno voljo, da s svojim pridobljenim znanjem ustvarimo nekaj novega, da je izborazba, ki smo jo pridobili vseeno nekaj uporabnega in koristnega, če ne celo profitabilnega. Marsikdo se je s tem že (uspešno) spoprijel, za ostale pa opozorilo, da gledamo proti štiridesetemu, tudi ne bo odveč.

 

2069 Total Views 4 Views Today