Trgovski centri vstopajo v vsako vas, izstopajo pa pošte, šole …

Z biciklom hitreje kot z vlakom

DSC_2249

 

Foto Teja Kete

Piše Domen Uršič – Domc,

profesor slovenščine in sociologije, občinski svetnik, tabornik, predvsem pa pravljičar na odru in pred njim. Nekje vmes tudi fanatični idealist, ki se trudi čuditi in ujeti tiste drobne stvari, ki jih neupravičeno puščamo za seboj.

Govorilo se je, da bodo te volitve pa vendarle spremenile podobo naše krajine. Spreminjajo se imena strank, a ideje, kaj storiti in kam peljati, v resnici nima nihče prav resne. Pojavljajo se teorije iz 19. stoletja, pa teorije iz 60. let 20. stoletja, pa s preloma tisočletja, ko so bila razmerja in razmere v svetu drugačne. Nihče pa zares ne ve, kaj storiti z današnjim dnem.

Tehnologije za vsakdanjo rabo so bile veliko bolj nerodne in vsaka pot je bila veliko daljša. A počasi se z nevzdrževanjem naše cestne infrastrukture vračamo v tiste dneve. Želeli smo imeti hitro pot iz središča naše dežele in pozabljali, da nas v resnici velika večina ne potrebuje široke štiripasovnice in je ta predvsem namenjena težkim tovornjakom, ki potujejo z zahoda na vzhod in s severa na jug. Večina nas živi vsaj 60 kilometrov stran od avtocest. Do naših domov vodijo ozke poti, ki jih počasi najeda zob časa. A pustili smo, da so nas prepričali, da je z rožo obkrožena Ljubljana naš skupni cilj. Na srečo nam spletne tehnologije omogočajo, da hitro in zanesljivo komuniciramo, saj se razdalje do domov vse bolj daljšajo. A po drugi strani so te še vedno tako majhne, da so tudi s kolesom in malo kondicije dosegljive v skoraj enakem času, kot ga za isto popotovanje potrebuje vlak.

V letu 2014 se število ‘Ljubljančanov’ veča, a to niso več prišleki iz drugih republik, ampak beg možganov iz drugih pokrajin. V času, ko bi morala biti dostopnost infrastrukture in mobilnost posameznika, ne glede na to, kje živi, enaka. Pa naj bo to v hribovitem svetu severne Primorske ali v središču naše kure, se razdalje večajo in neenakost raste. Nekje smo pozabili, da je 1.700.00 ljudi doma drugje.

Seveda je določena racionalizacija potrebna, predvsem kar se tiče trgovskih centrov, ki so stopili že skoraj v vsako vas. A to je edina stvar, ki je v tem trenutku približno enako dostopna vsem. Umikajo pa se pošte, zdravstveni domovi in počasi tudi šole. Najprej bodo odšle podružnice, sledile bodo srednje šole. No, edino ‘zasebne’ fakultete rastejo kot gobe po dežju. Če lahko o šolah s subvencioniranim programom govorimo kot o zasebnih.

Vzemite si čas in s kolesom potujte po cestah in opazujte spremembo krajine, ki vas obkroža. Dežela, ki je tako majhna, da bi morala biti dostopna vsem in ne le tistim, ki lahko vozijo svoj avto in si privoščijo bencin, postaja za posameznike vse bolj oddaljena. Najmlajši, starejši, bolni in za vožnjo nesposobni so vse bolj odvisni od dobre volje mladih. Nič ni narobe z medgeneracijskim povezovanjem, a človeško dostojanstvo se začne krhati takrat, ko postaneš odvisnik.

Seveda obstajajo svetle točke. Medčloveška mreža prevozov, ki je prek spleta povezala ponudnike prevozov in njihove uporabnike, je pot k bolj demokratičnemu svetu. Trenutni politiki so potrebovali kar nekaj časa, da niso ubili te skupnosti. Hoteli so jo, ker je niso razumeli.

Zakaj čakamo na njih, da nam odgovorijo in si na vprašanja, ki nas tarejo, raje ne odgovorimo sami?

Kolumna iz 6. številke Replike, ki se danes umika iz prodaje. Jutri, v petek, zagleda luč sveta nova številka (z novo kolumno Domna Uršiča). Najdete jo na običajnih prodajnih mestih.

676 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.