Študentski status kot cona udobja

»Dnevi so dobili zadolžitve, jaz pa poslanstvo.«

DSC_2220

Foto Teja Kete

Alternativni začetki – mladinski sektor

petraMiklavzicPiše Petra Miklaužič

Nekoč je študij predstavljal težko dosegljiv cilj, ki so si ga redki lahko privoščili. Večina jih je morala kaj kmalu poprijeti za delo. Kovači, tesarji, trgovci, učitelji; veliko profilov je bilo na voljo, med katerimi je mlad človek izbiral, in čeprav morda izbira ni bila vedno v njihovih rokah, to ni bila največja težava. Imeli so svojo življenjsko pot in svoje poslanstvo ter tako gradili svojo identiteto.

Današnjemu mlademu človeku študij predstavlja izhod. Izhod v sili, ki je nismo sami ustvarili. Ne govorim o prehodu iz srednje šole na fakulteto, kjer nadebudneži sanjajo o tem, da bodo ob koncu univerzitetnega šolanja končno imeli poklic, ki jim ga gimnazija ni dala. Vpišejo se v specifičen študij in kujejo v oblake svoje bodoče kompetence. Ob koncu tega obdobja se razblinijo ideali z enako hitrostjo kot milni mehurčki na otroškem igrišču, saj po vseh pridobljenih kreditnih točkah, prebranih knjigah in copy-paste seminarskih nalogah ni ne duha ne sluha o kompetencah za delovno mesto.

In to niti še ni jedro sistemskih težav, da mladi iz šol prihajajo popolnoma neizkušeni in nesposobni opravljati dela. In tudi dela pravzaprav ni od nikoder. Plačanega dela. Marsikdo je z bodisi prostovoljnim ali študentskim delom dobil nemalo izkušenj, ki jih spretno potisne v CV, vendar mu le-te prav tako ne pomagajo, da bi prišel do lastnega kruha. Cona udobja še vedno ostaja status študenta. Vpišeš nek drug naključni študij, podaljšaš absolventski status, se prepišeš ali v skrajnem primeru izbereš srednjo šolo, kjer te niti ne bodo postrani gledali, ampak samo vprašali, koliko potrdil o vpisu potrebuješ. Potem lahko še leto dni brezskrbno ješ na bone in predvsem – delaš.

Sama sem se ob zaključku študija precej samozavestno soočala z vstopom na trg delovne sile. Sicer mi do pravega zaključka manjka še diploma in seveda nisem pričakovala, da kljub mnogim izkušnjam dobim pravo službo, sem pa bila prepričana, da za delo v butiku, kjer bi morala delati še med vikendi in prazniki v nenehnem prilagajanju kupcem, ne potrebuješ sedme stopnje izobrazbe. A kmalu sem spoznala, da tudi za to delo nisem kvalificirana.

Po letu dni aktivnega iskanja zaposlitve nisem bila več prepričana, ali sem sploh sposobna napisati motivacijsko pismo. Očitno nisem. Nekaj časa je bilo priročno iskati vzroke neuspehov v nedokončani diplomi, vendar se je slovenski depresiji kmalu pridružila še kakšna prijateljica z diplomo in zgodba ni bila prav nič drugačna. Premalo priložnosti, ki bi nasitile hordo zombijev.

Ko sem na internetu zasledila povabilo k sodelovanju pri delu na projektih, sem najprej pomislila, da gre za kuhanje kave, zlaganje papirja v fotokopirni stroj ali dvotedensko študentsko izmenjavo v Španiji. Če ne vprašaš, ne moreš izvedeti, zato sem se dogovorila za srečanje. Pa ni šlo za nič od tega. Bilo je nenavadno in drugače, kot na klasičnih intervjujih. Pravzaprav to sploh ni bil razgovor. Ni bilo CV-ja in nikogar ni zanimalo, kje so moja potrdila o šolanju, ampak samo to, ali sem se pripravljena učiti. In delati.

Tako se je začelo novo obdobje. Sodelujem s skupino mladih, s katerimi pripravljamo različne projekte na mladinsko tematiko. Popolnoma neizkušena sem se lotila odgovornih nalog, ki me dnevno postavljajo pred nove izzive. Zanimajo me področja, ki jih prej nisem niti poznala. Najboljši je pa občutek, da nisem del kolesja, da nisem za tekočim trakom, kjer bi samo slepo sprejemala navodila. Tukaj si sama krojim svojo usodo.

Čeprav mi v finančnem smislu še ne omogoča stabilnosti, je trenutno največ, kar lahko v tem prostoru naredim za lastno avtonomijo. Obkrožena sem z zanimivimi in sposobnimi ljudmi, ki zaupajo vame in mi nudijo nove priložnosti, na katerih gradim svoje kompetence in družbeno moč.  Dnevi so dobili zadolžitve, jaz pa poslanstvo.

 

1390 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.