Tim Prezelj – mladenič številnih talentov

Nagrajenec evropskega srečanja mladih raziskovalcev

tim prezelj, foto Marko Prezelj

Foto Marko Prezelj

Deloholik in perfekcionist, ‘zaljubljen’ v molekule, ki igra violino, kleklja ali peče tortice

ksenjaStrozic

Piše Ksenja Strožič

Tim Prezelj ali drugače povedano – multipraktik. Tim je 19-letni mladenič, ki prihaja iz okolice Kamnika. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani pa sedaj obiskuje 1. letnik Biotehniške fakultete, smer mikrobiologija. Je fant, ki tako rekoč živi za znanost in je pri svojem delu že zdaj uspešen. Ima zelo odprt pogled na svet in vedno najde pravo razlago, če se znajdeš v težavah (tudi ljubezenskih!). Poleg tega zna igrati violino, kleklja in s peko ustvarja neverjetne umetnine. Je velik ljubitelj umetnosti in zelo zanimiva oseba. Včasih ga lahko samo poslušaš z odprtimi usti in se zamisliš, kako bi bilo lepo, če bi tudi sam toliko vedel o stvareh. Verjamem, da bomo njegovo ime v prihodnosti še slišali.

Tim, kako vidiš samega sebe?

Že v osnovni šoli sem se držal bolj zase, nisem ravno tipičen mladostnik. Perfekcionist vsekakor, mogoče malo obseden z občutkom, da mora biti vse na svojem mestu, včasih tudi rahel idealist, naiven, vsaj tako pravijo drugi. Deloholik, težko se sprostim, če vem, da stvari niso narejene in s tem je delo na nek način glavni del moje sprostitve. Sem tudi zelo radoveden, na način, da hočem do nekih odgovorov priti sam. Ne zadošča mi, da vzamem knjigo in se iz nje samo nekaj naučim, ker tako nimam občutka da znam oz. znanje brez pravega razumevanja zame ni znanje. Hočem vedeti, kako so do tega znanja prišli in kakšna raziskovalna metodologija stoji za tem.

Za naravoslovje si se navdušil, ko sta z dedkom hodila na sprehode in opazovala naravo okoli sebe. Svojo prvo znanstveno nalogo si napisal v osmem razredu, udeleževal si se tudi različnih taborov Zveze za tehnično kulturo Slovenije … Kako in kdaj pa si prišel v stik s Kemijskim inštitutom Slovenije? Kaj si tam počel?

Sodeloval sem z Biotehniško fakulteto in preko tega sem v 1. letniku prišel na Fakulteto za kemijo. Tam smo imeli seminar oz. delavnico, ki je bila zelo podobna temu, kar delajo študenti na vajah. Vmes je bil kot zanimivost organiziran tudi obisk Kemijskega inštituta. Sam sem bil vedno v precepu med biologijo in kemijo, nikoli pa nisem bil čisti kemik. Nad vsemi laboratoriji na inštitutu sem bil zelo navdušen. Potem pa smo prišli v laboratorij za biotehnologijo, ki nam ga je predstavila mikrobiologinja Alja Oblak. Z njo sem navezal stik kar preko elektronske pošte in sva se zmenila za sestanek. Že od ukvarjanja s kobilicami sem približno vedel, kaj me zanima. Ostal bi pri žuželkah, če me ne bi pritegnile molekule. Kobilic je v Sloveniji samo 142 vrst in ko sem poznal vseh 142, to ni bil več pravi izziv. Pri molekularni biologiji pa ni konca, molekul je vedno neskončno mnogo, interakcij med njimi pa še več, zato sem pristal tukaj.

Od nekdaj me je zanimal tudi rak, ki je bil zame vedno skrivnosten, v smislu, da ga nihče ne zna uspešno zdraviti, da nihče ne ve, kaj točno je. Potem pa sem prišel do Kemijskega inštituta in sem se tam začel uvajati v raziskovalno delo. Sedaj vidim, da je med  raziskovalnim in pedagoškim delom, ki se izvaja na fakulteti hud prepad. Nekdo lahko na faksu opravi vse vaje, tudi z odlično oceno, se vse nauči, pozna teorijo, potem pa pride na neko raziskovalno institucijo, kjer se stvari delajo čisto drugače, ker je sam pedagoški mehanizem, po katerem učijo metode, ki se jih načeloma uporablja v laboratoriju, skoraj malo zastarel. Danes je tehnologija že tako napredovala, da se novosti v znanosti pojavljajo neverjetno hitro in na to bi te morali na fakulteti pripraviti. Zelo sem hvaležen, da sem lahko na Kemijskem inštitutu že toliko naredil in imam s tega vidika veliko prednost.

S svojo raziskovalno nalogo (priprava potencialnega cepiva proti melanomu) si zmagal na državnem tekmovanju v Murski Soboti. Kasneje si bil povabljen na Evropsko srečanje mladih raziskovalcev v Bratislavo na Slovaškem. Za nagrado na tem srečanju pa si odšel na enotedenski seminar v EMBL v Heidelberg, v Nemčijo. Izjemni uspehi tako mladega naravoslovca. Kaj vse si s tem pridobil, se naučil?

To so zelo lepi spomini in izkušnje. Velikokrat sem moral kakšno stvar predstaviti različnim ljudem iz stroke, ki so na veliko višjem nivoju kot jaz in se že 30 let ukvarjajo s stvarmi, ki jih sam šele začenjam. Takšnega človeka je veliko težje motivirati, ker ima veliko več znanja in nate gleda drugače, kot ljudje, ki nimajo toliko izkušenj iz stroke. Ampak, na to sem gledal kot na prednost. Ko nekomu poskušaš nekaj predstaviti, s tem vadiš svoje sposobnosti nastopanja, predstavljanja. V EMBL sem imel dostop do celotnega laboratorijskega kompleksa in na meni je bilo, da se odločim, kaj me najbolj zanima in kaj bi najraje videl. Lahko se odločiš, da boš v enem tednu pogledal vse, ampak to je potem vse samo ‘približno’, kar pa nima smisla. Tudi to, da se znaš odločiti, je izziv. S tem te prisilijo, da se specializiraš oz. usmeriš. Udeležil sem se tudi konference, kjer se predstavi najnovejše znanje z določenih področij, kar me je navdušilo. Tam spoznaš vodilne ljudi v znanosti in se neposredno vključiš v neko znanstveno okolje. Naredil sem poskus in nikomur nisem povedal, koliko sem star, kaj delam in zakaj sem tam. Zanimivo je bilo, da so me vzeli za svojega. To sem naredil, da sem videl, kaj še moram popraviti, kje sem šibek, s tem sem hotel samo preizkusiti samega sebe. To so bile zelo pozitivne izkušnje, bistveno pa je bilo to, da sem navezal veliko novih stikov, se naučil veliko veščin znanstvenega menedžmenta, kako poteka znanstveno publiciranje, kako pristopiti k nekomu, ki je na višjem nivoju kot ti, kako komunicirati s podrejenimi …

Kaj bi počel, če ne bi bil znanstvenik? Si kdaj razmišljal o čem drugem?

Ja, velikokrat. Prvič sem o tem razmišljal, ko sem se odločal o izbirnih predmetih za maturo. Veliko stvari me je zanimalo. Vedno se delal po principu vse ali nič. Ali me je stvar zelo zanimala ali pa me sploh ni. Zgodovina me na primer nikoli ni zanimala, umetnostna zgodovina pa zelo. Zato sem izbral tri predmete na maturi in ne dveh, kot je to običajno. Biologija in kemija sta me zanimali, čutil pa sem, da so gimnazijska leta zadnji čas, da o stvareh, ki me poleg biologije in kemije tudi zanimajo, vendar ne toliko, da bi se z njimi ukvarjal celo življenje, izvem še nekaj več. Če ne bi bil znanstvenik, bi lahko brez težav študiral tudi umetnostno zgodovino ali pa filozofijo.

Človek bi si mislil, da znanost in umetnost ne gresta skupaj, toda pri tebi temu ni tako. Od kod ljubezen do umetnosti?

Postopek pomnjenja je pri umetnosti podoben kot v znanosti, vsaj v molekularnem svetu. Pri obeh je bistvena vizualizacija. Če hočeš razumeti nek molekularni proces, si ga moraš znati predstavljati, moraš videti molekule pred seboj. Osnoven pogoj za združevanje umetnosti in znanosti pri meni je torej bil, da je način učenja podoben in se mi ni bilo težko učiti. Potem pa me je zanimalo na primer, zakaj so si v določenem obdobju stavbe tako podobne … Tudi filozofske pristope, ki so me zanimali, sem lahko prenašal v umetnost. Zdi se mi, da sem potreboval neko protiutež. Eni se sproščajo s športom, športnik pa sam nikoli nisem bil, mi je bila pa zato umetnost toliko bližje. Raje sem odšel v galerijo, preklopil možgane in mislil na druge stvari.

Si mladenič mnogih talentov. Kaj pa te veseli še poleg znanosti, s čim vse se še ukvarjaš? Slišala sem, da ti gresta klekljanje in peka tort zelo dobro od rok.

Vedno so mi bile všeč fine stvari. V znanosti je vse natančno, drobno, ampak vse ima točno določeno mesto. Urejeni nered. Na prvi pogled vse zgleda neurejeno, potem pa vidiš, da je vse točno na pravem mestu, ker je sistem samo tako optimalno funkcionalen. Klekljanje je precej tehnična veščina in se jo da enostavno naučiti, hkrati pa je tudi zelo urejena, drobna in kompleksna. Všeč so mi bili vzorci in to me je na nek način tudi sproščalo. Zelo rad klekljam nakit, ker se nosi oz. uporablja. V izziv mi je bilo, da sem združil lepo s praktičnim. Na ta način gledam tudi na umetnost. Neka arhitekturna mojstrovina je lahko zelo lepa, toda če ni praktična za namen, za katerega je bila zgrajena, mi enostavno tudi na videz ni več všeč. Peka oz. tortice … Zelo podobno se dela v laboratoriju, samo da je tam vedno grenak priokus, saj tisto kar narediš, lahko samo opazuješ, občuduješ, nič pa ne moreš pojesti (smeh). Princip v kuhinji je zelo podoben, tam nekaj mešam, malo eksperimentiram in na koncu nekaj iz tega nastane.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Slišala sem, da te vleče v tujino. Kam?

Ja, vsekakor bi se rad preizkusil v tujini. To se mi zdi nek naraven izziv za znanstvenika, da vidi, kako vse funkcionira v globalnem svetu in da ni samo zaprt v nekem lokalnem delovnem okolju. Potrebno je navezovati stike, če ne slej kot prej propadeš. Državo oziroma kraj izbiram glede na to, kje so najboljši pogoji za delo, ki me zanima. Trenutno me najbolj ‘vleče’ v Ameriko, Nemčijo, tudi Francija ni čisto izključena ali pa Anglija in azijske države, predvsem Japonska.

Zanimiva je teorija o (ljubezenskih) razmerjih, ki si mi jo nekoč povedal. Bi jo z bralci Replike na hitro delil še enkrat?

Nekateri eksperimentalni podatki kažejo na to, da je 50 % predstavnikov enega spola biološko kompatibilnih z ostalimi 50 % predstavniki sebi nasprotnega spola. Ljudje smo biološko poligamna bitja in zato je normalno, da imamo v življenju lahko več partnerjev. Malo je takih, katerih prva simpatija bi bila hkrati tudi njihova zadnja. V osnovi živimo kot poligamna bitja. Kdo bo tisti, s katerim si boš ustvaril družino, je predvsem pogojeno s tem, da ljudje podzavestno iščemo nekoga, ki je najbolj primeren prenašalec genov. Da boš z njim lahko prenesel svoje gene naprej na najboljši način, da boš ustvaril najboljše potomce, ki bodo potem čim bolj konkurenčni v družbi in bodo lahko čim uspešneje prenašali gene naprej, iz generacije v generacijo. Pri tem pa so ključni določeni molekularni mehanizmi. Videz je pogojen z neko kemijsko sliko, ki jo ima oseba. Vzpostavitev močne psihološke navezanosti z neko osebo pa je seveda pogojena s tem, koliko se družiš in spoznavaš s to osebo, koliko pozornosti drug drugemu namenjata. Ker se z njim več družiš, ga bolje poznaš in bolj kot človeka poznaš, bolj se z njim počutiš varnega, ker tudi lažje predvidiš njegove reakcije. Zato se želiš z njim še več družiti.

Kako bi mlade spodbudil k znanstveni dejavnosti?

Potrebno je veliko samoiniciative. K temu pa seveda lahko zelo veliko pripomore tudi šolski sitem. V Sloveniji je večji poudarek na humanističnih in družboslovnih predmetih, kot naravoslovnih. Mogoče imajo ljudje večji interes za družboslovno, humanistično plat, ker jo bolje poznajo. Mladi morajo najti nekaj, kar jih res veseli, kar bodo delali z veseljem in se jim zato ne bo težko truditi. Danes se veliko ljudi trudi samo za naziv in plačilni razred, ne pa za znanje oz. nekaj kar jih bo izpopolnjevalo celo življenje. Pomembno je, da nisi pasiven, poskusiti moraš čim več stvari in odkriti tisto, kar te najbolj veseli. Vsaka izkušnja, tudi slaba, ti lahko koristi.

 

2853 Total Views 4 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.