Odprava v Mongolijo uspela

Je ogromna, prostrana, sama in lepa

končni cilj.

 

Pot polna izzivov, super težka, nikakor turistična

ksenjaStrozic

 

Piše Ksenja Strožič

študentka novinarstva. Zanimajo jo ljudje, njihove zgodbe in cel spekter kultur, ki obstaja. Obožuje glasbo, film in gledališče, njeno največje veselje pa sta ples in zborovsko petje. Najboljši umik od sveta, je pobeg v naravo. 

Aprila smo v Repliki že pisali o prvi slovenski odpravi FENNECteam, Mateju Megliču in Katji Kern, ki sta bila v tistem času polno zaposlena s pripravami na potovanje z avtomobilom v Mongolijo. Matej in Katja sta se 10. julija na Brniku poslovila od domačih in se odpravila proti azijski celini. Njun cilj je bil pripeljati črnega Ford Rangerja v glavno mesto Mongolije, kjer bo eni od tamkajšnjih lokalnih skupnosti služil za prevoz otrok v šolo. Po 39 dneh vožnje, obisku enajstih držav in 15.675 prevoženih kilometrih jima je 18. avgusta uspelo doseči glavno mesto Ulaanbaatar, kjer sta avto predala naprej. Njuno potovanje smo lahko spremljali na blogu, kaj vse sta na poti doživela, pa sledi v nadaljevanju.

I follow the Moskva, down to Gorky park …

Matej in Katja sta v prvih petih dneh preko Madžarske, Slovaške, Poljske in Belorusije dosegla Moskvo, glavno mesto Rusije. Po nekaj težavah s cariniki, ki so ju zadržali na meji med Poljsko in Belorusijo, ker sta imela v avtu prtljage za 400 kilogramov, na osebo pa je je dovoljene samo 50, sta se morala znajti. 30 kilogramov oblačil, ki so bila namenjena Mongoliji, sta podarila kar na Poljskem, 60 kilogramov hrane in opreme pa jima je čez mejo pripeljal nek prijazen gospod Alexey. Postanek v Moskvi sta izkoristila za ogled mesta, obiskala sta tudi Park kulture, z drugimi besedami Park Gorkovo, o katerem prepeva glasbena skupina Scorpions v vsem dobro poznani pesmi Wind of change.

Snežinsk – mesto, ki ga vaš GPS sistem ne bo našel

Na poti v mesto Perm, ki leži ob vznožju gorovja Ural, ju je ustavil bivši policijski polkovnik, ker se je navdušil nad avtomobilom in projektom ter jima obljubil pomoč, če bosta imela težave s policisti. Za na pot ju je opremil z ribjo juho v Coca-colini plastenki in s steklenico žganja, nad čimer nista bila preveč navdušena, a sta majhno pozornost vseeno prijazno sprejela. Sledilo je prečkanje gorovja Ural in pot proti Jekaterinburgu. Tam sta bila deležna posebne medijske pozornosti: »Kar naprej kličejo novinarji za objave v lokalnih časopisih (Jekaterinburg ima 1,4 milijona prebivalcev, da bo jasno, kaj je to lokalno), nato pride še televizija in posnamemo cel prispevek. Jaz ruska vprašanja prevajam v slovenščino, Katja odgovarja v angleščini in jaz prevedem odgovor nazaj. Kako uporabno

Pot sta nadaljevala proti Čeljabinsku, nad katerim je lansko leto februarja razneslo meteor, a bolj kot to ju je zanimalo mesto Snežinsk za katerega pravita, da ga ne najde noben GPS sistem. 15 kilometrov pred mestom so ju pričakale zapornice, na obrobnih cestah so postavljene električne prepreke, vojaki so oboroženi in pripravljeni za streljanje. Vstop je dovoljen samo prebivalcem. Mesto je bilo namreč zgrajeno za podporo eni največjih ruskih jedrskih elektrarn.

_Nv2dX2mbxstIcrnx7eYECUasPNsjBYWqc2e3LKrIpM

V Sloveniji so ceste odlične

Z zgornjim stavkom se marsikateri Slovenec ne bi strinjal, Matej in Katja pa pravita: »Pri nas so ceste odlične. Resno, včasih imamo kakšno čudno jamo, ampak generalno gledano smo pa najbolj urejena država, po kateri sva vozila, če govorimo o cestni infrastrukturi. Še naš makadam je boljši od njihovega.« Potem ko sta zapustila Rusijo, vstopila v Kazahstan in se odpravila proti Astani, glavnemu mestu, sta naletela na zelo slabe ceste, z velikimi luknjami, a to ni bilo zadnjič. Do Mongolije sta se še s slabšimi cestami srečala kar nekajkrat.

Nadaam – največji mongolski praznik  

Na blogu sta zapisala: »Dirke in predstave s konji pa tradicionalni plesi … Sreča nama je naklonjena in znajdeva se ob pravem času na pravem kraju. Ni videti, da sva v napoto, zato si ogledala generalko slavja, ki se bo pričelo zvečer. Tradicionalni ples mongolskih deklet in fantov je očarljiv. Kratki koraki in prefinjeno gibanje rok, vrtenje, ploskanje, ples v krogu, skoki. Za dobro uro in pol sva pečena. Glasba sicer ni v izboru za mojo play-listo, vendar je prav pristajala trenutku. Sva v Kazahstanu, a vendar že čutiva Mongolijo. Ogledava si še jahanje konjev (pravijo, da Mongolci znajo najprej jahati, šele nato hoditi) in povezanost med njimi in konji je vidna že od daleč.«

Skok v Kirgizistan in sporočilo hokejskega igralca Maksa Selana

Iz Astane sta se odpravila proti jugu, prečkala Kazaško višavje ter pristala v kirgizistanskem mestu Biškek. Tam so ju zopet obiskali možje v modrem, ker sta zapeljala v enosmerno ulico, a sta se jih s podkupnino – dežnikom in dvema sponzorskima polnilcema za mobitel – kar hitro otresla. Ustavila sta se ob jezeru Isik Kul, ki je drugo največje slano in gorsko jezero na svetu ter obiskala Nebeško gorovje. V tistih dneh pa se je tam mimo sprehajal tudi sam kirgizistanski predsednik. Matej in Katja sta bila prepričana, da ju je prišel pozdravit.

Po kratkem obisku Kirgizistana sta se vrnila v Kazahstan, v mesto Alma Ata, kjer sta se srečala s profesionalnim hokejskim igralcem Maksom Selanom, ki igra za tamkajšnji hokejski klub, drugače pa prihaja iz Bohinja.

Še ena ekipa, ki gre v Mongolijo? Odlično.

Po dogodivščinah v Kazahstanu sta se odpravila proti Rusiji in zopet izkusila preluknjane ceste, ki so ju tako šokirale, da sta se morala ustaviti, jih pobližje pogledati ter narediti par fotografij za dokaz. Ravno takrat pa sta se srečala z ekipo iz Nizozemske, ki se je z istim namenom, po isti cesti odpravljala v Mongolijo. Kakšna sreča! V rdečem avtu sta potovala upokojena gospod Hugo in gospa Jomina. Ekipi sta se odločili, da pot do Mongolije nadaljujeta skupaj.

Pozdravljena Mongolija

  1. avgusta sta ekipi prispeli v Mongolijo. Katja in Matej opisujeta, da so prišli v čisto drug svet, presenetila jih je asfaltirana cesta. Obiskali pa so tudi eno od lokalnih skupnosti: »Vstopimo v njihovo hišo, brez vogalov. Na sredi je majhen podporni steber, z odprtino (in hkrati zračnikom na vrhu), poleg je velik lonec, v katerem se kuha nekaj mlečnega, in miza, obkrožena z majhnimi pručkami. Ob strani stojita dve postelji, prekriti z barvito posteljnino, med njima je manjša kredenca, na kateri je črno bel televizor in dva okvirja s slikami prednikov. Postrežejo nas s konjskim mlekom, kruhom in maslom. Mlečni napitek nam gre le s težavo po grlu. Preveč kislo za moj okus. A hvaležnost za gostoljubje le terja svoj davek. Čas za izpraznitev skodelic si pridobivamo s pogovorom in pantomimo

Katja in Matej sta 18. avgusta dosegla glavno mesto Mongolije, predala avto in se 21. avgusta vrnila domov. Od 41 ekip, ki so se odpravile na pot, naj bi jih prispelo samo 26. Katji in Mateju iskreno čestitamo. Zanimalo me je kako razmišljata po tem neverjetnem podvigu.

z nizozemsko ekipo.

Kaj vse sta se naučila, spoznala na tej poti?

Predvsem to, da so drugje veseli tega, kar imajo, mi pa smo nezadovoljni zato, ker nečesa nimamo. Takoj, ko prestopiš v vzhodni svet, pustiš za sabo zavist, obrekovanje in odprejo se ti vrata v svet, kjer je vsega precej manj, zato pa to toliko bolj cenijo. In pa to, da je ‘me time’ pomemben. Živeti na štirih kvadratnih metrih je svojevrsten izziv.

Je to izkušnja, ki spremeni tvoj pogled na svet, tvoje doživljanje in vrednotenje stvari?

Da, nedvomno. Je največja stvar, ki sva jo izkusila in doživela do sedaj. In zmagala. Zdaj je vse drugače, ceniš toplo vodo, dobre ceste, urejenost, polne trgovine … Verjetno pa s časom ta občutek vsaj malo zbledi. Takrat je treba misijo ponoviti.

Kako sta doživljala dežele, skozi katere sta se peljala, in ljudi, ki sta jih srečala?

Predvsem zadržano. Tam veljajo njihova pravila in to je potrebno imeti v glavi pred vsakim korakom. To ni Evropa in to ni enakopravnost. Avtomatska puška v obraz zaradi prevoženega stop znaka je najbrž nekaj čisto običajnega, ampak nikakor prijetnega. Navadni ljudje pa so super. Zvedavi, radovedni in predvsem navdušeni. Doživela sva zares odličen odziv na pripovedovanje o projektu in prenekatero željno misel češ, »naredite še kaj za nas«.

O3VyCTS4Iu_-D_4EgHgQ61WKzE84FC7EYcJ0FMFvm8E

Kakšna zares zabavna anekdota?

Voziš se dve uri, da boš videl jamo s poslikavami, pa ne povedo, da je bil leta 2011 potres, ki je vse zasul. Iščeš najbolj znane tople vrelce v državi, pa sploh ni ceste do njih, da o budističnem Woodstock-u sploh ne govoriva. Prevozila sva 700 kilometrov, od tega zadnje 35 čistega off-roada do največjega samostana, kjer je največje zbiranje budistov, tam pa smo se srečali še s sedmimi turisti. Klicali so naju celo zaposleni iz Sledenja, da GPS kaže neke čudne podatke, kje sploh sva in če je vse v redu. No, midva sva bila na boljšem, ker sva prišla z avtom, ostali so prišli peš. Ne veš, ali bi se jezil, ali smejal. No, čez pet minut se samo še smejiš.

Je šlo vse, kot sta si zamislila – po načrtu?

Imela sva neverjetno srečo in stvari so se odvile bolje, kot sva načrtovala. Vsakih 15 kilometrov srečaš nekoga, ki menjuje gumo. Najin v dunlop obut ford, krščen v ‘Žvau’, se je res izkazal. Ampak zares – vse je splet srečnih naključij in dobre priprave. In pumpanja gum vsak dan, na roke.

Bi takšno odpravo priporočala tudi drugim?

Ja, brez dvoma. Je super težko in nikakor ni turistično. Veliko lažje je kupiti letalsko karto in tam najeti avto. Je pa res osebna rast, pot polna izzivov, ki jih slej ko prej prebrodiš. Sva pa projektu res posvetila celo leto, zato sva zdaj še toliko bolj izpopolnjena.
Bi kaj takšnega še kdaj ponovila?

Ponovila? Če bi šla še enkrat? Brez dvoma. A bi šla naslednje leto še enkrat? Ne. Naslednje leto je potrebno iti kam drugam, svet je velik in poln čudovitih krajev in ljudi.

Kakšen je občutek, ko dosežeš zastavljen cilj, zapelješ čez ciljno črto, stopiš iz avta?

Neverjeten in kar malo si žalosten, da je vsega konec. Vseh doživetij, prebujanj v šotoru na vrhu avtomobila, vonjanja zelišč, po katerih voziš, samote. No, ko po drugi strani pomisliš na to, da se nisi umil že 14 dni, da imaš že tri tedne iste kavbojke in da spalni vreči nočeš priti niti blizu, je pa druga pesem. Šala, takrat se zares zaveš, da si zmagal, da si naredil nekaj zares velikega. Nor občutek.

Kaj lahko povesta o Mongoliji? Kakšen vtis je naredila na vaju?

Je ogromna, prostrana, sama in lepa. Matej je kar naprej fotografiral, vedno pa imaš občutek, kako majhna je Slovenija. In kako veliko imamo. Pa najbolj sončna država na svetu je. Ampak to je poleti, pozimi pri -60 °C pa nimava interesa izkusiti, kako je.

Kaj sledi sedaj, po odpravi? Se je čudno vrniti nazaj, v vsakdanje življenje?

Neverjetno je, kako hitro se privadiš vsemu, kar je na voljo tu. Zdaj sledi pisanje prispevkov, intervjujev (smeh), izkoriščanje medijskega vrha, za projekt sam. Če navdušiva še koga, naj nama piše. Potem pa fotografske razstave, potopisna predavanja, kratek dokumentarni film. In nato nov projekt.

Bi rada bralcem Replike še kaj sporočila?

Imejte se radi in delite dobro. Vsaka ura se izplača. Tudi če ne gre vse po pričakovanjih, imaš na koncu noro zgodbo. Dosti resnosti, pojdite v svet, ne pa na Pag vsako leto (smeh).

1118 Total Views 2 Views Today

DODAJ KOMENTAR

You must be logged in to post a comment.