Singapur – ljudje so vedno urejeni, naličeni, že skoraj umetni, a prijazni

Opice kradejo, da dobijo v zameno priboljšek

DSC03019

Tempelj Prambanan

tinaVodopivec

Tekst in foto: Tina Vodopivec

 

Začetek poletja, po izpitnem obdobju. Sangrija žur pri sodelavki. Prijeten klepet, sangrija, sproščeno vzdušje, saj se je študijsko leto uspešno končalo. Ena izmed sodelavk se oglasi: Jaz bi šla na Bali! Jo pogledam: Jaz tudi! Sodelavec naju vpraša, če sva resni. Seveda sva! In tako se je odločil še on, da se nama pridruži. Gremo v Indonezijo! Kmalu smo imeli letalske karte. Pet dni v Singapurju, 30 dni v Indoneziji.

DSC02669Cesta v Singapurju.

Po prestopu letala v Dohi smo pristali v Singapurju. Prvi vtis: zeleno. Toliko zelenja, da vročine in vlage v zraku sploh nisem opazila. Ceste so široke, med pasovi pas z rastlinami, med cesto in pločnikom pa drevored. Kamorkoli pogledaš, vidiš veliko zelenja. Komarjev pa nič. Enkrat na teden celo mesto prešpricajo z insekticidi. Najprej smo se spoznali z za naše razmere nesmiselnimi zakoni in prepovedmi. Najbolj sem si zapomnila tole: žvečilni gumiji so v Singapurju prepovedani. Na avtobusu in na podzemni železnici so znaki: prepovedano kajenje, smetenje, uživanje hrane in pijače ter duriana (sadež z močnim neprijetnim vonjem, ki ga imajo zelo radi). Kazen za omenjene stvari: do 1000 singapurskih dolarjev (približno 600 €).

V naslednjih dneh smo si ogledali živalski vrt (čudovit živalski vrt, ograde so čimbolj naravne – med obiskovalci in tigri je samo prepad, v eno izmed ograd z različnimi živalmi pa lahko grejo tudi obiskovalci), botanični vrt (katerega del je vrt orhidej), popili koktajl na Marina Bay Sands (najvišja stavba Singapurja), vedrili v nakupovalnih centrih (notri imajo drsališče, reko, gondole …), jedli azijsko hrano …

Singapur sem si zapomnila kot mesto, kjer je tempo življenja zelo hiter, v notranjih prostorih klime, da te zebe, zunaj vroče in vlažno. Hrana je mešanica azijskih kuhinj, ljudje so vedno urejeni, naličeni, že skoraj umetni, a prijazni. Z veseljem se še kdaj vrnem.

P1000481Predstava Ramajana.

Pet dni je minilo (pre) hitro, uloviti smo morali letalo na Bali. Pravi kulturni šok smo doživeli, ko smo stopili iz letališke stavbe v Denpasarju. Nešteto ljudi, ki ti ponujajo prenočišče, vročina … Za prvi dve noči smo imeli hostel rezerviran, zato smo hitro našli taksi, ki nas bo pripeljal do tja. Na tepihu pod nogami je imel taksist prazne plastenke. Opravičil se je za nered, vzel plastenke ter jih vrgel skozi okno. Koš za smeti? Kaj je že to? Vožnja kaotična, a smo le živi in zdravi prišli do hostla v Kuti. Cene prenočišč, ki jih rezerviraš po internetu, so kar visoke. Prvi dan smo zato posvetili iskanju cenejšega prenočišča in ga po priporočilih kolegov iz Slovenije tudi našli. Ugotovili smo, da je to priljubljena točka Slovencev, saj jih je bilo istočasno nastanjenih kar nekaj, lastniki pa so nas pozdravljali z dobro jutro in še par drugimi slovenskimi besedami.

Vzdušje na Baliju je čisto drugačno kot v Singapurju. Ljudje so bolj preprosti, nikomur se ne mudi, vse je bolj enostavno. Dosledno izvajajo svoje obrede, katerih del je postavljanje košaric z darovi bogovom na različne točke v hiši, pred trgovine na ulicah, na plažo … Te košarice so se mi sprva zdele izjemno simpatične, a kmalu sem se jim poskusila čimbolj izogniti. V njih so cvetovi rož, riž, kadilo in še kaj. Postavljajo jih ob sončnem vzhodu in zahodu, pospravijo jih pa (vsaj na ulicah) ne. Na vsakem koraku imajo tako razne živali neomejeno in stalno zalogo hrane. Kmalu se navadiš, da ni nič groznega, če ti podgana steče čez noge.

 

Kuta je surfersko mesto in kraj za zabavo. Kar je hrvaška obala za Slovence, je Kuta za Avstralce. Izbrali smo si jo za izhodiščno točko za naše izlete. Prvi dan smo se odpravili v tempelj Tanah Lot. Je manjši od pričakovanj, ima pa zelo lepo urejeno okolico in veliko prostora za sprehode. Ugotovili smo, da smo čudni, ker smo beli. Domačini so se želeli slikati z nami, najbolj jim je bila všeč sodelavka, saj je visoka in blond. Pravo nasprotje majhnih in temnih Azijcev.

Naslednji tempelj, ki smo si ga ogledali, je bil Ulu Watu. Na vhodu plačaš vstopnino, dobiš rumen pas in če imaš prekratke hlače, še sarong, ki si ga oviješ okoli pasu kot krilo. Posebno opozorilo: skrij vse, kar se sveti, tudi očala! Opice kradejo. Navajeni smo, da so na vhodih v različne turistične znamenitosti vodiči, ki te popeljejo skozi. Tukaj so nam tudi ponudili vodenje, ki smo ga prijazno zavrnili. Pokazali smo knjižnega vodiča in povedali, da imamo vse s sabo. Potem nam je vodič pokazal fračo in se nasmehnil, da tega gotovo nimamo. Glavna prednost vodenja: nekdo odganja opice. Tudi po tem prepričevanju ga nismo najeli, saj smo pogumni! Kmalu smo slišali vreščečo žensko, ki ji je opica nekaj ukradla. Malo naprej je bil menih, ki je razložil, da je opici potrebno ponuditi nekaj v zameno za ukradene stvari. Ženska je našla vrečko z oreščki, ki opici niso bili všeč. Menih je vrečko odprl in oreščke raztresel po tleh. Opico so dostopni oreščki prepričali in spustila je ukraden predmet. Okolica templja je čudovita. Klifasta obala, sprehajalne poti in lep tempelj.

Za nekaj dni smo se odpravili v Ubud. To je kulturno središče Balija. Vzdušje je bolj umirjeno, nočnega življenja skoraj ni, je pa več možnosti za oglede znamenitosti. Udeležili smo se kuharskega tečaja, v sklopu katerega smo si ogledali tržnico, ugotovili, kako se kupuje začimbe ter skuhali noro dobro hrano. Obiskali smo kraj, kjer ti razkažejo rastline iz tega dela sveta, pokažejo mačko luwak in naredijo pokušino kave. Mačka luwak je mačka, katere del prehrane so kavna zrna. Ko jih prebavi in izloči, jih uslužbenci poberejo, operejo, spražijo in naredijo najdražjo kavo na svetu. Poskusili smo različne kave, čaje in kakave ter seveda kopi luwak (kava iz zrn, ki jih je prebavila mačka). Naj bi bila manj grenka, kot ostale kave. Moje brbončice, nevajene kave, tega niso zaznale. Ogledali smo si še predstavo Ramajane in se povzpeli na vulkan, potem pa šli nazaj v Kuto. Sledilo je nekaj dni zabave, surfanja in plaže.

Za tri dni smo obiskali otoke Gili. Trije majhni otoki, največjega peš obkrožiš v dobri uri. Sanjske plaže iz razglednic, morje, polno rib in koral, dobra hrana in nikjer nobenega avtomobila. Rajski otočki, kjer pa več kot tri dni nimaš kaj delati.

Ostal nam je še dober teden za Javo. Ustavili smo se v Yogyakarti. To je študentsko mesto, kjer smo doživeli drugi kulturni šok. Prišli smo namreč v muslimanski svet in v dele, kjer je manj (belih) turistov. Domačini so hodili na turistične destinacije, da so se lahko pogovarjali v angleščini, na vsakem koraku so se želeli slikati z nami in vedno smo bili deležni čudnih pogledov. Ogledali smo si mesto, palačo in se odpravili na izleta v templja Prambanan in Borobudur. Ta dva templja sta me najbolj navdušila od vseh templjev, ki sem jih videla.

Zadnje mesto na naši poti je bila Jakarta. Trije dnevi razvajanja z dobro hrano, masažo, glasbo in sprehodi. Mesto, ko zgubiš občutek, da si v Aziji. Moderno, polno stolpnic in spet mestni vrvež s hitrim tempom življenja.

Pot domov je bila kar mučna, saj sem Indonezijo zelo vzljubila, še posebej Bali. Na poti domov sem podoživljala spomine na iskrene in prijetne Balijce, izlete v templje in način življenja. En mesec brez skrbi, ure, napetosti. Ljudje enako sproščeni, prijazni in brez skrbi. Kot da nebi bili del tega sveta.

2536 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.