Sliko sveta kreira množica pol-informacij

Raje kralj na Betajnovi, kot hlapec Jernej

DSC_4308

 

Politik ne vpraša, kaj človek hoče, politik ve, kaj je za človeka najbolje

SamoSmajgl

Piše Samo Šmajgl

Študent, skorajšnji dipl. profesor zgodovine in filozofije, član Iniciative za demokratični socializem, amaterski plezalec. Svoje pero je brusil na straneh študentskega časopisa Tribuna.

Joža iz Kumrovca je pravil:  »Učiti se, učiti se, učiti se!« Te besede si je izposodil od tovariša Vladimirja iz hladne Rusije. Ta pa si jih je verjetno sposodil pri nekom drugem. Rek ni pogruntavščina, ki je nastala po dolgi konteplaciji ali ukvarjanjem z nekim poljem znanosti, ki je kod sad navrglo stavek, s katerim lahko povemo veliko več od skupka njegovih besed. Je ljudska modrost. Kdo ni imel babice ali prababice, ki je ob vsakem obisku ponavljala: »Uči se, da boš nekaj postal!« Ta stavek spada v nabor babičinih šeg, kot so hranjenje, ki ga spremlja stavek: »Pa daj še malo!« Ali negodovanje s klasičnim: »Kam gre ta svet,« ko ravno na pult odložijo Slovenske novice.

Znanje je zapisano v samo bit človeštva, saj je naša zmožnost ustnega prenašanja znanja in odkrivanje novega velika evolucijska prednost pred ostalo živo naravo. Bacili, orožje in jeklo so Evropi pomagali, da osvoji svet, v isti meri kot izum tiska. Znanje se je razširilo, s tem pa pohitrilo napredek. Vendar o pomembnosti znanja in šolstva ne bomo danes. To pride na vrsto, ko bo tovarišica Merklova prišepnila Cerarju na uho, da bi bilo lepo tudi šolstvo privatizirati. Ne strašim! To ne bo takoj. Najprej podjetja, potem infrastruktura, nazadnje pa še šolstvo.

Na znanje lahko gledamo trodelno. Najprej so tu izkušnje. Zato so bili, do pojava šol, najbolj cenjeni najstarejši ljudje v skupnosti, ker so imeli največ življenjskih znanj. Ta znanja so pridobili z dolgoletnim bivanjem na Zemlji. Da so starejši samo še za v dom za upokojence, menimo sedaj, ko imamo šolstvo, ki nam vceplja faktografsko znanje. Dobimo poplavo strokovnjakov, specialistov -kvalificiranih ljudi. Simbol tega znanja je knjiga. Tretje je znanje, ki ga pridobimo na televiziji, internetu, v časopisih, ob poslušanju raznoraznih strokovnjakov in branju novic. Seveda je to vedenje zelo manipulativne narave. Ne samo zato, ker imajo velikokrat izrečene besede nek prikrit namen, temveč tudi, ker je vedno polovično. Nikoli ne odstre celotnega problema v njegovi globini in kompleksnosti. Poleg tega je v medijih preveč informacij, da bi jih v popolnosti absorbirali. Našo sliko sveta kreira množica pol-informacij in gradi nepopolno sliko sveta. Vsi smo polni delnega zmanipuliranega znanja in nihče ni imun na poplavo informacij. In si mislimo, da nekaj vemo.

Posvetimo se tretjemu, navideznemu znanju, manipuliranemu, napol znanju. Bilo bi napak, če bi to počeli znanstveno, z metodo, s seciranjem vzrokov in posledic in z racionalnim zaključkom. To ni pomembno, vsaj za tiste, ki vodijo državo ne. Lotimo se stvari politično. Zato na tem mestu predlagam štiri ukrepe, s katerimi se bomo instantno rešili krizo v prej kot enem letu.

1) Predlagam legalizacijo marihuane in prostitucije. S etičnimi in moralnimi ugovori se tu ne bomo ukvarjali. To sploh ni važno. Važen je denar. Poglejmo finančne učinke. Davek na ti dve dobrini bo v državno blagajno prinesel več denarja, kot ga sedaj. Travo kadijo tako ali tako vsi. Vprašanje je, ali si hočemo zatiskati oči ali zaslužiti. Seveda bi vpeljali tudi javno zasebno partnerstvo. Ambasade, ki so de facto slovensko ozemlje, bi spremenili v kurbenhause. Privatniki bi dobili koncesije od države, ta pa bi pobirala 20 odstotni davek. Seveda bi bile ambasade tudi coffeeshopi. Tako bi lahko financirali zunanje ministrstvo neposredno in glede na uspešnost kurbencoffeambasad. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo inovativni. Zunanji minister bi hkrati nosil naziv vrhovnega zvodnika, namesto obleke s kravato pa bi moral imeti drede.

Ko smo že pri ambasadah, predlagam, da 2) vprašamo Mussomelija, ker on vse ve. Predlagajmo ga kar za premierja. Zraven dodajmo še Nemca, Francoza, Angleža, po enega predstavnika iz IMF, ECB-ja, EU-ja in že imamo vlado. To diskretno in nediskretno mednarodno signaliziranje, kaj da moramo storiti, da nam bo bolje, je neefektivno. To, da si bo narod pisal sodbo sam, je nepotrebna iluzija, s katero so samo stroški. Morda obdržimo še našo staro vlado in po načelu konkurence vidimo, katera bo bolj uspešna. In zapomnite si: politik ne vpraša, kaj človek hoče, politik ve, kaj je za človeka najbolje.

 

Naslednje dve instant rešitvi krize pa preberite v Repliki. Tiskani.

959 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.